Predlog za izlet: zibelka Celjskih grofov (FOTO)

Na poti od Šempetra proti Preserju po par kilometrih zavijemo na lokalno cesto proti hribovju na zahodu in prek Braslovč prispemo do vznožja grebena z grajskimi ruševinami. Prišli smo do rojstnega kraja grofov Celjskih.

Palacij.

Pod grebenom je parkirišče, od koder se gre peš po dolini, ki se zoži v ozko grapo. Čeprav je sprva videti, da je grad Žovnek na dosegu roke, do cilja potrebujemo skoraj pol ure. Ko potoček skoraj izgine med kamenjem, se gozdna pot obrne za 180 stopinj in do gradu vodi po samem grebenu.

Obnovljena dvorana v palaciju.

Ruševine obnavljajo že od leta 1993. Prva omemba gradu sega v davno leto 1123, to je bil čas prvega žovneškega graščaka Gebharda I. Savinjskega, prednika Celjskih. Gre za edino plemiško družino na sedanjem slovenskem ozemlju, ki je bila tu tudi stalno naseljena.

Vhod v grad.

Dinastija je rasla in se krepila, na tej poti so se Žovneški preimenovali v Celjske in svoj vrh in obenem začetek konca dosegli leta 1456 s smrtjo Ulrika II. v Beogradu. Od tistih dni je šel grad iz rok v roke, dokler ni bila leta 1817 v dolini postavljena nova graščina Žovnek, stari grad pa opuščen.

Grad sestavljajo glavna stanovanjska stavba, obrambni stolp, dva okrogla vogalna stolpa, pravokotni vhodni stolp z dvižnim mostom, zunanje obzidje na južni strani, sredi stanovanjskega dela še manjše arkadno dvorišče. Prav impozanten je vhod v grad, ki pelje skozi 100 metrov dolgo predgradje, to je razdeljeno na tri dele, ki so jih med seboj ločevali dva mostova in okoli 9 metrov široki obrambni jarki.

Pri obnovi je bilo že marsikaj narejenega, veliko dela pa še ostaja. Toda grajske stavbe dobivajo strehe in to je najpomembneje, saj objekt varujejo pred nadaljnjim propadom. Sprehodimo se torej po starodavnem gradu in uživajmo v razgledu, ki je najlepši na najvišji točki, kjer se pod nami na eni strani odpre pogled na grad, na drugi strani pa na širno ravan z umetnim Žovneškim jezerom. 

Obnavljajo ga že 30 let.