Biti začetnik pomeni - imeti novo priložnost
Če ne drugega se vsi učimo in smo začetniki ter ustvarjalci svojega novega življenja. Ali se tega zavedamo ali ne. Tako tisti, ki se odločijo zavestno graditi svoje življenje, tako kot drugi, ki se ne odločijo, vplivajo nase in s tem na celotno družbeno kakovost.
A karkoli že počnemo, bi se morali zavedati, da imamo s svojo izbiro možnost vplivati tako nase kot na druge. Zato je dobro, da se zavedamo svojega začetka, saj so začetki običajno lahko nekoliko težji.
V kolikor pa smo z umom prisotni in se svojih začetkov zavedamo, nam to lahko morda pomaga, da ne odnehamo prehitro. Če se v tem trenutek odločimo učiti vse, kar nam življenje ponuja, se ne bomo uspeli naučiti vsega, vsaj do te mere ne, da bi bili profesionalci na vseh področjih.
Zato je še toliko bolj pomembno, da najdemo svojo vizijo v življenju in s tem vplivamo na svojo kakovost življenja že na samem začetku, ko smo morda še negotovi ali pa ko šele izbiramo in se odločamo, kaj bomo s svojim življenjem sploh naredili. Pravzaprav se je lepo zavedati tega, da smo vsi nekje na določenem področju začetniki.
Zakaj je dobro biti začetnik?
Preprosto zato, ker se nam s tem ponuja prostor za rast in učenje. Moje osebno mnenje je, da je najlepši občutek, ko se nečesa naučiš, ko zrasteš in s tem postaneš močnejši že na začetku, zato da imaš več zagona za nadaljnje korake na vseh področjih.
Sem mnenja, da je eno največjih daril to, da imamo vsi živeči na zemlji priložnost, da se lahko učimo življenja že na začetku. Vsak dan in vsakič znova.
Tudi takrat, ko nam ne uspe, imamo vedno znova priložnost, da poskusimo še enkrat in se nekaj naučimo. Ali si predstavljate, da bi lahko pričeli samo enkrat in da vam ni dana možnost, da poskusite večkrat ter si na ta način povečate možnosti za uspeh?
Kaj menite, da bi bilo, če bi za vsako stvar imeli samo eno možnost? Kako bi delovali?
A če bi vendarle bilo tako, bi verjetno vsi svoje začetke jemali precej bolj resno. Se strinjate? Morda tudi ne bi omejenega časa, ki ga imamo zapravljali po nepotrebnem.
Izjemen košarkar vseh časov, Michael Jordan je o svojih začetkih povedal takole: » V svoji karieri sem zgrešil več kot 9000 metov. Izgubil sem skoraj 300 iger. 26-krat so mi zaupali, da bom zadel za zmago, a sem zgrešil. V življenju mi je spodletelo vedno znova in znova. In zato mi je uspelo.«
Ja, zato mu je uspelo, ker je vedno začel znova.
Če bi si jaz lahko prevrtela čas nazaj, bi si že na začetku ustvarjanja svoje poti izbrala mentorja, ki bi me znal voditi, tako kot so si svojega izbrali vsi tisti, ki so danes uspešni. Vedeli so, da je za uspeh že na začetku poti potreben izkušeni mentor oziroma učitelj, ki zna začetnika usmeriti k rezultatu.
Odrasli smo kot otroci v podobah velikih ljudi
Od sebe in drugih se lahko naučite marsičesa, a le, če imate željo po napredku in si priznate, da ste začetniki. Preprosto si morate priznati, da ne veste vsega in nikoli tudi ne boste vedeli vsega.
Ker se učimo vse življenje, smo zato ves čas v nečem začetnik. In samo naš ego ali naš lastni jaz nas omejuje pri tem, da bi se šli učit, kajti s tem bi pokazali svoje neznanje in ranljivost. Menim, da je takšen način razmišljanja škodljiv za naš osebni razvoj in nas običajno stane veliko več, kot si mislimo. Pač, omejeni smo s časom, ki ga res ne bi smeli zapravljati z odlašanjem za učenje.
Spominjam se dekleta, začetnice joge, ki je na vse pretege vadila. Kljub temu da je bila resnično zavzeta, pa ni znala svoj začetni entuziazem sama razviti še naprej in je odnehala, kot muha enodnevnica.
Dejstvo je, da je za vse potreben čas. Da se lahko nekaj naučimo in to tudi razumemo, običajno vsi vsaj na začetku najprej rabimo podporo.
Od začetnika do mojstra
Kako že gre tista misel, da »mojster dela vajo, vaja pa …«?
Če želimo postati mojster, se moramo naloge, vaje ali učenja lotiti po določenih korakih, ki so z nekim razlogom postavljeni v nek sistematični vrstni red. Preprosto ne moremo ničesar prehitevati. To je tako, kot če bi dojenčka učili voziti kolo, še preden shodi. To preprosto ne gre. Vrstni red korakov je treba razumeti in se temu primerno tudi vesti. Do sebe, do vadbe in nasploh do življenja.
Smiselno pa se je vprašati tudi, kako začeti iz točke, kjer trenutno ste zdaj. Danes. Nekje vmes, na pol poti življenja. Kaj potrebujete za to, da bi se premaknili naprej? Zakaj sploh potrebujete premik? Kakšen rezultat si želite doseči s premikom naprej? Ali pa je morda bolje ostati na mestu, kjer ste?
Kakršna koli že je vaša odločitev, ste vi odgovorni za posledice vaših dejanj, tudi če ne ukrenete ničesar. In res je tudi, da se je nekaterim veliko lažje pritoževati nad svojim življenjem kot vzeti vajeti v svoje roke.
Dragi bralci, razmislite, kakšni so pa vaši začetki? Ali se jih zavedate? Kaj je bilo za vas najtežje, ko ste začeli? In kaj najlažje?
Bodite prisotni v svojih začetkih. Vesela bom vaših komentarjev in mnenj.
