OB KOLPI

Življenje za ograjo

Videti kak poltretji meter visoko panelno ograjo iz kovinskih elementov, na vrhu »okrašeno« z zvitki rezilne žice, na TV-zaslonu ali fotografiji je čisto nekaj drugega kot stati pred njo!
Fotografija: Ko v katero od vasi brez trgovine pripeljejo kruh. Fotografije: Iztok Ilich
Odpri galerijo
Ko v katero od vasi brez trgovine pripeljejo kruh. Fotografije: Iztok Ilich

Saj so v ograji ob reki Kolpi na meji s Hrvaško razmeroma pogoste odprtine z vrati, ki so čez dan praviloma odklenjena, a se, tudi ko skozi katero stopiš na peščeno obrežje, ne otreseš tesnobe. Hočeš nočeš vidiš ograjo tudi tam, kjer je ni, a jo bodo najbrž še postavili. Kot da je kakšna ograja – od Kitajskega zidu do rimskega limesa – že kdaj zaustavila ljudi, ki so bili trdno odločeni priti iz svoje solzne doline v obljubljeno deželo?! Tako kot si je in si še predstavlja mirnejši, rodovitnejši, razvitejši in bogatejši svet severno in zahodno od pokrajin, iz katerih bežijo, ker jih pustošijo vojne, suša, kobilice. In jih povrhu izčrpavajo svetovne velesile in nadnacionalne družbe, ki so zares darežljive le z orožjem.

»Vedno smo bili nekak žep,« pravi Valentin Južnič,<strong> </strong>nekdanji župan občine Fara pri Kostelu.
»Vedno smo bili nekak žep,« pravi Valentin Južnič, nekdanji župan občine Fara pri Kostelu.
Da se je takšna ponekod nevidna, a povsod obstajajoča meja znova globoko zarezala tudi v svet ob Kolpi, je čutiti na vsakem koraku. O tem domačini ne govorijo veliko in se prilagajajo, kolikor se da, ker so takšnih ali drugačnih posebnih razmer po svoje že vajeni. Vejo za mejo, prek katere so na Kranjsko in globlje v Evropo vdirali Turki, posebno nekoliko starejši ljudje pa so mejo izkušali že od leta 1945 naprej.

Kaj zanje pomeni meja, je slikovito razložil Valentin Južnič, nekdanji župan občine Fara pri Kostelu in še vedno eden najbolj prepoznavnih Prifarskih muzikantov:»Vse življenje smo ob meji, smo jo tudi čuvali, branili, ko smo sem vskočili kot uskoki. Vedno smo bili nekak žep, na eni strani omejen s Kolpo kot mejo, na drugi obdan z nemškimi Kočevarji, ki so nas potiskali v reko. Meja na reki nas je tudi združevala s prebivalstvom na drugi strani, saj smo se družili, ženili, reševali podobne probleme. Prebivalstvo se je zaradi težkih razmer, najprej ekonomskih, nato političnih, izseljevalo, kar je pripeljalo tako daleč, da je zdaj tukaj le kakih enajst, dvanajst po strukturi najstarejših prebivalcev v Sloveniji na kvadratni kilometer.«

V strmini nad cesto ob Kolpi je več podzemnih jam.
V strmini nad cesto ob Kolpi je več podzemnih jam.

Tudi politika, ki naj bi blažila težave ljudi v teh krajih, jih je po svoje še povečevala. Posebno v prvih štirih desetletjih po drugi vojni, ko je zloglasno zaprto območje slovenske politične elite z Ivanom Mačkom na čelu ljudi v ozkem pasu ob Kolpi odrezalo od preostale Slovenije. Cesto, nujno za razvoj in povezovanje, so dobili šele leta 1975. Razmere se niso izboljšale niti po oblikovanju samostojne države, ko je republiška meja postala državna.

»Res je,« doda Južnič, »nova meja nas je ločila od hrvaških sosedov. Presekala je prej enotni prostor, tako da smo postali še bolj odrezani, mi od Ljubljane, oni od Zagreba. Ko smo začutili možnost turizma, ki bi pomagal spodbuditi nadaljnji razvoj, pa smo postali del schengena, ki brani Evropsko unijo. Nato so prišli še migranti. Zaprli so nas v oboro, ki pri prehajanju meje ne pomaga kaj dosti. Če imamo evropsko mejo, naj jo varujeta policija in vojska. Zahtevamo takojšnjo odstranitev ograje in vrnitev razmer, ki bodo omogočale normalno življenje prebivalcev in živali ob meji. Pa nas odločevalci na lokalni in državni ravni doslej niso slišali!«

Medvedi pridejo stikat tudi v vas.
Medvedi pridejo stikat tudi v vas.


Razmah turizma bi te razmere najhitreje in najtemeljiteje obrnil na bolje. Težko je verjetno, da bi se v Sloveniji našel še kak konec, ki bi se tako upravičeno ponašal z neokrnjeno naravo, kot se območje pod skalnimi previsi vzdolž Kolpe od meje pri Zamostu do Bele krajine. Več kot marsikje je ohranjene tudi stavbne in druge kulturne dediščine. Skratka, pravi raj za pohodnike, plezalce, kolesarje, jamarje in vse druge, ki jim mir pomeni več kot gostilna na vsakem koraku. 

Kolpa v Kužlju – blizu in daleč
Kolpa v Kužlju – blizu in daleč

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije