V & O
Zvezdanina modrost: Vloži prošnjo za razvezo
Pisna, uradna ločitev bo sprožila postopek, ki ga bo urejalo življenje tudi brez tvojega posebnega angažmaja, le zaupaj mu in pošteno, dosledno sledi sebi, svojim občutkom.
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar.
Draga Zvezdana!
Pred pol leta sem zapustila moža in odšla živet k staršem. Oče je bolan in neprišteven, samo vegetira in je v domu, tako da sem doma samo z mamo. Sprejela me je lepo, vesela, da ima družbo. Mož je ostal sam z otroki, niso več majhni in vegetirajo z njim vred. Ne mine dan, da me ne pokličejo in tarnajo, kako je z očetom (bivšim možem) težko. Vse je na točki nič, nazaj nočem, nimam kam drugam kot v dom staršev, ne vidim še izhoda, ker ne zaslužim dovolj, da bi si najela stanovanje. Ne morem opisati svoje žalosti. Pri 50 sem ostala brez vsega, tudi smisla. Hodim v službo, delam na avtopilotu, doma prenašam mamo, ki me bo zadušila s svojo posesivnostjo, spreminja me v svojega otroka. Otroci me izsiljujejo, naj se vrnem domov, ker ne morejo brez mene, bivši se dela, kot da se ni nič zgodilo. Zdaj se je pojavila še moja sestra, ki se boji, da sem prišla zasest njeno dediščino. Vsak dan preverja, kaj delava, rovari in spodbuja mamo, naj že zdaj razdeli premoženje in napiše vse nanjo. Meni je iskreno vseeno, kaj in kako bodo moji starši razdelili imetje. Nimam moči, da bi se ukvarjala še s tem. Pomagalo bi mi, seveda, če bi kaj dobila, a nisem se zato vrnila. Jaz svoje imetje že imam, hišo in vse, kar sva z možem ustvarila v skupnem življenju. Do tega premoženja trenutno ne morem, verjamem pa, da se bo sčasoma vse uredilo. A sestra posega tudi v mojo intimnost in je vzpostavila stike z bivšim, celo mama se pogovarja z njim in me obirajo, kakšna sem. Sestra me nadira, če ne grem vsak dan na obisk k očetu. Biti moram na razpolago vsem in prišla sem z dežja pod kap. Nekaj moram narediti. Najemnine si za zdaj ne morem privoščiti in to odpade. Kako naj naredim red?
Erika
Draga Erika!
Razumem, kako ti je težko. Ločitev je stres, enak izgubi ljubljene osebe, smrti. Res je moralo biti težko in grozno, da si se odločila za ta korak, da si se odločila zase. Da o sebi nimaš dobrega mnenja, da je tvoja samopodoba na psu, je jasno kot beli dan. Iz enega izkoriščevalskega odnosa hodiš do drugega in se vrtiš v krogu. In dobro si začutila, da moraš ta krog prekiniti, tudi neverjetno modro si sklenila, da boš poiskala drugačen način. Da se ne boš porinila še v najemniški odnos, ker tega ne zmoreš.
Ljuba moja, čas je, da spoznaš, da ljubezen ni samo razdajanje in nič prejemanja. Čas je, da se naučiš, da poskrbeti zase in za svoje potrebe ni nič nemoralnega in grdega. Najprej vloži na sodišče prošnjo za razvezo. Ne obotavljaj se. To je dejanje, ki se ga bojiš, a te bo potisnilo s točke žrtve in delalo tebi v prid. Tvoj mož bo dojel, da gre zares, tudi otroci, stopila boš na pot, ki ti bo približala dan, ko boste delili premoženje. Vem, delitev te boli in te je strah, ne bi delila, ker bi rada veliko zapustila otrokom. Kaj pomenijo delitve, tako ali tako okušaš na svoji koži. V vsakem primeru so boleče in so samo stvar tistega, ki deli. Tebe in tvojega moža. V primeru s sestro in starši pa so edino stvar staršev. Pisna, uradna ločitev bo sprožila postopek, ki ga bo urejalo življenje tudi brez tvojega posebnega angažmaja, le zaupaj mu in pošteno, dosledno sledi sebi, svojim občutkom. Ne jemlji, kar ti ne pripada. Oh, ko to pišem, se zavedam, da je vse skupaj samo filozofija, besede, ki bodo ali ne bodo našle prostor v tebi. Sama si me prosila za nasvet in vse, kar lahko