RAZGLEDNICA
Zanimivost o slovenskem kraju, ki je verjetno niste vedeli
Konec 19. stoletja je domoljubni trgovec izdal eno najstarejših razglednic Ruš ob vznožju Pohorja.
Odpri galerijo
Središče naselja se zdaj imenuje Trg vstaje. FOTO: GREGOR REZMAN
Razvejeno mestno naselje z več jedri leži v široki dolini reke Drave, pod severnimi obronki Pohorja, 12 kilometrov zahodno od Maribora. Kraj se kot Rouste prvič omenja leta 1091, ko so grofje Spanheimi Ruše darovali benediktincem iz Šentpavla v Labotski dolini.
Ti so leta 1387 zgradili novo Marijino cerkev, ki je kmalu postala znano romarsko središče, kraj pa se je preimenoval v Maria Rast in pozneje dobil današnje zemljepisno ime. To je domoljubni trgovec Mihael Sernc že ob koncu 19. stoletja uporabil tudi za izdajo ene najstarejših ruških razglednic, ki je bila odposlana v letovišče Ahlbeck na nemškem delu otoka Usedom v Baltskem morju. Na njej je na osrednji litografski risbi predstavil trg pred župnijsko cerkvijo Marijinega imena (današnji Trg vstaje) sredi naselja, kjer je imel svojo trgovino. Pozneje sta v tej zgradbi poslovala trgovca Požar in Novak, zdaj pa je v njej optika Auer.
Današnja cerkvena stavba je plod številnih predelav v času od gotike do baroka. Njena notranjost je s svojo arhitekturo, freskami in opremo prava baročna mojstrovina, ena najbogatejših na Slovenskem. »Cerkev je kot gradbeni objekt skupaj s svojo sijajno notranjščino in zgodovinsko vlogo, ki jo je odigrala v preteklosti, prepoznana kot lokalni kulturni spomenik,« nam je razlagal raziskovalec krajevne zgodovine in nekdanji (1998–2010) ruški župan Vili Rezman.
»Obiskovali so jo, jo raziskovali, opisovali in v javnosti predstavljali številni poznavalci, tudi najodličnejši znanstveniki umetnostne zgodovine in drugih strok. Če potemtakem pomislimo na njeno arhitekturo, kiparske, rezbarske, slikarske, pozlatarske sestavine ter k temu dodamo romarske, izobraževalne, gledališke, za razvoj okoliških krajev pomembne fenomene ter njihov odmev v širšem okolju, tudi regijskem in evropskem, se upravičeno vprašamo, ali je to res le spomenik lokalnega pomena?«
V bližnji zgradbi je župnik Jurij Kozina leta 1645 ustanovil šestletno ruško latinsko šolo, ki je delovala do leta 1761. Na njej so poučevali tudi slovenski jezik in je bila pripravnica za jezuitsko gimnazijo. V najboljših letih jo je obiskovalo okoli dvesto učencev, skupno pa se jih je tu šolalo 6681, od katerih jih je bilo več kot šeststo plemiškega porekla. Med njimi so bili člani družin Herberstein, Valvasor, Attems, Zois, Moscon in drugih. Mnogi učenci te šole, med katerimi je bilo 353 domačinov, so pozneje zasedali pomembne položaje. Postali so deželni glavarji, cesarski svetniki, kardinali, nadškofi ter celo kitajski mandarin in hrvaški ban.
V prvem valu industrializacije na prelomu iz 18. v 19. stoletje so tod poleg kovačij in žag nastale tudi glažute, na gozdnem območju postavljeni obrati za izdelovanje stekla.
V Sloveniji jih je bilo največ na Pohorju (15), med katerimi je bila največja ruška Zgornja glažuta pod Arehom, v kateri je sredi 19. stoletja delalo 160 moških, 40 žensk in 52 otrok, v naselju pa so imeli tudi svojo cerkev in šolo. V glažuti so sprva izdelovali steklenino za vsakdanjo rabo, pozneje pa tudi finejše gravirano, poslikano, iz brušenega in kristalnega stekla. To je zahtevalo vešče mojstre, ki so bili večinoma tujci, zlasti Čehi. Ko so se ob koncu 19. stoletja v steklarstvu uveljavili tehnično naprednejši proizvodni postopki, so glažute, tudi ruška, zamrle. »Na njenem mestu so,« kot pravi naš sogovornik, »pred iztekom 20. stoletja uredili dobro obiskan planinski dom, ki je bil v procesu denacionalizacije vrnjen upravičencu, vendar noben poskus obnove ni uspel in tako vse le propada. Tako zdaj edino taborniki tik pod njim še ohranjajo spomin.«
Romarska cerkev sv. Areha (Henrika) je podružnica župnije Sv. Martin na Pohorju in stoji na jasi na Ruškem Pohorju 1249 metrov nad morjem. Prvič se omenja leta 1545, nakar so jo med letoma 1650 in 1659 povečali in obokali ter povezali s samostojno stoječim zvonikom, zgrajenim okrog leta 1600. S tem je cerkev dobila današnjo podobo in je bila 1999. zadnjič prenovljena, pred dvema letoma pa je dobila še nova okna. Največja zanimivost cerkve je marmorna nagrobna plošča iz sredine 13. stoletja z reliefom ležečega vladarja s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajočo se obleko in z mečem v roki.
Upodobitev naj bi predstavljala štajerskega vojvodo Otokarja IV. Traungauskega, soustanovitelja Žičke kartuzije, od koder je bila nagrobna plošča k sv. Arehu prenesena po letu 1756. Blizu cerkve je kapelica in nekaj deset metrov stran izvir pitne vode, ki naj bi imela zdravilno moč.
