Zlomljeno srce? To bo pomagalo pri prebolevanju
Torej, soočiti se moramo z razhodom. Naj je bil potihoma pričakovan ali je udaril kot strela z jasnega, vedno je boleč. Ob vseh čustvih, ki se porajajo v nas, neizmerno trpimo in marsikdo je kar prepričan, da bolečina nikoli ne bo popustila in da nikoli več ne bo nikogar ljubil.
Na srečo ni tako. Je pa res, da je po ljubezenskem brodolomu treba upoštevati nekaj ključnih resnic, ki bodo pomagale pri prebolevanju.
Da, žalost je dovoljena
Nemalokrat se zgodi, da so ljudje po razhodu jezni sami nase, ker so žalostni. Je že tako, da so solze in žalost v sodobnem času lahko znak šibkosti in nemoči. In kot da to že samo po sebi ne bi bilo dovolj, nam k temu, da vendar že nehamo jokati in objokovati nekaj, kar se je končalo, prigovarjajo še prijateljice in mama.
Ne poslušajmo jih in ne krivimo se, ker si ne moremo pomagati. Vedimo, da imamo pravico biti žalostni in smemo jokati dlje kot le nekaj dni.
Tako kot vsaka druga travmatična izkušnja tudi razhod vzbudi žalost in nič ni narobe, če se ji prepustimo. Nasprotno. Narobe bi bilo, če bi jo poskušali zatreti in drugim kazali vesel obraz, trpljenje pa skrivali v sebi.
Misli, ki lahko spravljajo ob pamet
Včasih se komu zazdi, kot da so možgani njegov največji sovražnik. Tako je, da se neprijetni spomini počasi, a zagotovo umaknejo lepim, in smo prepričani, da nas je zapustil najboljši človek na svetu, da smo storili napako, ker smo obupali nad razmerjem, in da bi si morda morali dati še eno priložnost.
A zavedajmo se, da je nekdanji partner, ne glede na to, kdo je bil pobudnik za razhod, z razlogom nekdanji. Ni popoln in vi niste slab človek, temveč nekdo, ki potrebuje čas, da preboli zlomljeno srce.
Zasledovanje ne pomaga
Dandanes je lahko slediti vsem, ki so dejavni na različnih družbenih omrežjih. Tudi bivši – seveda velja tudi za bivšo – pri tem ni izjema.
Ampak če budno spremljamo vse objave, bo vse skupaj samo še težje. Zato se temu za vsako ceno uprimo, najbolje je, da staro ljubezen izbrišemo z vseh profilov. Tako je seveda ne pozabimo, vendar jo veliko lažje izbrišemo tudi iz svojega novega življenja.
Nemočna žrtev? Nikakor!
Ljudje, ki doživijo razhod, pogosto prevzamejo vloge žrtve. Oni so ubogi, nesrečni, življenje do njih ni pošteno in vse jim gre narobe. Prepričani, da so neupravičeno ostali sami, zapadejo v malodušje, se zaprejo v svoj svet, smilijo se samim sebi in v veri, da ne morejo storiti ničesar, da bi bilo bolje, objokujejo svojo usodo.
S tem pa se oropajo moči, da bi poskrbeli zase, odprli novo poglavje življenja, pogumno zakorakali v prihodnost in se ozrli za novimi priložnostmi.
Igranje žrtve, objokovanje usode in smiljenje samemu sebi ni prava pot pri prebolevanju konca zveze. Raje si dopovejmo, da je naša sreča odvisna le od nas samih in da zmoremo življenje vzeti v svoje roke ter ga zapeljati tako, kot je nam po volji.
Ljubezen, ena in ne edina
Seveda je po ločitvi težko verjeti, da je mogoče najti novo ljubezen. Še več, so ljudje, ki so prepričani, da nikoli več ne bodo mogli ljubiti. In je bil tisti oziroma tista, s katerim oziroma katero so se razšli, ena in edina ljubezen za vse življenje.
Zato se jim zdi nemogoče, da bi še koga imeli tako zelo radi. Mogoče je celo, da verjamejo, da si zaradi izgubljene priložnosti ljubezni sploh ne zaslužijo.
Tako je že zgolj misel, da bi se znova podali v svet zmenkov, za marsikoga nočna mora. Kako bi sploh mogli pomislili nanje, ko pa se počutimo tako pobite? A bolečina bo popustila. Morda ne kmalu, enkrat pa zagotovo.
Kdor zdaj čuti tako, naj si zapomni, da bo znova ljubil. Zato naj ne obupuje, kajti zagotovo je nekje nekdo, ki bo sprejel ljubezen in jo enako vračal.
Če si bomo dovolili biti žalostni, ne bomo idealizirali bivšega ali bivše in partnerskega razmerja, nekdanjih ljubimcev tudi ne bomo zasledovali na družbenih omrežjih in se ne bomo smilili sami sebi, se bo to zgodilo prej, kot zdaj mislimo.
