Zakaj je mladička tako težko zaupati novemu lastniku?

V dveh mesecih se na mladičke zelo navežeš. Prve tri tedne po kotitvi ima z njimi delo predvsem mama, od tam naprej pa se začne »garanje« tudi za vzreditelja. Mularijo je treba naučiti jesti še kaj poleg maminega mleka, poskrbeti, da dobijo sredstvo proti parazitom, spoznati morajo zunanji svet, kamor bodo hodili na potrebo, in jim do odhoda predstaviti čim več situacij, zvokov, vonjav …, da bodo šli pripravljeni od doma. Zelo koristno jih je navaditi tudi na ovratnico in povodec, da jih ne bo vse to doletelo v novem okolju. Če gre vse po sreči in gredo k dobrim, odgovornim ljudem, se hitro znajdejo in postanejo zadovoljni člani nove družine. Vzreditelj bo presrečen, če bo dobival fotografije in informacije o njih in če ga bodo kdaj celo obiskali.

Bo varen in srečen?

Kaj pa, če vzreditelj ni dobro presodil novih lastnikov in je kdo od njih neprimeren? Čeprav bodoči lastnik prihaja na obisk in se vzreditelj z njim veliko pogovarja, ne more biti čisto prepričan, da bo kuža v njegovi družini srečen in varen. Kaj to pomeni? Varen bo, če ne bo nikoli prosto tekal ob prometni cesti, če bo imel dobrega veterinarja, če bo lepo vzgojen in negovan. Srečen bo, če ga bodo imeli radi in bodo z njim preživljali prosti čas, ga dovolj sprehajali in tudi šolali ter se z njim igrali.

Nepripravljeni na psa

Zgodi se, da vzreditelj dobi čez par mesecev mladiča nazaj, ker je »nemogoč«. Ampak, saj ni bil tak, ko je šel iz legla. Očitno je šlo nekaj narobe med bivanjem v novem okolju. Hudo je, ker nekateri ljudje kupijo psa, ne vedo nič o tej živalski vrsti, nasvete pa poslušajo od vseh iz okolice, namesto da bi se obrnili na vzreditelja. Njemu namreč nikoli ne bo vseeno, kaj se dogaja s psom, ki je bil njegov mladič. Normalen, zdrav mladič je srček, včasih miren in nežen, včasih pa razposajen ali kar divje razigran. Če tega ne veš, morda razposajenost zamenjaš za agresijo in misliš, da ga je treba umiriti, če ne gre zlepa, pa zgrda, in ker se v takem primeru pes počuti ogroženo, je njegov odziv nepredvidljiv. Morda se bo umaknil in postal nesrečen in nezaupljiv ali pa se bo branil in zalajal, zarenčal, ugriznil. Lastnik se ne bo zavedal svojega doprinosa k takemu vedenju in ga bo vrnil ali pa oddal/prodal naprej, vzreditelju pa niti povedal ne bo.

Lastna izkušnja

Točno to se je zgodilo meni, ko sem po naključju izvedela, da je na videz prijazna gospa prodala tibetansko terierko iz našega legla naprej pri petih mesecih. Vprašala sem jo, zakaj mi je ni vrnila oziroma kaj je sploh šlo narobe. Odgovorila je: »A vi sploh veste, kako velika in močna je postala, nisem je več obvladala.« Zadelo me je kot strela. Seveda vem, kako veliki so TT-ji pri petih mesecih, da ona tega ni vedela, pa nisem mogla predvideti, saj je vendar hotela to pasmo. No, naša bela »pošast« je v drugo imela velikansko srečo in je prišla v čudovito družino, ki se mi je oglasila in sem jo smela obiskati, da sem se pomirila.



*Mira Bizjan je inštruktorica v šoli Švrk, Ljubljana, telefon: 041-734-995, FB: Šola Švrk