Ali telesna vadba lahko pomaga bolnikom z rakom?
Ti ljudje so še dodaten dokaz, da posameznik dejansko lahko vzame zdravje v svoje roke.
Da: posameznik dejansko lahko vzame zdravje v svoje roke – seveda če upošteva spoznanja sodobne medicine in predvsem živi na podlagi teh.
Zakaj telesna aktivnost v boju proti raku? V zadnjih letih so se spremenila priporočila za telesno aktivnost bolnikov z rakastimi obolenji. Izhodišča za nove pristope so zlasti raziskave, ki pojasnjujejo pomembno vlogo mišičnega tkiva v presnovi, regulaciji delovanja imunskega sistema in pomen funkcionalne mase telesa za obvladovanje stresne presnove.
Včasih smo domnevali, naj bolnik z rakom več počiva, ker bolezen in terapije že same po sebi zdelujejo njegovo telo, zdaj pa so pristopi k obvladovanju raka bistveno bolj podobni kombinaciji različnih strategij, s katerimi podpiramo telesne funkcije in zmanjšujemo razdiralni vpliv rakastih bolezni in njihovih terapij na telo.
Telesna aktivnost predstavlja strategije, ki so namenjene uravnavanju in tako tudi podpori presnovnih procesov, ki omogočajo uspešnejše obvladovanje rakastih bolezni.
Uporabljajo se tako, kot to počnejo vojske v vojni. Na vsako bitko se pripravijo in okrepljene počakajo na naslednjo.
Zato je individualno nastavljena kombinacija telesne aktivnosti in prehrane močno dodatno orožje za boj proti raku.
Klinična izhodišča za uporabo telesne aktivnosti
Ker rakaste celice in terapije raka dobesedno napadajo posameznikovo telo in iztirjajo njegovo presnovo, je za vsakega posameznika ključno že dobro izhodišče. Raziskave celo nakazujejo, da dobro zdravje imunskega sistema in boljša splošna zmogljivost telesa prek imunskih mehanizmov in presnovne regulacije zavirata in omejujeta razvoj rakastih celic.
K boljšemu presnovnemu izhodišču pripomore tudi vzdrževanje mišične mase ter zmogljivosti srčno-žilnega sistema. Mišična masa je neke vrste presnovna banka, ki telesu pomaga, da lahko črpa lastne rezerve v kritičnih situacijah.
Brez dobre zaloge in funkcije mišične mase bolniki zelo težko prenašajo zdravljenje. Zaloga mišične mase vpliva tudi na preživetje.
V zanimivi ameriški raziskavi iz leta 2018 se je pokazalo, da je prenizka mišična masa povezana s preživetjem žensk z zgodnjimi (brez metastaz) oblikami raka dojke. V raziskavo je bilo vključeno 3241 žensk od 18 do 80 let, povprečna starost 54 let, sledili so jim šest let.
Ženske s prenizko mišično maso ali sarkopenijo so imele 41 odstotkov večjo splošno umrljivost. Raziskava nakazuje, da je to velik in doslej neprepoznan problem pri ženskah. V skupini omenjenih preiskovank je imela več kot tretjina pacientk neprepoznano sarkopenijo.
Zdi se torej, da je to pomemben prognostični dejavnik, ki ga je smiselno vključiti v obravnavo bolnic z rakom dojke in verjetno tudi drugih rakov. Ker tega podatka ne moremo pridobiti z meritvijo indeksa telesne mase (ITM), je bolnikom z rakom smiselno že v zgodnjih fazah bolezni izmeriti sestavo telesa.
Ta spoznanja nam tako tudi prikazujejo, da je sodoben pristop k obvladovanju raka multimodalen in da je v obvladovanje rakastih obolenj treba vključiti čim več intervencij za dosego optimalnega preživetja bolnikov z rakom.
Rakaste bolezni so izjemen stres
Pa poglejmo na telesno zmogljivost še s strani rakastih bolezni. Te imajo velik spekter zelo različnih bolezenskih stanj. Različni raki – in še bolj različne oblike zdravljenja – pomenijo za telo različno stopnjo presnovnega stresa in posledično cel niz zdravstvenih težav, zato je zmanjšanje telesnih funkcij ter posledično zmanjšana zmogljivost posameznika pogosta posledica rakastih bolezni.
Številne raziskave so prikazale, da je ravno to povezano s slabšo toleranco protirakave terapije, prizadeto neodvisnostjo bolnika in večjo splošno smrtnostjo.
Tu stvari postanejo resne. Če bolnik ni dovolj funkcionalno zmogljiv, ga bo stres rakaste bolezni zelo hitro odnesel na drugo stran.
Telo se temu sicer upira in ima številne mehanizme, kako bi se ubranilo pretirane razgradnje, ki jo sproža predvsem sistemski vnetni odziv ob raku. Med zanimive in pogoste pri napredovalih oblikah raka spada tudi nekakšna »samozaščita«, ko se posamezniku ne da niti premakniti več.
To še dodatno nakazuje, kako sta telo in psiha povezana. Ko odpoveduje telo, večinoma odpoveduje tudi glava. Tudi zato je telesna aktivnost dragocena. Posamezniku pomaga, da se ubrani spirali nemoči, ko postane življenje dobesedno pretežko.
Samo telesna aktivnost ni dovolj
Ob poudarjanju pomena telesne aktivnosti za obvladovanje rakastih bolezni se moramo zavedati, da je telesna aktivnost za telo stres, zato je treba pri njenem vključevanju v zdravljenje raka v prvi vrsti upoštevati zdravstveno stanje bolnika.
Kadar je presnovni stres zaradi bolezni že zelo napredoval (kaheksija, podhranjenost), je treba gibalne terapevtske ukrepe prilagoditi stanju bolnika in jih vedno povezati z ustrezno prehransko podporo.
Zato ni enake telovadbe, ki bi bila primerna za vse! Naj še enkrat poudarim, da je treba tako vadbo kot prehrano individualno prilagoditi bolniku.
Prav tako akutna bolezenska stanja, na primer povišana telesna temperatura in zelo slaba krvna slika, niso pravi čas za vadbo. V povezavi na knjižico, ki jo je Onkološki Inštitut v Ljubljani izdal za bolnike (https://www.onko-i.si/za-javnost-in-bolnike/publikacije), boste našli dodatne informacije o telesni vadbi pri rakasti bolezni.
