Ali res lahko stradamo v 21. stoletju
Stradanje v osnovnem fiziološkem smislu pomeni, da ob pravem času v telo ne vnesemo ustrezne količine energije in posameznih hranil (tudi mikrohranil, kot so vitamini) za delovanje celic, organov in koordinacijo številnih procesov v organizmu.
Lahko je popolno ali delno (energijsko ali glede posameznih hranil), kratkotrajno, ali, če hočete, intermitentno, dolgotrajno in seveda v nekem obdobju kombinacija vseh. V vsakem primeru pa gre za energijski in/ali hranilni minus.
Če dotoka energije in hranil ni, to vodi v motnje homeostaze in notranji mehanizmi regulacije delovanja telesa začnejo skrbeti za to, da si telo zagotavlja ustrezno količino energije in hranil iz notranjih zalog. Preskrba energije je biološka prioriteta, ki omogoča preživetje organizma za vsako ceno.
V največji meri je povezana z regulacijo nivoja glukoze v krvi, zato si telo poskuša prek stresnih hormonov (predvsem kortizola) ob odsotnosti vnosa hrane priskrbeti glukozo na vsak način.
Glavni igralci te zgodbe so torej stresni hormoni in njihovi pomočniki. Ker pa vsak kredit, posebno hitri, zahteva obresti, nas mehanizmi adaptacije na stradanje vedno nekaj dodatno stanejo. Zato t. i. zdravega stradanja ni.
Žrtve stradanja
Akutne žrtve stradanja so beljakovinske strukture v organizmu, iz katerih se črpajo aminokisline, ki se uporabljajo za tvorbo glukoze. Kadar gre za delno stradanje, ko je energijski vnos prenizek, so žrtve tega mehanizma prioritetne uporabe za energijske vire tudi beljakovine iz hrane (ali dopolnil) kot vir aminokislin. Ko telo potrebuje glukozo, ga mišice bolj malo brigajo, mehanizmi preživetja so namenjeni preživetju.
Ker pa organizem ve, da ta pot vodi v hitri propad, so se med evolucijo razvili prilagoditveni mehanizmi, ki poskušajo zmanjšati propadanje organizma ob stradanju, in se v organizmu stimulirajo procesi, ki vključujejo vklapljanje uporabe pretežno drugih virov energije, kot so maščobni substrati in na primer ketoni.
Ketonska telesa nastajajo tako iz maščobnih substratov kot iz aminokislin, ki jih imenujemo ketogene. Da lahko organizem izvaja te energijske prilagoditve, mora biti zdrav, in vse skupaj, da se telo optimizira, traja približno en teden. Zato je akutno ali kratkotrajno stradanje za zdravje najslabše, saj telo ves čas uporablja mehanizme prve pomoči za preživetje.
Pogost sopojav akutnih obdobij stradanja je recimo stanje putike. To nastane še veliko prej, kadar je kdo kronično dehidriran.
Vredno si je zapomniti, da se vedno, sicer v spremenjenem razmerju, tudi pri kroničnem stradanju kurijo tudi beljakovinske strukture. Ker je med njimi največ mišic, naj povzamem, da so te vedno žrtve teh manevrov, četudi (zmotno) mislimo, da lahko v energijskem minusu delamo mišično maso.
Tisti, ki to trdi, ne zna osnov (pato)fiziologije in po navadi ne razume biološkega ozadja tehnik merjenja mišične mase. Nedavno sem se med prebiranjem knjige menda dokaj pametnega možaka zazrla v stavek o »lačnih počepih, ki so namenjeni povečanju mišične mase za večjo športno konkurenčnost«. Ja?
Zadnji – in najbolj smrtonosen – problem je, da prilagoditveni mehanizmi telesa lahko učinkovito potekajo le pri zdravih in mlajših odraslih. Bolj, ko je nekdo bolan in star, večja je stopnja stresne presnove, manj se organizem lahko prilagaja. Beljakovinska (mišična) masa v telesu se tako kar topi. Resno bolni sploh ne zmorejo produkcije ketonov, skratka, ves čas je, kot da bi akutno stradali. Naj še dodam, da je tudi resno ukvarjanje s športom presnovni stres.
Žalostni obrazi stradanja
Mnogi begunci, reveži in podobne sirote, ki so žrtve človeške neumnosti (po navadi tuje, kdaj pa tudi lastne), vedo, kaj pomeni stradanje. Da si lačen, sprva sicer še dokaj agilen in sposoben preživetja, nato pa vedno bolj onemogel. Številni so zato, da bi prišli do hrane, tudi ubijali. Pa ne samo živali ...
Kaj pomeni lakota, vedo tudi bolniki, ki zaradi hude prizadetosti ali celo odpovedi prebavil oziroma črevesa stradajo, ker ne morejo jesti. Za preživetje potrebujejo hrano v žilo, nekateri do konca življenja. Verjamem, da bi nekateri bolniki komu, ki si izmišljuje diete ali razna postenja, dali kar eno okoli ušes. Ker vedo, kaj je zdravje, ko lahko ješ vse. Številni tega ne morejo več.
Potem je postenje v različnih formah in vsebinah. To je medicinsko gledano stradanje z znanimi posledicami stradanja zaradi različnih razlogov. Najdlje v medicini poznamo verske razloge, dandanes so se razlogi in oblike pomnožili. Vsem oblikam postenja je skupno, da to nima nič opraviti z medicino in sodobnimi izrazi za opis fizioloških in patofizioloških stanj kot posledici odziva na stradanje. V medicinskih učbenikih so opisane različne klinične posledice popolnega, delnega, akutnega, intermitentnega in/ali kroničnega stradanja. Žal so preredko prepoznane kot bolezenska stanja podhranjenosti.
Da si podhranjen, ni zdravo stanje presnove!
Piko na i pa predstavljajo »organizatorji stradanja«, ki brez znanja medicine »s postenjem zdravijo« (po definiciji so to šarlatani) različne bolezni. Zdravijo torej s stradanjem, četudi vse do groba. Na onkološkem inštitutu, žal, teh žalostnih zgodb vidimo veliko.
