Za prihodnost znanstvene ilustracije se ni bati

V galeriji Vodnikove domačije v Šiški že dober mesec poteka prva pregledna razstava znanstvene ilustracije pri nas. Ogledalo si jo je že več kot 900 ljudi in bo postavljena do 24. novembra. Zgodovinski avtorji od 15. stoletja do dvajsetih let 20. stoletja so zbrani na digitalnem vmesniku, avtorji, ki so zaznamovali 20. stoletje, so predstavljeni s publikacijami, 20 sodobnih avtorjev pa z originali. Med zadnjimi je tudi mlada ilustratorka Maša P. Žmitek, ki je hkrati nova vodja omenjene galerije. V pogovoru z njo smo o tej veji ilustratorstva izvedeli precej novega.

Na razstavi izstopate s knjižico ilustracij z naslovom Megafavna kenozoika, razred: sesalci in reprodukcijami teh prazgodovinskih živali. Nam lahko opišete pot do tega dela?
Z ilustracijo se ukvarjam že vrsto let, z znanstveno pa poglobljeno zadnji dve leti. Največ zaslug za moje ustvarjanje na tem področju ima docentka mag. Marija Nabernik, vodja smeri ilustracija na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, pri kateri sem se s tem področjem ilustracije prvič pobliže spoznala v sklopu magistrskega študija. Knjiga vsebuje 19 ilustracij sesalcev iz obdobja kenozoik, ki so nadgrajene v gibljive, analogne interaktivne knjižne ilustracije, ki oživijo z uporabo priložene črtkane folije. Projekt je intenzivno nastajal dobro leto. Delo je obsegalo vsakodevno skiciranje, risanje, raziskovanje tematike in iskanje informacij v knjigah, po spletu, pri paleontologih ter v muzejih pri nas in po svetu.

Na vašem profilu na facebooku sem zasledil, da ste bili že marsikje, tudi v tujini. Nam lahko razkrijete kakšno podrobnost?
Res je, z Ellen Frank Illumination Arts Foundation v New Yorku sodelujem že od leta 2009. Sprva kot pripravnica, pozneje pa kot asistentka umetniške vodje dr. Ellen Frank, s katero sem sodelovala tudi pri obsežnejšem projektu Mesta miru (Cities of Peace) v Armeniji in drugod.


Pri nas se največ govori o domišljijski ilustraciji oziroma ilustratorjih za otroške slikanice in knjige, kot so Jelka Reichman, Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Božič, Ančka Gošnik Godec, znanstveni ilustratorji pa ste skriti za vsebino, čeprav ste navzoči v vseh leksikonih, učbenikih, etnoloških, zgodovinskih in arheoloških knjigah. Zakaj? Se ne znate promovirati ali prodajati?
Moramo se zavedati, da to, kar je najštevilnejše, v ospredju in popularno, ni nujno vedno merilo. Menim, da bistvo znanstvene ilustracije ni v promociji in prodaji. Namembnost je drugačna od domišljijske, ki jo omenjate, zato se mi zdi težko primerjati področji. Mogoče bi bilo na tej točki smiselno razjasniti razlike med njima. Domišljijska ilustracija ni omejena na konkretne podatke in dejstva ter lahko ustvarja povsem domišljijski svet v sklopu zgodbe, medtem ko znanstvena spada na področje stvarne ilustracije, ki se je uveljavila v renesansi, ko so zapisovali detajle naravnega sveta, skupaj z aspekti človeške anatomije. Tako je to obdobje dalo prostor povezovanju umetnosti in znanosti s protagonisti, ki so pripadali obema poklicema. To je pripeljalo do trditve, da sta umetnost in znanost enakovredni in prepleteni.
Pogoj za znanstveno ilustracijsko prakso je predanost pretvarjanju naravnih resnic v slikovne resnice. Lahko bi jo opisali kot umetnost, ki je v službi znanosti, oziroma kot disciplino, ki gradi most med umetnostjo in znanostjo. V pravem pomenu znanstvena ilustracija sporoča subtilnosti in izniči jezikovne omejitve. Ravno zaradi tega nista v ospredju promocija in prodaja, temveč vsebina in prispevek k razumevanju tematike.


Vas ob vse zmogljivejših računalnikih in celo računalniško vodenih 3D-tiskarskih napravah ni strah, da bodo klasične tehnike izumrle?
Ne, saj računalniki in stroji ne rišejo namesto nas. Klasične tehnike ilustriranja so še zmeraj osnova in pogoj za nadaljnje ustvarjanje, ne glede na okolje in metodo, ki si jo ilustrator izbere.

Ena od kuratork razstave z naslovom Navdihujoča realnost Petra Černe Oven je ob odprtju dejala, da znanstvena ilustracija ni prozaična, kot jo številni dojemajo, in da je ena izmed zmot, ki jo spremljajo, tudi ta, da je nepotrebna v času fotografije. Za primer je navedla, da s fotografijo nikoli ne bo mogoče razložiti, kako so zgrajene mišice. Se strinjate s tako trditvijo?
Se strinjam, saj tudi jaz menim, da fotografija ne more nadomestiti prav vsega. Si lahko, denimo, predstavljate, kako bi nadomestila paleontološko ilustracijo, kjer ilustrator na podlagi najdenih skeletov poustvari podobo prazgodovinskega bitja, ki je že davno izumrlo?


V prodajnem kotičku galerije Vodnikove domačije smo opazili, da reprodukcije ilustracij glede na velikost in število izvodov stanejo od 22 do 90 evrov, originali pa od 60 do 250. Je razlika zadostna?
To je težko reči, saj posamezni avtorji zelo različno dojemajo in vrednotijo svoje delo. Pri nas je zaradi manj razvite scene, s tem tudi kupcev, mnogokrat težavno vrednotiti original v primerjavi z odtisom.

Kakšna se vam zdi prihodnost znanstvene ilustracije pri nas in v tujini? Kateri od 13 vej pripisujete največji razmah in kateri najmanjši ter zakaj?
Svetla, saj je na trgu zaslediti ogromno knjig, opremljenih z znanstvenimi ilustracijami. Vse veje se mi zdijo enakovredne, saj pokrivajo različna področja in jih je težko rangirati. V svetu je od nekdaj prisotna znanstvena ilustracija, z njo so dokumentirali svet okoli sebe. Botanična ilustracija je bila od nekdaj popularizirana, prav tako paleontološka – ilustracije dinozavrov srečamo na vsakem koraku. Tudi aktualne tematike, kot so globalno segrevanje, podnebne spremembe, pospešeno izumiranje živalskih vrst, novi napredki v znanosti narekujejo priljubljenost določenih vej znanstvene ilustracije.