Za obodbje, ko bo dovoljeno prehajanje regij: stražarja na Kraškem robu

Slovenska Istra je bila dolga stoletja del Beneške republike. Ležala je tako rekoč na meji z avstro-ogrskim cesarstvom, s katerim je bila Serenissima (presvetla republika) na smrt sprta. Z razlogom, saj je po ukinitvi Beneške republike konec 18. stoletja slovenska Istra postala del prav tega cesarstva. Vse do konca prve svetovne vojne, ko jo je prevzela Italija. To pa le za krajši čas, saj je nato pripadla Jugoslaviji in pozneje Sloveniji.

Stoletja so se menjali številni gospodarji, spreminjale meje, vihrale so številne vojne, le prebivalci so ostajali. V 16. stoletju je bilo prav posebno hudo. Na eni strani je divjala vojna z Avstrijo, z druge so grozili Turki, vsepovsod pa razne tolpe oborožencev, ki niso bile podložne nikomur, ampak le lastnim interesom. Za nameček so besnele vedno nove epidemije kuge. Življenje v teh krajih je bilo skrajno nevarno.

Beneška republika je svoje ozemlje poskušala zaščititi tudi na meji na Kraškem robu, kjer so zrasle številne trdnjavice, vse povezane in oprte na trdnjavo v Kubedu v neposrednem zaledju slovenske Istre.

Nekoliko manj jasna je bila meja južneje v Šavrinskem gričevju, kjer ni tako jasnih naravnih danosti. Ta svet je bil po dolini Rižane tudi lažje prehoden in zato ga je bilo treba temeljiteje zavarovati. Tudi z obrambnimi stolpi.
 

Skozi goščavo

V Kubedu se zapeljemo proti Gračišču in nato naprej proti Abitantom. Po nekaj kilometrih pridemo do nenavadnega križišča. Bolj kot križišče je zanimiva tabla nad njim. Označuje, reci in piši, dostop do kar devetnajstih krajev. Na tem mestu je najbolje parkirati avto. Od križišča na levo peljeta dva kolovoza. Naj nas ne zamika, da bi se vozili po njiju, ker nam bo v nadaljevanju žal. Prav nobene oznake ni in moramo kar na pamet. S prvega kolovoza moramo po 500 metrih zaviti na levo in se skozi oljčni nasad prebiti na čistino. Prvi obrambni stolp vidimo na vzpetini nasproti. Drugi kolovoz, takoj levo za križiščem, pa nas pripelje neposredno do njiju.

Je že tako, nekdaj je bil ta svet kultiviran z obdelano zemljo in sadovnjaki, danes pa jo prerašča neprehodna goščava. Prebivalci so odšli in narava si jemlje nazaj tisto, kar ji je nekoč odvzel človek. Tako se do obrambnih stolpov sprehodimo skozi goščavo.
Pogled na stražarja je prav osupljiv, v tej goščavi res ne bi pričakoval česa takega. Stavbi valjaste oblike segata kakšnih deset metrov v višino in še danes branita domovino pred sovražnikom, ki ga nikjer več ni.