V & O
Zvezdanina modrost: Globoko v nas živi gospod ego
Če čutiš ob prijateljici strah, sram, te spominja na rane, ki jih nisi predelala. Če bi jih, bi ji z lahkoto rekla adijo ali se družila z njo tako, da bi ti bilo lepo.
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar.
Ljuba Zvezdana!
Nate se obračam, ker ne morem verjeti. Ti toliko govoriš in širiš razumevanje, pa ne vem, kje se zatakne. Imam prijateljico, res dobro, sva sosedi in rada jo imam. Poznava se skoraj vse življenje. Veliko si zaupava, vendar vsakokrat, ko sem vesela, ko se mi kaj lepega zgodi, in to delim z njo, čutim, da je nekaj narobe. Mi že reče kaj takšnega, da me zaboli. Piči, dobesedno. V smislu, aha, nekaterim gre pa dobro, čeprav nimajo pojma. Včasih pridem k njej, pa ogovarja sodelavke iz službe, da mi je kar slabo. Jaz delam samo honorarno in sem vesela vsakega dela, ona pa se zmrduje in mi govori, koliko dela ima, da ne dela niti sekunde več, kot je treba, in da nikomur ne bo odnašala riti. Včasih me dobesedno izžame s to svojo energijo. Vse ji gre na živce, ljudje, ki ne znajo voziti, pisatelji, ki ne znajo pisati knjig, učitelji, ki ne znajo učiti. Jaz se že nekaj časa ukvarjam z duhovnostjo in res pazim, kaj govorim in mislim. Potem ima kakšen teden lep, je dobre volje in greva kam na izlet in se smejeva in zabavava. Je poročena in ima zlatega moža. Sprašujem se, kako gre vse to skupaj, ogovarjanje, skrajno negativna in kritična prepričanja in tu pa tam kakšen lep teden z lepimi mislimi in smehom. Zadnjič sem bila priča, kako je sodelavko dobesedno potunkala v drek, samo zaradi tega, da je pri šefu dobila točke. Potem mi je to pripovedovala kot svojo največjo zmago in mene je bilo iskreno sram. Malo sem ji namignila, da se mi to ne zdi prav, pa se mi je spet posmehovala. Kaj to z ženskami, z ženskim prijateljstvom? Razmišljam o tem, da se ne bi več družila z njo. Ampak jaz sem sama, brez moža in otrok... Pa še res jo imam rada. Sprejmem jo, takšno, kot je, ampak kje je meja?
Albina
Draga moja Albina!
Meja je, kjer jo postaviš ti. Ob meji se zgodi največji stik in ob stiku vajinih meja je točka, ki omogoča največjo bližino.
Ženska prijateljstva? Tudi jaz se sprašujem o njih! Sama imam dragocena in prelepa ženska prijateljstva, brez pogojevanja, iskrena in topla. Zdi se mi, da se znam zadnje čase zanje tudi potruditi, dolga leta sem jih zanemarjala, ker nisem imela časa ... Nikoli pa ne bi gojila prijateljstva, ki bi me onesrečevalo. Tvoj primer je zanimiv, ker ti je do prijateljice res veliko, rada jo imaš, tvoja soseda je in bojiš se ostati sama. Bodi iskrena s sabo. Jo imaš res rada ali jo potrebuješ? Ljudje potrebujemo drug drugega, to je kot kruh ... In najprej je treba biti iskren in si odgovoriti na vprašanje, ali si res najboljša različica sebe, ko si z njo. Če si tiho, če trpiš njene izpade, ki te spravljajo v stisko, nisi iskrena. Verjetno to prijateljica dobro čuti. Mogoče te celo provocira, da bi ti končno kaj rekla. Laži in pretvarjanje imajo veliko moč, tisto neverbalno. Besede zavzemajo samo 7 odstotkov naše komunikacije, vse ostalo so telesna govorica, vibracija, zvok, energija ... Laži in sprenevedanje govorijo tudi ta jezik, ki gnoji in zastruplja odnose. Mislim, da v tej smeri ne delaš prav nič dobrega zase. Vprašaj se tudi, če jo spoštuješ. V tvojem pisanju sem zasledila kanček privoščljivega tona, češ ona ima dobro službo, pa ni zadovoljna. Ukvarjanje z duhovnostjo je predvsem ukvarjanje s sabo, s svojo resnico in tudi s svojimi sencami. Vida Žabot je zadnjič rekla, da šele ko vzljubiš svoje sence, si šele cel. Gre za čas, ko spoznavaš sebe, svoje vzorce in se odpiraš svetu, izkušnjam. Tudi bolečim. Duhovnost ni življenje v mehurčku. Ni življenje v zraku in niso samo besede. Je življenje tukaj, na zemlji. Tukaj so izzivi in je zaupanje. Neomajno zaupanje, da v življenju dobiš vse lekcije, ki jih potrebuješ, in vsa sonca, ki si jih zaslužiš. Če čutiš ob prijateljici strah, sram, te spominja na rane, ki jih nisi predelala. Če bi jih, bi ji z lahkoto rekla adijo ali se družila z njo tako, da bi ti bilo lepo. Ne zaradi strahu, da boš stala sama. Ali se sploh ne bi družila z njo.
Tvoja prijateljica se očitno ne zaveda, da te včasih frustrira, da je ljubosumna nate zaradi lastnega občutka nevrednosti in da drugim pritlehno nagaja. Žal ji iz tega kroga ali nizkega nadstropja ne boš mogla pomagati. Če te ima res rada, če boš z njo iskrena, bo mogoče nekega dne lahko uvidela to svojo nevrednost in bo nehala škoditi sodelavkam, nehala podcenjevati tebe ... A ubesediti lastno nevrednost je težko. Večina ljudi tega ne zmore. Globoko v nas živi gospod ego. On nas ne spusti, da bi svobodno raziskovali sebe, da se ne bi bali, da bi se veselili, ko bi skupaj s prijatelji brskali po lastnih strahovih. Pogovor z gospodom egom je težek in redki ga zmorejo. Lastna nevrednost tiči zelo globoko v nas, v podzavesti, kjer se skrivajo začetki našega življenja, doživljanja in sprejemanja sveta. Občutki so prva manifestacija naših življenj. Kako bi potem lahko vplivali nanj razumsko, z možgani? Treba je pozdraviti občutek! To je skoraj nemogoče storiti sam. Mislim, da si dovolj pogumna, da se zazreš v svoj občutek nevrednosti. Vse življenje se družiš s prijateljico, ob kateri ne moreš sproščeno govoriti in se ji ves čas prilagajaš! Škoda časa. Lahko pa obe prebereta moj odgovor in se odločita iti po poti iskanja svoje izgubljene vrednosti. Mogoče vaju bo združila prav meja, kjer ti rečeš NE. Zakaj ženske večinoma ne zmoremo pravih prijateljstev? Veš kaj, tega ne verjamem. Mislim, da zmoremo ženske lepa prijateljstva in povezave. Sama jih živim in doživljam kot najlepša darila. Če že, ne zmoremo, ker si ne zaupamo. Pa smo spet pri vrednosti. Kdaj se bomo začeli zavedati, da smo vredni, dobri, sprejeti, šele ko se sami tako počutimo globoko v sebi. Preverite! Če vas zagrabi ljubosumje ali se slišite privoščljivo govoriti o drugem, zagotovo še niste na pravi poti. Ne, ne, če sami sebe zaslišite, ste že na poti, niste pa se na konju, ha, ha!
Nate se obračam, ker ne morem verjeti. Ti toliko govoriš in širiš razumevanje, pa ne vem, kje se zatakne. Imam prijateljico, res dobro, sva sosedi in rada jo imam. Poznava se skoraj vse življenje. Veliko si zaupava, vendar vsakokrat, ko sem vesela, ko se mi kaj lepega zgodi, in to delim z njo, čutim, da je nekaj narobe. Mi že reče kaj takšnega, da me zaboli. Piči, dobesedno. V smislu, aha, nekaterim gre pa dobro, čeprav nimajo pojma. Včasih pridem k njej, pa ogovarja sodelavke iz službe, da mi je kar slabo. Jaz delam samo honorarno in sem vesela vsakega dela, ona pa se zmrduje in mi govori, koliko dela ima, da ne dela niti sekunde več, kot je treba, in da nikomur ne bo odnašala riti. Včasih me dobesedno izžame s to svojo energijo. Vse ji gre na živce, ljudje, ki ne znajo voziti, pisatelji, ki ne znajo pisati knjig, učitelji, ki ne znajo učiti. Jaz se že nekaj časa ukvarjam z duhovnostjo in res pazim, kaj govorim in mislim. Potem ima kakšen teden lep, je dobre volje in greva kam na izlet in se smejeva in zabavava. Je poročena in ima zlatega moža. Sprašujem se, kako gre vse to skupaj, ogovarjanje, skrajno negativna in kritična prepričanja in tu pa tam kakšen lep teden z lepimi mislimi in smehom. Zadnjič sem bila priča, kako je sodelavko dobesedno potunkala v drek, samo zaradi tega, da je pri šefu dobila točke. Potem mi je to pripovedovala kot svojo največjo zmago in mene je bilo iskreno sram. Malo sem ji namignila, da se mi to ne zdi prav, pa se mi je spet posmehovala. Kaj to z ženskami, z ženskim prijateljstvom? Razmišljam o tem, da se ne bi več družila z njo. Ampak jaz sem sama, brez moža in otrok... Pa še res jo imam rada. Sprejmem jo, takšno, kot je, ampak kje je meja?
Albina
Draga moja Albina!
Meja je, kjer jo postaviš ti. Ob meji se zgodi največji stik in ob stiku vajinih meja je točka, ki omogoča največjo bližino.
Ženska prijateljstva? Tudi jaz se sprašujem o njih! Sama imam dragocena in prelepa ženska prijateljstva, brez pogojevanja, iskrena in topla. Zdi se mi, da se znam zadnje čase zanje tudi potruditi, dolga leta sem jih zanemarjala, ker nisem imela časa ... Nikoli pa ne bi gojila prijateljstva, ki bi me onesrečevalo. Tvoj primer je zanimiv, ker ti je do prijateljice res veliko, rada jo imaš, tvoja soseda je in bojiš se ostati sama. Bodi iskrena s sabo. Jo imaš res rada ali jo potrebuješ? Ljudje potrebujemo drug drugega, to je kot kruh ... In najprej je treba biti iskren in si odgovoriti na vprašanje, ali si res najboljša različica sebe, ko si z njo. Če si tiho, če trpiš njene izpade, ki te spravljajo v stisko, nisi iskrena. Verjetno to prijateljica dobro čuti. Mogoče te celo provocira, da bi ti končno kaj rekla. Laži in pretvarjanje imajo veliko moč, tisto neverbalno. Besede zavzemajo samo 7 odstotkov naše komunikacije, vse ostalo so telesna govorica, vibracija, zvok, energija ... Laži in sprenevedanje govorijo tudi ta jezik, ki gnoji in zastruplja odnose. Mislim, da v tej smeri ne delaš prav nič dobrega zase. Vprašaj se tudi, če jo spoštuješ. V tvojem pisanju sem zasledila kanček privoščljivega tona, češ ona ima dobro službo, pa ni zadovoljna. Ukvarjanje z duhovnostjo je predvsem ukvarjanje s sabo, s svojo resnico in tudi s svojimi sencami. Vida Žabot je zadnjič rekla, da šele ko vzljubiš svoje sence, si šele cel. Gre za čas, ko spoznavaš sebe, svoje vzorce in se odpiraš svetu, izkušnjam. Tudi bolečim. Duhovnost ni življenje v mehurčku. Ni življenje v zraku in niso samo besede. Je življenje tukaj, na zemlji. Tukaj so izzivi in je zaupanje. Neomajno zaupanje, da v življenju dobiš vse lekcije, ki jih potrebuješ, in vsa sonca, ki si jih zaslužiš. Če čutiš ob prijateljici strah, sram, te spominja na rane, ki jih nisi predelala. Če bi jih, bi ji z lahkoto rekla adijo ali se družila z njo tako, da bi ti bilo lepo. Ne zaradi strahu, da boš stala sama. Ali se sploh ne bi družila z njo.
Tvoja prijateljica se očitno ne zaveda, da te včasih frustrira, da je ljubosumna nate zaradi lastnega občutka nevrednosti in da drugim pritlehno nagaja. Žal ji iz tega kroga ali nizkega nadstropja ne boš mogla pomagati. Če te ima res rada, če boš z njo iskrena, bo mogoče nekega dne lahko uvidela to svojo nevrednost in bo nehala škoditi sodelavkam, nehala podcenjevati tebe ... A ubesediti lastno nevrednost je težko. Večina ljudi tega ne zmore. Globoko v nas živi gospod ego. On nas ne spusti, da bi svobodno raziskovali sebe, da se ne bi bali, da bi se veselili, ko bi skupaj s prijatelji brskali po lastnih strahovih. Pogovor z gospodom egom je težek in redki ga zmorejo. Lastna nevrednost tiči zelo globoko v nas, v podzavesti, kjer se skrivajo začetki našega življenja, doživljanja in sprejemanja sveta. Občutki so prva manifestacija naših življenj. Kako bi potem lahko vplivali nanj razumsko, z možgani? Treba je pozdraviti občutek! To je skoraj nemogoče storiti sam. Mislim, da si dovolj pogumna, da se zazreš v svoj občutek nevrednosti. Vse življenje se družiš s prijateljico, ob kateri ne moreš sproščeno govoriti in se ji ves čas prilagajaš! Škoda časa. Lahko pa obe prebereta moj odgovor in se odločita iti po poti iskanja svoje izgubljene vrednosti. Mogoče vaju bo združila prav meja, kjer ti rečeš NE. Zakaj ženske večinoma ne zmoremo pravih prijateljstev? Veš kaj, tega ne verjamem. Mislim, da zmoremo ženske lepa prijateljstva in povezave. Sama jih živim in doživljam kot najlepša darila. Če že, ne zmoremo, ker si ne zaupamo. Pa smo spet pri vrednosti. Kdaj se bomo začeli zavedati, da smo vredni, dobri, sprejeti, šele ko se sami tako počutimo globoko v sebi. Preverite! Če vas zagrabi ljubosumje ali se slišite privoščljivo govoriti o drugem, zagotovo še niste na pravi poti. Ne, ne, če sami sebe zaslišite, ste že na poti, niste pa se na konju, ha, ha!