naredim, je, da ti svetujem čim bolj konkretno. Ti pa se ne sili v nič. Ko meni kdaj kdo kaj podobnega svetuje, včasih, ko čutim silno nemoč in dobesedno obtičim v nekem brezizhodnem položaju, z velikim zamahom naredim prav to. Nepodprta, popolnoma izgubljena naredim, kar se mi svetuje. Čeprav ne verjamem v tako rešitev. A ker je to korak od zunaj in sproža sam po sebi dogodke, vzroke in se rezultati nanizajo sami od sebe, se zgodi čudež. Premaknem se. Moram se aktivirati. Pograbi me strah, a jaz kar grem po inerciji v smer, ki jo narekuje to dejanje. Ta pogum, vera v življenje, da vse mine in da je poskrbljeno zame, po navadi obrodi sadove. Zunanje okoliščine me odpeljejo na pot rešitve, takšne ali drugačne. Druga stvar je tvoja sestra. Ne verjamem več v pogovore, ki vse rešijo. Če ji do sedaj ni nič jasno, je več kot očitno v globoki drami pomanjakanja, torej nima 'kompetenc' (sposobnosti dojemanja), da bi te slišala ali videla drugače. Z besedami ne boš ničesar rešila. Podpri jo v njenih zahtevah. Naj se starši izjasnijo (seveda, če bodo za to), razdelijo naj premoženje že sedaj. Če starši ne bodo za ta korak, ne ti ne sestra ne moreta nič. To bo premaknilo moč odločitve na stran staršev in obe bosta spet na isti strani, kjer bi tako ali tako morali biti. Če se bodo starši odločili in razdelili premoženje že zdaj, in če ga bodo namenili sestri, bo vse prav, kajne? Ali se mogoče samo delaš, da te delitev premoženja v sestrino korist ne zanima?! Čeprav se meni ne zdi zdravo odrekati se svojim pravicam, samo da bo mir. Ker je to odločitev v duhu žrtve, nespoštovanja sebe in svojih potreb. Najpomembnejša pa je tvoja samopodoba. Vsa ogovarjanja so stvar tistih, ki to počnejo, ne obremenjuj se s tem! Vse posveti temu, da se podpreš, da si vrneš življenjsko moč. Poišči pomoč (dr. Veronika Podgoršek, Melita Kuhar, Tomislav Kuljiš, Breda Puh, Amina Mehanovič, Breda Puh...). Vse dobro in samo naprej!
Pred pol leta sem zapustila moža in odšla živet k staršem. Oče je bolan in neprišteven, samo vegetira in je v domu, tako da sem doma samo z mamo. Sprejela me je lepo, vesela, da ima družbo. Mož je ostal sam z otroki, niso več majhni in vegetirajo z njim vred. Ne mine dan, da me ne pokličejo in tarnajo, kako je z očetom (bivšim možem) težko. Vse je na točki nič, nazaj nočem, nimam kam drugam kot v dom staršev, ne vidim še izhoda, ker ne zaslužim dovolj, da bi si najela stanovanje. Ne morem opisati svoje žalosti. Pri 50 sem ostala brez vsega, tudi smisla. Hodim v službo, delam na avtopilotu, doma prenašam mamo, ki me bo zadušila s svojo posesivnostjo, spreminja me v svojega otroka. Otroci me izsiljujejo, naj se vrnem domov, ker ne morejo brez mene, bivši se dela, kot da se ni nič zgodilo. Zdaj se je pojavila še moja sestra, ki se boji, da sem prišla zasest njeno dediščino. Vsak dan preverja, kaj delava, rovari in spodbuja mamo, naj že zdaj razdeli premoženje in napiše vse nanjo. Meni je iskreno vseeno, kaj in kako bodo moji starši razdelili imetje. Nimam moči, da bi se ukvarjala še s tem. Pomagalo bi mi, seveda, če bi kaj dobila, a nisem se zato vrnila. Jaz svoje imetje že imam, hišo in vse, kar sva z možem ustvarila v skupnem življenju. Do tega premoženja trenutno ne morem, verjamem pa, da se bo sčasoma vse uredilo. A sestra posega tudi v mojo intimnost in je vzpostavila stike z bivšim, celo mama se pogovarja z njim in me obirajo, kakšna sem. Sestra me nadira, če ne grem vsak dan na obisk k očetu. Biti moram na razpolago vsem in prišla sem z dežja pod kap. Nekaj moram narediti. Najemnine si za zdaj ne morem privoščiti in to odpade. Kako naj naredim red?
