Žvepleno rumena in strupena

Predvsem na lesu, podrtih panjih in štorih pravkar rasteta saprofitni (gniloživki) gobi navadna (Hypholoma fasciculare) in opečnata (Hypholoma sublateritium) žveplenjača.

Opečnata žveplenjača je lepa, kompaktna, rdečkasta goba.

Navadno žveplenjačo je poimenoval britanski botanik in mikolog William Hudson. Imenoval jo je Agaricus fascicularis. Leta 1871 jo je nemški mikolog prenesel v rod Hypholoma in ji dal ime Hypholoma fasciculare, navadna žveplenjača. Obstaja še manjši različek Hypholomo fasciculare var. pusillum, navadna žveplenjača, drobni različek. Navadna (imenovali smo jo tudi žveplenka) ima klobuk s premerom od 2 do 5 cm. Najprej je skoraj okrogel, nato se razpre in malce izboči, star pa se lahko tudi čisto zravna. Površina je gladka, žvepleno rumena, proti sredini nekoliko rjavkasto rdeča. Rob je precej tanek.

Lističi so gosti z vmesnimi manjšimi lističi, najprej so žvepleno rumene barve, pozneje postajajo rumeno zelene do olivne barve in v starosti skoraj črni. Bet je od 3 do 8 cm visok, relativno tanek, bolj ali manj enake barve kot klobuk, v dnišču rjavkaste barve in nekoliko zavit. Pod lističi vidimo ostanke veluma oziroma ovojnice. Meso je rumenkasto, brez posebnega vonja, vendar zelo grenkega okusa. Goba je strupena, povzroča gastrointestinalni sindrom, strupi povzročajo želodčne težave, lahko pa vplivajo tudi na jetra. Inkubacijski čas je različen, zato previdno pri nabiranju rumenih gobic na štorih.

Lističi so zelenkasti.

Navadna žveplenjača raste že zelo zgodaj spomladi in vse do novembra, pa tudi decembra, na štorih iglavcev in listavcev, običajno v precej velikih šopih. Na pogled so zelo lepe, še posebno mlade, vendar so, žal, strupene.

Navadno žveplenjačo lahko nepoznavalci kaj hitro zamenjajo z opečnato, ki je pri nas pogojno užitna. Prav tako je zamenjava lahko užitna sivolistna žveplenjača (Hypholoma capnoides). Poglejmo bolje opečnato. Ko je Jacob Christian Schaeffer 1762. opisal to vrsto, jo je poimenoval Agaricus lateritius. Več kot stoletje pozneje je Paul Kummer v svojem delu Der Führer in die Pilzkunde, objavljenem leta 1871, to vrsto prenesel v njen trenutni rod Hypholoma, danes ima latinsko ime Hypholoma latericium.

Rodovno ime žveplenjač pomeni gobe z nitmi in se lahko sklicuje na nitasto delno tančico, ta povezuje rob klobuka z betom, ki pokriva lističe mladih gob. Trenutno sprejeto specifično ime lateritium pa pomeni obarvana opeka oziroma opečno rdeča barva, kar popolnoma ustreza. Klobuk ima premer od 5 do 8 cm, je polkrožne oblike, precej mesnat, suh in gladek, na temenu je opečno rjave ali rdečkaste barve, proti robu nekoliko svetlejša. Trosovnica v obliki lističev je mlada bele ali rumenkaste barve. Lističi nato postajajo vedno bolj olivno sivi, ko dozorijo trosi, pa postanejo vijolično rjavi. Bet je visok od 6 do 12 cm, debel od 0,5 do 1 cm, valjaste oblike, upognjen, star postane votel. Je rumenkast in proti dnišču rdeče rjave barve.

Pod lističi so vidni ostanki veluma, ki se pri starih gobah obarva črno. Meso je rumenkasto in precej grenko, brez posebnega vonja. Raste na starih štorih različnega drevja, vse leto, največ pa v jesenskih mesecih in prav zdaj je najdemo največ. Goba je zelo pogosta, pogojno užitna, treba jo je termično obdelati, na kakršen koli način, surova lahko povzroča gastrointestinalni sindrom, to je zastrupitev prebavil. Tudi prekuhana lahko bolj občutljivim ljudem včasih škoduje, zato je ne priporočamo za nabiranje.