Ali je električno kolo res samo potuha
Naši bralci se boste zagotovo spomnili, da smo bili med prvimi, ki smo z navdušenjem sprejeli pojav električnih koles v športni rekreaciji. Še danes je tako. Še danes zagovarjamo ta čudežna vozila, ki so nam polepšala kolesarsko življenje.
Danes je moč videti tudi vrhunske kolesarje, ki električno kolo uporabljajo za poživitev treningov. Športni rekreativci pa so še vedno nekoliko zadržani. Ne vsi, večina pa. Večina jih še vedno meni, da se bodo elektrike izogibali, vse dokler bodo lahko z običajnim kolesom prikolesarili na primer na Vršič. Ali pa da bodo električno kolo nabavili, ko bodo res onemogli zaradi starosti ali, bog ne daj kake bolezni ali poškodbe.
Mi zmajujemo z glavo. In hkrati vsakomur, ki si ga le lahko privošči, naj si ga kupi. In vozi, vozi, vse do naslednjega polnjenja baterije.
Opravili sem dva testa. Prvi test je bil opravljen na isti progi, v enakih pogojih, z istimi višinci in dolžino. Najprej sem šel ves krog z običajno specialko, potem pa še z električno. Ne, nisem goljufal, vozil sem električno specialko, ki mi je pomagala do 25 km/h. Krog je bil dolg 60 kilometrov. Na koncu me je zanimalo samo eno; koliko manj kalorij bom zapravil z električno specialko? In še en pomemben, najbrž najpomembnejši podatek; ves krog bom in sem šel na vso moč, pač simulacija dirke.
Na krogu je precej ravnine in povprečna hitrost na tem krogu je bila v takih primerih vedno okoli 33 km/h. Torej skoraj ves čas izven pomoči električnega kolesa, če se spomnimo, da nam pomaga le do 25 km/h. Ampak vmes je klanec dolg 6 kilometrov, po katerem sem jaz v najboljši formi vzpenjam s hitrostjo okoli 12 km/h.
Rezultat je bil pričakovan. Krog sem prevozil 4 minute hitreje. Z električno specialko sem porabil samo 30 kalorij manj. Zakaj? Ker sem na segmentih po katerih lahko drviš z veliko višjo hitrostjo, kot je 25 km/h, drvel tudi z električno specialko. Kako je to možno? Enostavno, ker ta električna specialka tehta zgolj 11 kg. Moja običajna pa tri kilograme manj. Ampak na šest kilometrov dolgem klancu, po katerem sem se z običajno specialko plazil, sem z električno letel. In vso razliko, ki sem jo izgubil na hitrih segmentih, sem nadoknadil na tem klancu. Povprečen srčni utrip je bil skoraj identičen.
V cilju sem bil z obema specialkama na smrt utrujen. Več vatov sem obračal z električno specialko, kar je razumljivo, saj sem po hitrih segmentih bolj trpel na težji specialki. Na klancu pa sem na vso moč obračal zato, da sem dosegel hitrost 25 km/h.
Drugi test sem opravil na isti trasi, vendar ne v ritmu simulacije dirke, ampak z nedeljsko panoramsko vožnjo. Tu pa je prišlo do večjih razlik v prid navadne specialke. Z navadno sem porabil 150 kalorij več, čas je bil skoraj enak, povprečni vati so bili na strani navadne specialke, kar pomeni, da sem bolj trpel, povprečni srčni utrip je bil tudi višji.
Vseeno ostaja vprašanje ali s kolesarjenjem z električnim kolesom res dajemo sami sebi potuho ali lahko dejansko natreniramo telo.
Seveda lahko. Razlogi so jasni. Z električnim kolesom kolesarimo več kot z navadnim, če sodimo med začetnike. In če kolesarimo, porabljamo moč, poviša se srčni utrip, torej treniramo. In če treniramo, se s časoma trening odraža v boljšem počutju, boljši telesni, fizični pripravi, moči. Bi z navadnim kolesom hitreje in bolje napredovali? Ni nujno. Ali pa sploh ne bi, ker večina sploh ne bi kolesarila, če bi imeli na voljo samo običajno kolo. Primerov iz prakse je ogromno. Ogromno ljudi, ki prej niso kolesarili zato, ker so vedeli, da jim bo že prva klančina iz ulice predstavljala nepremagljivo oviro.
In tudi, če bi začeli kolesariti, bi po eni uri že na smrt utrujeni nekje počivali. Električno kolo pa ti v eni uri niti nasmeha z ust ne more sprati, kaj šele, da bi te utrudilo. In še nekaj, zdaj, ko obstajajo električna kolesa, veliko več ljudi uporablja bicikle za prevoz v službo ali po opravkih, kot so to, ko so bila samo navadna kolesa. Več ljudi kolesari, manj se jih vozi z avti, torej prej postanejo fit. Enostavno.
