Zvezde božičnih praznikov (FOTO)

Težko si predstavljamo božično-novoletne praznike brez božične zvezde, ki s svojimi zelenimi in rdečimi listi pooseblja božič. In današnji dan je posvečen prav njej. Na 12. december je namreč umrl Joel Roberts Poinsett, ameriški botanik, zdravnik in veleposlanik v Mehiki. Leta 1828 je Poinsett iz te dežele domov, v Južno Karolino, poslal vejice rastline, ki jo je tam odkril in ga je očarala.

Rastlino s strokovnim imenom Euphorbia pulcherrima so v angleško govorečih deželah pozneje poimenovali po njem – poinsettia, v njeni domovini Mehiki jo poznajo pod imenom la flor de nochebuena oziroma roža svete noči, pri nas pa se je je prijelo ime božična zvezda. Z božičem so jo v Mehiki začeli povezovati že v 16. stoletju, in sicer naj bi dekle, preveč revno, da bi Jezusu za rojstni dan kaj kupilo, na pobudo angelov ob cesti nabralo plevel, ga povezalo v šopek in položilo na oltar, kmalu pa so iz plevela začeli poganjati rdeči cvetovi, ki so zrasli v božične zvezde. Njene liste, ki rastejo v obliki zvezde, številni povezujejo z betlehemsko zvezdo, njihova rdeča barva pa simbolizira Jezusovo kri.

Rdeči listi niso cvet, kot so nekoč nekateri zmotno menili, temveč povsem običajni listi. Poleg rdečih božičnih zvezd, ki so najbolj priljubljene, obstajajo še oranžne, svetlo zelene, bele, rožnate in pisane, v naravi pa zrastejo v do štiri metre visok grm. Kot lončnice bodo najbolje uspevale na sončni okenski polici ter pri temperaturi, ki naj ne pade pod 15 stopinj Celzija. Da bi se njeni listi naslednji božič znova obarvali rdeče, pa jo je treba od 1. oktobra vsako noč, najbolje med 17. in 8. uro, prestaviti v popolno temo, moti jo celo svetloba ulične svetilke, zato jo je po potrebi dobro prekriti s škatlo ali vrečo, ki ne prepušča svetlobe.


Številni jo, sicer povsem po krivici, označujejo za strupeno, kar naj bi izhajalo iz zgodbe, ki se je med ljudmi razširila leta 1919, in sicer, da je dveletni otrok po nesreči zaužil list rastline ter umrl, več let pozneje pa jo je ameriški botanik vključil v svojo knjigo z naslovom Strupene rastline Havajev. Pozneje je sicer priznal, da za to ni nobenih dokazov in da trditve slonijo zgolj na govoricah. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so strupenost božične zvezde poskušali dokazati na podganah, a jim ni uspelo: tudi potem ko so zaužile ekvivalent 500 listov te rastline, so preživele. Edini učinek, ki ga ima na otroke in domače živali, je, da lahko ob zaužitju povzroči blago slabost ali drisko.


Poleg božičnih zvezd je v tem času zelo priljubljen božični kaktus, ki izvira iz tropskega deževnega gozda Brazilije, kot sobna rastlina pa ob ustreznih pogojih vzcveti ravno okrog božiča. Da bi se to zgodilo, ji je treba med šest in osem tednov pred praznikom vsako noč zagotoviti 12 ur teme. Sicer pa so božični kaktusi rastline, ki veljajo za precej nezahtevne. Radi imajo svetlobo, a ne neposredne, ter vlažno zemljo, a ne preveč.

Zaradi svojih rdečih cvetov so priljubljena praznična dekoracija tudi amarilisi. Kot božični kaktus in zvezda je tudi amarilisova domovina Južna Amerika, zato ima rad toplo in vlažno okolje, pa tudi veliko svetlobe, ki naj ne bo neposredna. Da bi cveteli leto za letom, jim je treba omogočiti obdobje počitka, med katerim jih za približno dva meseca postavimo v temen in hladen prostor, jih ne zalivamo in ne gnojimo.