Cerkev sv. Areha na jasi sredi pohorskih gozdov FOTO: GREGOR REZMAN
Ti so leta 1387 zgradili novo Marijino cerkev, ki je kmalu postala znano romarsko središče, kraj pa se je preimenoval v Maria Rast in pozneje dobil današnje zemljepisno ime. To je domoljubni trgovec Mihael Sernc že ob koncu 19. stoletja uporabil tudi za izdajo ene najstarejših ruških razglednic, ki je bila odposlana v letovišče Ahlbeck na nemškem delu otoka Usedom v Baltskem morju. Na njej je na osrednji litografski risbi predstavil trg pred župnijsko cerkvijo Marijinega imena (današnji Trg vstaje) sredi naselja, kjer je imel svojo trgovino. Pozneje sta v tej zgradbi poslovala trgovca Požar in Novak, zdaj pa je v njej optika Auer.
Današnja cerkvena stavba je plod številnih predelav v času od gotike do baroka. Njena notranjost je s svojo arhitekturo, freskami in opremo prava baročna mojstrovina, ena najbogatejših na Slovenskem. »Cerkev je kot gradbeni objekt skupaj s svojo sijajno notranjščino in zgodovinsko vlogo, ki jo je odigrala v preteklosti, prepoznana kot lokalni kulturni spomenik,« nam je razlagal raziskovalec krajevne zgodovine in nekdanji (1998–2010) ruški župan Vili Rezman.
»Obiskovali so jo, jo raziskovali, opisovali in v javnosti predstavljali številni poznavalci, tudi najodličnejši znanstveniki umetnostne zgodovine in drugih strok. Če potemtakem pomislimo na njeno arhitekturo, kiparske, rezbarske, slikarske, pozlatarske sestavine ter k temu dodamo romarske, izobraževalne, gledališke, za razvoj okoliških krajev pomembne fenomene ter njihov odmev v širšem okolju, tudi regijskem in evropskem, se upravičeno vprašamo, ali je to res le spomenik lokalnega pomena?«
Raziskovalec krajevne zgodovine Vili Rezman FOTO: METKA REZMAN
V bližnji zgradbi je župnik Jurij Kozina leta 1645 ustanovil šestletno ruško latinsko šolo, ki je delovala do leta 1761. Na njej so poučevali tudi slovenski jezik in je bila pripravnica za jezuitsko gimnazijo. V najboljših letih jo je obiskovalo okoli dvesto učencev, skupno pa se jih je tu šolalo 6681, od katerih jih je bilo več kot šeststo plemiškega porekla. Med njimi so bili člani družin Herberstein, Valvasor, Attems, Zois, Moscon in drugih. Mnogi učenci te šole, med katerimi je bilo 353 domačinov, so pozneje zasedali pomembne položaje. Postali so deželni glavarji, cesarski svetniki, kardinali, nadškofi ter celo kitajski mandarin in hrvaški ban.
V prvem valu industrializacije na prelomu iz 18. v 19. stoletje so tod poleg kovačij in žag nastale tudi glažute, na gozdnem območju postavljeni obrati za izdelovanje stekla.
V Sloveniji jih je bilo največ na Pohorju (15), med katerimi je bila največja ruška Zgornja glažuta pod Arehom, v kateri je sredi 19. stoletja delalo 160 moških, 40 žensk in 52 otrok, v naselju pa so imeli tudi svojo cerkev in šolo. V glažuti so sprva izdelovali steklenino za vsakdanjo rabo, pozneje pa tudi finejše gravirano, poslikano, iz brušenega in kristalnega stekla. To je zahtevalo vešče mojstre, ki so bili večinoma tujci, zlasti Čehi. Ko so se ob koncu 19. stoletja v steklarstvu uveljavili tehnično naprednejši proizvodni postopki, so glažute, tudi ruška, zamrle. »Na njenem mestu so,« kot pravi naš sogovornik, »pred iztekom 20. stoletja uredili dobro obiskan planinski dom, ki je bil v procesu denacionalizacije vrnjen upravičencu, vendar noben poskus obnove ni uspel in tako vse le propada. Tako zdaj edino taborniki tik pod njim še ohranjajo spomin.«
Mnogi učenci te šole so pozneje zasedali pomembne položaje.
Romarska cerkev sv. Areha (Henrika) je podružnica župnije Sv. Martin na Pohorju in stoji na jasi na Ruškem Pohorju 1249 metrov nad morjem. Prvič se omenja leta 1545, nakar so jo med letoma 1650 in 1659 povečali in obokali ter povezali s samostojno stoječim zvonikom, zgrajenim okrog leta 1600. S tem je cerkev dobila današnjo podobo in je bila 1999. zadnjič prenovljena, pred dvema letoma pa je dobila še nova okna. Največja zanimivost cerkve je marmorna nagrobna plošča iz sredine 13. stoletja z reliefom ležečega vladarja s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajočo se obleko in z mečem v roki.
Notranjost župnijske cerkve je prava baročna mojstrovina.
Upodobitev naj bi predstavljala štajerskega vojvodo Otokarja IV. Traungauskega, soustanovitelja Žičke kartuzije, od koder je bila nagrobna plošča k sv. Arehu prenesena po letu 1756. Blizu cerkve je kapelica in nekaj deset metrov stran izvir pitne vode, ki naj bi imela zdravilno moč.
