Aplikacija, ki je moja prijateljica, in ki mojemu možu ni niti malo všeč
Se vam je kdaj že zgodilo, da ste bili obkroženi s stvarmi, katerih vrednost se vam je zdela samoumevna, skorajda nepomembna, šele poglobljen razmislek pa vam je razkril, da je tako rekoč ena ključnih za vaše življenje?
Bog, ne daj, da ugotovite, da se vam to dogaja z vašim možem ali ženo, za katera nikoli ne smemo podvomiti o njuni pomembnosti?!
Verjetno to z vedno daljšim poročnim stažem le zahteva določen trening, a je vredno. Tako kot je vredno, da se pomembnosti koga drugega zavestno ubranimo. Sploh, če gre za spletno aplikacijo, katere prednosti so neskončne, prav tako pa so neskončne tudi njene pasti.
Stravo pozna večina rekreativcev in skoraj enaka večina jo tudi uporablja. Strava je ameriška internetna storitev za sledenje vadbi, ki deluje na način socialnega omrežja, njen osnovni model pa je brezplačen. Strava tako beleži podatke o dejavnostih uporabnika, ki jih je mogoče deliti z uporabnikovimi sledilci ali javno. Če uporabnik dejavnost javno objavi, Strava samodejno združi dejavnosti, ki se zgodijo ob istem času in na istem kraju, zabeleženi podatki dejavnosti pa lahko vključujejo povzetek poti, nadmorsko višino, hitrost, čas, moč in srčni utrip.
Prednost Strave je v tem, da uporabnik dejavnosti lahko posname z aplikacijo na telefonu ali z napravami različnih proizvajalcev, kot so Garmin, Google Fit, Suunto in Wahoo. Lahko pa dejavnosti vnaša tudi ročno preko spletne strani Strava. In lahko jim dodaja tudi fotografije.
Neslutene razsežnosti Strave, katere uporabnica sem povsem slučajno že nekaj let, sem sama spoznala lani, ko nas je epidemija pahnila v stanje dejanske prepovedi gibanja po državi. S pomočjo spletne aplikacije sem lahko spremljala iznajdljivost, predvsem pa odločnost virtualnih prijateljev, da svojo športno aktivnost nadaljujejo. Spoznala sem ker nekaj novih kolesarskih poti po ljubljanski občini, tudi kakšen hrib in pohodno pot, izseljeni prijatelji pa so mi s fotografijami prečudovite zimske narave vlivali upanje na boljši jutri.
Verjeli ali ne, marsikdaj me je prešinilo, če tile lahko, lahko tudi jaz, in s pomočjo Stravinih prijateljev me niti vsesplošna ustavitev družbe ni ustavila. Žal mi je le, da takrat nisem mogla slediti sodelavcu, ki se je v času policijske ure ob dveh majhnih otrocih odločil za nočni tek po stopnicah znotraj svojega bloka. In zdaj tudi razumem, zakaj je tek po stopnicah po novem tudi ena od aktivnosti najsodobnejših športnih ur.
Veliko srečo imam, da tako rekoč vse svoje športne aktivnosti opravljam skupaj z možem, ki sam Strave ne uporablja, mu pa, česar raje ne bi priznal, služi vsaj kot pogled tudi v njegovo športno preteklost. Dostikrat me tako sprašuje, kdaj sva kolesarila po tistih koncih ali kako hitra sva bila pred leti. K podobi popolne žene, ki vse ve, mi seveda pomaga Strava in z njeno pomočjo imam vse odgovore. In s pomočjo fotografij tudi kakšne lepe spomine. Zame je Strava sčasoma namreč postala tudi edina aplikacija, kamor objavim fotografijo naju dveh skupaj; saj ne gre za kar eno nastavljanje, ampak vendar za skupno športno aktivnost?!
Lani sem bila najbolj srečna, ko sta si ob vseh križih in težavah z možnostmi gibanja športno uro Garmin zaželeli hčeri. Skupaj smo izbrali najugodnejšo in najlepšo izbiro in se že takoj zatem spoprijateljili na Stravi. Niti slučajno nisem ob tem pomislila na virtualno odvisnost, ampak na motive in spodbude za gibanje, ki jih ima življenje na Stravi. In morda smo tudi zato kakšno skupno športno aktivnost opravile skupaj.
Najbolj zanimiva so druženja s prijatelji. Sama sem najprej cestna kolesarka, članica Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana 1887, ki ima skupne vožnje od aprila do oktobra enkrat do dvakrat na teden. Skorajda vsi uporabljamo Stravo, ki je v tako sezonskem športu, kot je kolesarstvo, seveda ne za Tadeja Pogačarja, katerega vožnje prav na Stravi spremljamo vse leto, lahko še kakšna informacija več.
Strava je kompas
Tako že pred začetkom sezone, aprila, še preden se srečamo v živo, približno že vemo, v kakšni formi je kdo. Seveda če je pošteno beležil svoje aktivnosti na Stravo. In po navadi je tako, da se že na začetku kar ve, kam kdo spada. Kar je izredno pomembno, ne za to, da bi nagradili najbolj pridne čez zimo ali naredili vrstni red tekmovalcev, ampak da bi na kolesu za cesto, ki je lahko izredno nevarna, znali oblikovati prave skupine, ki vožnjo zvozijo do konca skupaj. Člani različno hitrih skupin imamo po vožnjah tudi vpogled v vsako skupino, kjer vidimo npr. njeno povprečno hitrost vožnje, kar nas lahko opogumi za to, da se naslednjič preizkusimo v vožnji z močnejšimi.
