Zvončki oznanjajo konec zime

Letošnja zima tudi po svečnici v dolinah ohranja zeleno podobo. Za ta čas visoke temperature zraka so v večjem delu Evrope, čez vikend se je ponekod v vzhodni Sloveniji segrelo do 17 °C. Toplota vzdramlja spomladanske znanilce, med njimi je bila najpogumnejša leska. Tudi zvončki, trobentice in teloh že kukajo na plan iz zimskega spanja ob gozdnih robovih in na osončenih legah. Kot že nekaj let zapored tudi letos beležimo zgodnji pojav prvih cvetov zvončka v notranjosti Slovenije. To je značilnost pogostejših zelenih zim. V preteklosti je bil pojav cvetenja poznejši. V Istri sicer pogosto zacveti že okoli novega leta, v preostalih predelih Slovenije pa običajno od februarja do aprila. Splošen razcvet malega zvončka označuje konec zime in začetek letnega rastnega obdobja. Ali kot pravi pesmica: »Mali zvonček se je zbudil, očke trudne si pomel. Da bi bratce vse prebudil, kar zvoniti je začel.«


Mali zvonček uspeva v severni in srednji Evropi ter ponekod v južni Evropi. Slovenija je ena od redkih držav, kjer različne sorte zvončkov množično rastejo v naravi. Zvonček uvrščamo v družino narcisovk, strokovno ga imenujemo navadni mali zvonček (Galanthus nivalis L.). Razmnožuje se s semeni in vegetativno s čebulicami. Iz ene čebulice jih lahko naslednje leto z delitvijo nastane več. Značilen cvet ima obliko zvončka in je sestavljen iz treh koničastih zunanjih listov ter treh krajših notranjih listov. Listi so pritlični in črtalasti. Mali zvončki in telohi spadajo med zavarovane vrste, dovoljeno je trgati cvetove, vendar z zmernostjo.

Suha tla

Ne le kmetijstvo, tudi drugi gospodarski sektorji se ubadajo s problemom pomanjkanja snega in suhe ter pretople zime. V zadnjih dneh so smučišča po večjem delu evropskih držav brez večje količine snega. Predvsem na višje ležečih območjih se soočajo še z degradacijo tal in erozijo. Vodna bilanca je motena, kar lahko vpliva tudi na režim rek, podzemnih voda in na celoten ekosistem. Sneg je »povezovalec« med zimsko in spomladansko sezono. Pomaga namreč nadomestiti primanjkljaj padavin od vrhunca zime do zgodnjega poletja, kar je odločilnega pomena za številne z vodo povezane dejavnosti. To ravnovesje pa se ob zelenih zimah ruši. Na smučiščih pa za umetno zasneževanje prav tako potrebujemo velike količine vode.

Zimska rez sadnega drevja

Tako kot v vinogradih je tudi v sadovnjakih zimska rez pomemben dejavnik za uravnavanje rodnosti v naslednjem letu. Proti koncu fiziološko pogojenega obdobja mirovanja sadne rastline postopoma razgradijo zaviralnike rasti, v njih pa narašča koncentracija hormonov, ki pospešujejo rast. Tudi fiziološko različni brsti na enem drevesu zahtevajo različen čas fiziološkega mirovanja oziroma nizkih temperatur. Vegetativni brsti zahtevajo daljšo izpostavljenost nizkim temperaturam kot cvetni, večletni rodni les ima manjše potrebe po nizkih temperaturah kot enoletni, kar ima za posledico bistveno poznejše cvetenje enoletnega lesa pri jablani.


Po globokem mirovanju nastopi obdobje ekološkega mirovanja, ko je razvoj povezan s temperaturo in vremenom ter značilnostmi posameznih sadnih vrst in sort. Ekološko mirovanje se sklene z brstenjem v marcu. Začetek rezi moramo zastaviti po posameznih sadnih vrstah. V večjem nasadu začnejo to opravilo takoj po novem letu ali že prej, na manjših površinah pa je najbolje, da režemo šele, ko se narava prebudi. Z rezjo umirimo rast in naredimo želeno obliko drevesa. Pri vseh pečkarjih opravljamo glavno rez v zimskih mesecih, če je le možno, proti koncu zime, saj je takrat celjenje ran boljše. Večje rane zaščitimo s premazi ali cepilnimi smolami, manjše pa se bolje zaraščajo, če jih ne premažemo. Z rezjo že pri mladih drevesih vzgojimo pravilno obliko, da nam drevo z rastjo ne sili navzgor. V naslednjih letih vzdržujemo zdravo rast in reden pridelek, navsezadnje tudi pravo velikost ter obliko plodov.