Bolj reven, bolj debel. Pa je to res?
V Poletu smo se že večkrat nekoliko več posvetili področju športne prehrane. To potrebujemo, tudi ko se borimo proti debelosti.
Ta zdravstvena nadloga je pravzaprav kar zgodovinska in nova spoznanja so nujna v boju proti zdravstvenemu problemu, ki nas vsaj na prvi pogled dobesedno premaguje. Tako kompleksen je in tako trdovratne korenine ima.
Debelost je v razvitem svetu kot dejavnik tveganja že prehitela kajenje ter je tako na prvem mestu vzrokov umrljivosti. Slaba prehrana in nezadostna telesna dejavnost sta glavna vzroka za debelost in ju je bolj ali manj možno preprečiti.
Čezmerna telesna teža je močno povezana tudi z razvojem kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, povečan krvni pritisk in rak, še posebno rak prebavil.
Po ugotovitvah evropske raziskave na 23 tisoč ljudeh imajo tisti, ki se redno gibajo, ki imajo ITM pod 30, ki ne kadijo in jedo uravnoteženo prehrano, manjšo verjetnost za razvoj kroničnih bolezni: 93 odstotkov manjšo incidenco sladkorne bolezni, 81 odstotkov manjšo incidenco srčne kapi in 36 odstotkov manjšo incidenco raka.
Verjetnost za razvoj raka se povečuje sorazmerno s povečevanjem telesne mase. Številke so resne in kažejo, kam je smiselno usmeriti (politično) zdravstveno preventivo in denar, kajne!
Maščoba na trebuhu
Visceralna maščoba, to je maščoba v predelu trebuha, je največji ogrožujoči dejavnik tveganja za razvoj kroničnih bolezni. Z nalaganjem visceralne maščobe se maščobne celice povečajo, v maščevje pa vstopajo tudi vnetne celice, kar povzroča nastanek nizkointenzivnega kroničnega vnetja v telesu.
Iz povečane in tudi spremenjene telesne maščobe se v večji meri izločajo snovi, ki neugodno vplivajo na delovanje presnove in pospešujejo razvoj nekaterih kroničnih bolezni.
Eno od ključnih sporočil konference je, da telesna aktivnost in priporočena prehrana znižujeta delež visceralne maščobe in tako delujeta kot varovalni mehanizem – torej, da se! Kako, sledi v nadaljevanju.
Socialni status in debelost
Zgodovina medicine nas uči, da so korenine zdravstvenih težav v stanju družbe. Dejavnik slabše prehrane in razvoja debelosti je tudi socialno-ekonomski status posameznika.
Raziskave v evropskih državah so pokazale, da je kar 20 odstotkov vse debelosti pri moških in več kot 40 odstotkov vse debelosti pri ženskah možno pripisati nižjemu socialno-ekonomskemu statusu posameznika.
Med najbolj ranljivimi so ženske iz nižjih socialno-ekonomskih skupin, ki doživljajo še dodaten pritisk iz okolja, kot so diskriminacija na delovnem mestu in pri zaslužku, odgovornost za gospodinjstvo in zahtevno vodenje družinskih financ, nosečnost, manjša telesna dejavnost in manjša samozavest.
Tudi otroci iz nižjih socialno-ekonomskih skupin so bolj ogroženi, kar zadeva razvoj debelosti. Posameznik torej ne more prevzeti vse odgovornosti za vzdrževanje priporočene telesne teže, veliko odgovornost za obvladovanje epidemije debelosti prevzema tudi širše okolje, v katerem se ustvarjajo možnosti za preproste in dostopne zdrave izbire.
Boj za zdravje je tudi boj proti debelosti
Za izenačevanje socialnih razlik so potrebne politične akcije.
Tako je eden izmed predlogov slovenske politike na področju prehrane in telesne dejavnosti za prihodnje obdobje poudaril ključne izzive:
- zagotavljati lokalno oskrbo prebivalcev Slovenije z varno in kakovostno hrano,
- vse življenjsko obdobje spodbujati uravnoteženo prehrano in telesno dejavnost za zdravje,
- krepiti enakost v zdravju in
- uspešno posredovati znanje in veščine o zdravem in varnem prehranjevanju za vse populacijske skupine.
Prehrana, zdravje, kilogrami prek genov
Prehrana je najpomembnejši okoljski dejavnik, ki vpliva na izražanje genov posameznika vse življenje. Genske razlike med posamezniki povzročijo različne odgovore telesa na okolje.