Morda še bolj zanimiva so druženja s prijatelji, s katerimi si vadil včasih zelo redno, zdaj pa se srečaš le nekajkrat na leto. Lahko se ne vidiš pol leta, pa se brez veliko besed in dogovorov lahko skupaj s kolesom odpelješ na več kot 100 km izlet. Dovolj je, da si vozil skupaj enkrat pred leti, Strava s svojimi podatki in zgodovino ti namreč povsem jasno pove, ali lahko voziš skupaj tudi danes. Ali obratno. Lani poleti sem prekolesarila italijanske prelaze z agencijo Na tekmi in v skupini štirinajstih kolesarjev nisem nikogar poznala. Z večino sem zdaj prijateljica na Stravi, z enim od njih sva se ob preživljanju dopusta v istem kraju dogovarjala za skupno kolesarjenje na morju.
Pred mesecem dni sem na poroki ljube prijateljice srečala ljudi iz svojega najstniškega obdobja. Eden je iz zapriseženega plavalca postal kolesar, ob njem pa je bil rutinirani natrenirani triatlonec. Z obema smo že naslednji dan prijateljstvo potrdili tudi na Stravi.
Včasih se mi zgodi, da svojo aktivnost v živo morda res malo prilagodim številkam; če mi pri smučarskem teku ali kolesarjenju do končnega celega kilometra manjka le nekaj sto metrov, se rada zapeljem do okrogle številke. Mož se pri tem neizmerno zabava, v resnici me zaj ..., ampak zame je tista aktivnost dobila na nek način lepšo celostno podobo. In to brez napora.
Res pa je, da sem si enkrat v zgodnji jeseni ob veliko slabšem vremenu, kot je bilo napovedano, in ob prazni bateriji na uri na vsak način želela kolesarjenje po hrvaški Istri zabeležiti s telefonom. Vsak start skupine sem zaradi starta tudi na telefonu zamudila, zaradi česar sem potem kar nekaj časa vrtela pedale, da sem skupino sploh ujela. Na koncu vožnje sem se po več kot 120 km pri manj kot desetih stopinjah od utrujenosti zjokala.
No, takrat bi bilo res bolje, če bi za zapis aktivnosti na Stravi prosila sotrpine, ki bi mi z enim klikom svojo aktivnost lahko posodili.
Strava je dom
Zanimivo je, da Stravo uporabljamo na različne načine. Imam kolesarskega prijatelja, ki ves čas razmišlja o številu svojih aktivnosti. Točno ve, kolikokrat je na smučeh tekel lani in kolikokrat je že letos, koliko kilometrov na kolesu prevozi že maja in koliko sredi ali na koncu sezone. Za to je potreben poseben pogled, a v resnici le dva klika.
Eni očitno to možnost Strave uporabljajo redno. Jaz jo le ob koncu sezone ali če se s temi prijatelji pogovarja moj mož, ki ga v takem trenutku zanima vsak podatek. Zdi se, da so moški malo bolj nagnjeni k številkam.
No, in tako se zavem, da morda v resnici prvič poglobljeno razmišljam o Stravi. Uporabljam jo nekajkrat na teden, kolikor mi pač uspeva biti aktivna. Med vikendi rada pogledam tudi aktivnosti prijateljev, sploh tistih, ki se isti dan znajdejo na istem mestu, le v drugem delu dneva, ali tistih, ki so na kakšnih posebnih destinacijah. Njihove ideje, načini in lokacije aktivnega preživljanja prostega časa mi predstavljajo neskončen navdih tudi za moje aktivnosti. Zaradi Primoža V. ter zaradi Urške in Jake si na primer neizmerno želim na smučarski tek v italijanski Dobbiaco in na kolesarjenje v Francijo. Ker sem lahko spremljala njihove podvige in ker sem se lahko prepričala, kako lepo so se imeli.
S Stravo se počutim kot del športno-rekreativne skupnosti, ki me spodbuja k aktivnemu načinu življenja in kateri svoj delček spodbude dodajam tudi sama. Uživam v športanju z družino in ohranjam prijateljstva, ki so lahko krajši ali daljši čas tudi le virtualna, so pa srečanja v živo zato še enostavnejša in pristnejša. In beležim čez čas in skozi zgodovino svojo (in moževo) aktivnost, katere intenzivnost se zaradi takšnih in drugačnih razlogov lahko spreminja, a prav ta arhiv mi omogoča umestitev najinega športnega udejstvovanja v neki širši kontekst življenja.
Življenje na Stravi
Življenje na Stravi me v resnici osrečuje, saj mi daje občutek pripadnosti, pozornosti in tega, da nekomu ali nekam pripadam. Obkrožena sem z isto mislečimi prijatelji, ki eden drugemu želimo čim uspešnejše in čim prijetnejše športne aktivnosti. In čim lepše življenje. Čeprav se kdaj niti ne vidimo in niti ne slišimo, smo skupaj, povezani v prijetnem in zdravem življenju. Nobenih drugih misli ni, le čisto zadovoljstvo in sreča. Za prijatelje in malo tudi zase.
In prednost Strave je tudi v tem, da za življenje z njo zadošča tudi že le minuta ali dve. Ni zahtevna, kadar pa želimo, pa je njena družba lahko tudi brezmejna. In: ali si takšne žene ne želi marsikateri mož?! Morda je lahko tudi obratno, a zame to pač ne velja ...