Erika
Draga Erika!
Razumem, kako ti je težko. Ločitev je stres, enak izgubi ljubljene osebe, smrti. Res je moralo biti težko in grozno, da si se odločila za ta korak, da si se odločila zase. Da o sebi nimaš dobrega mnenja, da je tvoja samopodoba na psu, je jasno kot beli dan. Iz enega izkoriščevalskega odnosa hodiš do drugega in se vrtiš v krogu. In dobro si začutila, da moraš ta krog prekiniti, tudi neverjetno modro si sklenila, da boš poiskala drugačen način. Da se ne boš porinila še v najemniški odnos, ker tega ne zmoreš.
Ljuba moja, čas je, da spoznaš, da ljubezen ni samo razdajanje in nič prejemanja. Čas je, da se naučiš, da poskrbeti zase in za svoje potrebe ni nič nemoralnega in grdega. Najprej vloži na sodišče prošnjo za razvezo. Ne obotavljaj se. To je dejanje, ki se ga bojiš, a te bo potisnilo s točke žrtve in delalo tebi v prid. Tvoj mož bo dojel, da gre zares, tudi otroci, stopila boš na pot, ki ti bo približala dan, ko boste delili premoženje. Vem, delitev te boli in te je strah, ne bi delila, ker bi rada veliko zapustila otrokom. Kaj pomenijo delitve, tako ali tako okušaš na svoji koži. V vsakem primeru so boleče in so samo stvar tistega, ki deli. Tebe in tvojega moža. V primeru s sestro in starši pa so edino stvar staršev. Pisna, uradna ločitev bo sprožila postopek, ki ga bo urejalo življenje tudi brez tvojega posebnega angažmaja, le zaupaj mu in pošteno, dosledno sledi sebi, svojim občutkom. Ne jemlji, kar ti ne pripada. Oh, ko to pišem, se zavedam, da je vse skupaj samo filozofija, besede, ki bodo ali ne bodo našle prostor v tebi. Sama si me prosila za nasvet in vse, kar lahko naredim, je, da ti svetujem čim bolj konkretno. Ti pa se ne sili v nič. Ko meni kdaj kdo kaj podobnega svetuje, včasih, ko čutim silno nemoč in dobesedno obtičim v nekem brezizhodnem položaju, z velikim zamahom naredim prav to. Nepodprta, popolnoma izgubljena naredim, kar se mi svetuje. Čeprav ne verjamem v tako rešitev. A ker je to korak od zunaj in sproža sam po sebi dogodke, vzroke in se rezultati nanizajo sami od sebe, se zgodi čudež. Premaknem se. Moram se aktivirati. Pograbi me strah, a jaz kar grem po inerciji v smer, ki jo narekuje to dejanje. Ta pogum, vera v življenje, da vse mine in da je poskrbljeno zame, po navadi obrodi sadove. Zunanje okoliščine me odpeljejo na pot rešitve, takšne ali drugačne. Druga stvar je tvoja sestra. Ne verjamem več v pogovore, ki vse rešijo. Če ji do sedaj ni nič jasno, je več kot očitno v globoki drami pomanjakanja, torej nima 'kompetenc' (sposobnosti dojemanja), da bi te slišala ali videla drugače. Z besedami ne boš ničesar rešila. Podpri jo v njenih zahtevah. Naj se starši izjasnijo (seveda, če bodo za to), razdelijo naj premoženje že sedaj. Če starši ne bodo za ta korak, ne ti ne sestra ne moreta nič. To bo premaknilo moč odločitve na stran staršev in obe bosta spet na isti strani, kjer bi tako ali tako morali biti. Če se bodo starši odločili in razdelili premoženje že zdaj, in če ga bodo namenili sestri, bo vse prav, kajne? Ali se mogoče samo delaš, da te delitev premoženja v sestrino korist ne zanima?! Čeprav se meni ne zdi zdravo odrekati se svojim pravicam, samo da bo mir. Ker je to odločitev v duhu žrtve, nespoštovanja sebe in svojih potreb. Najpomembnejša pa je tvoja samopodoba. Vsa ogovarjanja so stvar tistih, ki to počnejo, ne obremenjuj se s tem! Vse posveti temu, da se podpreš, da si vrneš življenjsko moč. Poišči pomoč (dr. Veronika Podgoršek, Melita Kuhar, Tomislav Kuljiš, Breda Puh, Amina Mehanovič, Breda Puh...). Vse dobro in samo naprej!