Te genske različice so odgovorne, da nekdo, ki uživa določeno vrsto hrane, lahko ostane zdrav, nekdo drug, ki uživa isto vrsto hrane, pa lahko razvije kronično bolezen. V prihodnosti se lahko pričakuje, da bo prehrana prilagojena genski sestavi posameznika.
Še vedno pa velja, da so ti vplivi manjši od splošnih prehranskih vplivov, ki veljajo za vse ljudi, zato ne moremo kriviti genov za našo debelost.
Pomembno je, da vemo, da imamo gensko predispozijo za razvoj debelosti, kar dokaj lahko ugotovimo s podbrobnejšo analizo naših sorodnikov in njihovih prehranskih navad in se nato proti temu borimo.
Če se tega zavedamo, nam je zmaga načeloma zagotovljena. Ob zadostni telesni aktivnosti in primerni prehrani tudi tisti, ki naj bi bili debeli, praviloma ne bodo razvili debelosti.
Debelost in zgodnji začetki
Prehrana nosečnice, matere in prehrana otroka v zgodnjem otroštvu pomembno vplivata na zdravje ploda, otroka in tudi pozneje posameznika v odrasli dobi. Najbolj raziskan je vpliv dojenja.
Pri otrocih, ki so bili dojeni vsaj do šestega meseca, sta zmanjšana obolevnost črevesja, dihal in vnetje srednjega ušesa, omogočen je boljši kognitivni razvoj otroka, dojenje tudi dolgoročno zaščitno vpliva na razvoj debelosti, sladkorne bolezni tipa 2 in visokega krvnega pritiska.
Otroci, ki niso bili dojeni, imajo večjo možnost za razvoj debelosti, saj že hrana za otroke vsebuje prevelike količine dodanih sladkorjev in beljakovin, ki dokazano čezmerno povečujejo telesno težo.
Zato je dobro, da po podatkih NIJZ mamice v Sloveniji dojijo dlje kakor večina mam v Evropski Uniji.
Sladke skušnjave
Velik vpliv na razvoj debelosti ima poplava vsak dan novih živilskih izdelkov na trgu, zavajajočega oglaševanja in pomanjkanja časa.
Težko se je odločiti, kateri izdelki so primerni za uživanje. Nekateri izdelki se oglašujejo, kot zdravi, v resnici pa vsebujejo veliko (skritega) sladkorja, kar na prvi pogled težko opazimo.
Med takimi so po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije najpogosteje sadni jogurti (vsebujejo 8,6–14,2 % sladkorja), žita za zajtrk (vsebujejo 14,7–42 % sladkorjev, medtem ko žita za otroke vsebujejo 30–43 % sladkorja) in mlečne rezine (25,8–35,7 % sladkorja).
Tudi pri izdelkih z oznako brez dodanega sladkorja ne pomeni, da v živilu ni sladkorja. V izdelku so lahko naravni sladkorji, sladkor je lahko nadomeščen tudi z maščobo ali aditivi.
Po raziskavah je povezanost med uživanjem hrane in pijače z aditivi dolgoročno povezana z razvojem debelosti, saj aditivi povečujejo občutek lakote.
Pozitivne izkušnje iz prakse
Čeprav se vsak dan bolj zdi, da smo v hudem zaostanku v boju proti debelosti, imamo tudi nekaj primerov dobre prakse. Enega je predstavila dr. Kovačeva iz Zdravstvenega doma v Šiški v Ljubljani, kjer so izoblikovali sodoben program za zdravljenje debelosti.
V njem uvajajo multidisciplinaren pristop, ki kaže dobre rezultate pri udeleženih. Posamezniku pomagajo pri spremembi življenjskega sloga, ki zajema zmerno redukcijsko dieto, povečano telesno aktivnost in uporabo kognitivnih tehnik, ki omogočajo dolgotrajno vzdrževanje teže.
Program imajo udeleženci možnost nadaljevati v vzdrževalnem delu, ki jim ponudi podporo v novem življenjskem slogu. Pomemben del programa je tudi krepitev samozavesti in izboljševanje samokontrole.
Da bi bili tudi sami zgled, smo med zanimivimi strokovnimi predavanji v več kratkih odmorih poskrbeli tudi za gibanje ter predstavili različne možnosti za vadbo na delovnem mestu. Vključili smo sprostilno-razgibalne vaje ter krajšo vadbo za moč in gibljivost.
