PAPRIKE
Zelene, rumene ali rdeče in še barve vmes
Papriko sadimo tako kot paradižnik in druge razhudnikovke po 15. maju, a letos, glede na hladno pomlad, še zdaleč nismo prepozni.
Odpri galerijo
Sadike paprike zlahka vzgojimo tudi sami iz naše najbolj priljubljene sorte, ki raste na domačem vrtu. A nič ne de, če nam to ni uspelo, v vrtnarskih trgovinah lahko kupimo vse sorte, kar si jih lahko zamislimo. Skorajda nešteto jih je, razlikujemo pa jih po več kriterijih.
Babure so krajše in široke, primerne na primer za polnjenje, podolgovate so dobre za vlaganje, paradižnikove paprike ali paradajzarce pa so zelo mesnate in vsestransko uporabne. Seveda v solato lahko narežemo prav vse. Glede na vegetacijski čas ločimo zgodnje, srednje in pozne sorte.
Ker je paprika rastlina toplega podnebja, s sajenjem na prosto ne hitimo, zlasti ne v kisli pomladi, kakršna je letošnja.
V suši bodo plodovi grenki in seveda manjši, pa tudi manj mesnati. V običajnem vremenu obilno zalivamo dvakrat do trikrat na teden, če je suša, pa še pogosteje, tudi vsak dan. V bližino paprike sadimo solato, redkvico, kolerabico, motovilec, fižol, grah in bob, med zelišči ima rada baziliko, dobro ji dene tudi družba ognjiča in kapucinke. Ne mara pa sorodnic razhudnikovk, to so jajčevci, paradižnik in krompir.
Paprika je izpostavljena nekaterim boleznim in škodljivcem, omenimo sivo plesen, tobačno plesen, bakterijsko in rjavo pegavost, med škodljivci pa največ škode naredijo tripsi, uši in pršice.
Ko plodove pobiramo, pazimo, da pri tem ne zatrgamo stebla, saj se lahko ranjeno mesto okuži, zato je najbolje, da jih kar odrežemo z ostrim nožem ali škarjami. Zrele lahko več dni hranimo v hladilniku.
Po barvi plodov ločimo tri osnovne, rdečo, rumeno in zeleno, vsaka pa med zorenjem barvo zamenja. Na primer, rumena, ki dozori v rdečo, zelena, ki dozori v rdečo ali pa rumeno, in še številne različice z oranžno, rjavo, vijolično in še kakšno barvo. Druga delitev je po obliki plodov, osnovne so tri, babure, podolgovate paprike in paradižnikove paprike.
Babure so krajše in široke, primerne na primer za polnjenje, podolgovate so dobre za vlaganje, paradižnikove paprike ali paradajzarce pa so zelo mesnate in vsestransko uporabne. Seveda v solato lahko narežemo prav vse. Glede na vegetacijski čas ločimo zgodnje, srednje in pozne sorte.
Ker je paprika rastlina toplega podnebja, s sajenjem na prosto ne hitimo, zlasti ne v kisli pomladi, kakršna je letošnja.
No, slednjič se je tudi letos dovolj otoplilo, tla morajo namreč biti ogreta na 15 stopinj, tako da lahko sadimo tudi papriko in paradižnik. Običajno jih sadimo v vrsto, sadilna razdalja naj bo najmanj 40 centimetrov, za bolj bujne sorte pa še več, najbolje, da povprašamo v trgovini. Medvrstna razdalja naj bo pol metra. Okoli sadik je dobro položiti zastirko, ki bo zadrževala vlago in zavirala rast plevela, po potrebi pa rastline zalivamo, saj potrebujejo veliko vlage.
Zlahka jo gojimo tudi v loncih na balkonu.
V suši bodo plodovi grenki in seveda manjši, pa tudi manj mesnati. V običajnem vremenu obilno zalivamo dvakrat do trikrat na teden, če je suša, pa še pogosteje, tudi vsak dan. V bližino paprike sadimo solato, redkvico, kolerabico, motovilec, fižol, grah in bob, med zelišči ima rada baziliko, dobro ji dene tudi družba ognjiča in kapucinke. Ne mara pa sorodnic razhudnikovk, to so jajčevci, paradižnik in krompir.
Paprika je izpostavljena nekaterim boleznim in škodljivcem, omenimo sivo plesen, tobačno plesen, bakterijsko in rjavo pegavost, med škodljivci pa največ škode naredijo tripsi, uši in pršice.
Paprika se dobro razume z drobnjakom, zeleno, baziliko, motovilcem, solato, kolerabico in redkvico.
Ko plodove pobiramo, pazimo, da pri tem ne zatrgamo stebla, saj se lahko ranjeno mesto okuži, zato je najbolje, da jih kar odrežemo z ostrim nožem ali škarjami. Zrele lahko več dni hranimo v hladilniku.