Camino Primitivo ali Original Camino je prva od vseh Poti
Pot je zahtevna, a edinstvena in izjemno lepa. In če so ti naklonjeni čudoviti spremljevalci, (p)ostane Pot nepozabna.
Izhodiščna točka je Oviedo, lepo mesto v španski pokrajini Asturija.
V Oviedo z Boštjanom prideva po 12-urni poti: Jakob in Tia naju sredi noči odpeljeta v Ljubljano, GoOpti do letališča Treviso (moje pohodne palice so šle skozi, jupi!), z jekleno ptico zjutraj poletiva na sever Španije. Iz letališča Santander naju avtobus odpelje do Ovieda. Prenočiva torej tu, jutri gre zares.
V ponedeljek, 16. septembra, začneva najin Camino izpred katedrale San Salvador. Slediva oznakam na tleh. Urejenemu mestu, ki je bilo dan prej zelo živahno in praznično, kar hitro pomahava v slovo. Čaka naju hoja po lepi pokrajini in prvi vzponi.
Primitivo je torej zahteven in v prvem tednu računava na precejšnje število višincev. Boštjan malo načrtuje in sešteva metre, sama se pustim presenetiti. Bo, kar bo. Nič nisva vnaprej rezervirala, bova videla, do kam naju bodo nesle noge.
Prvi dan se konča v Gradu
Zlezeva v zadnji klanec in prijazna sivolasa gospa naju pozdravi: You are the last two. Ne skrivam zadovoljnega nasmeha. Današnji donativo s 16 posteljami nama je očitno namenjen. Donativo pomeni, da alberg (prenočišče za romarje) nima določene cene, pač pa romarji jutro pred odhodom v skrinjico namenimo (odgovoren) prispevek za spanje (in hrano).
Ko pridem v spalnico, se na tleh razteza Ingrid: What's your name? Where are you from? What do you do?, me zasuje z vprašanji in podvprašanji. Všeč sva si. Od prvega do zadnjega trenutka na poti.
33 let ima, bila je učiteljica, zdaj pa študira na Oxfordu in čez dve leti bo postala duhovnica. Krasna punca!
Po tuširanju in pranju oblačil pridem v skupne prostore. Dogovorimo se za skupno kuhanje večerje. Srce mi zaigra. To je to, kar je najlepše na Caminu! Razdelimo si opravila, klepetamo in se spoznavamo. Večkrat se nasmejim, ko slišim: You have a granddaughter? How old are you?!
Noč mine ... hm, nemirno. Na sosednjem pogradu Španec vleče dreto, kot da je na tekmovanju in mora zmagati. Nekajkrat nežno potegnem njegovo odejo in ga zmotim pri delu, a ne pomaga kaj dosti. Zjutraj ugotovimo, da gre snorrer do Salasa in verjetno se takrat vsi odločimo, da gremo dlje.
Prijazna hospitaliera poskrbita še za odličen zajtrk, midva se jima zahvaliva s korektnim prispevkom v skrinjico.
Pot drugo jutro se mi ne zdi zanimiva. Že v Salasu sem utrujena, boli me stopalo, do konca pa še 7,5 km. No, ja, vse mine, tako da uspešno prehodiva približno 33 km. Precej je asfalta in nekaj tudi že vzpona.
Zaključiva v La Espini, kjer mi z izjemo skupnega kuhanja in v pralnem stroju opranih oblačil v tamkajšnjem donativu ni preveč všeč.
Se pa tretje jutro začne zanimivo: s prižganima naglavnima svetilkama z rokavicami in v kapi (!) hodiva pod polno luno. Precej dlje je noč v teh krajih, umakne se šele malo pred osmo uro.
Dan je bil čudovit - pot prekrasna, gozdna, res pa sem edino možnost za kavo na poti v prelepem mestecu Tineo nespametno preskočila in to zelo kmalu obžalovala.
Vroče je bilo in 2 ali 3 km pred koncem sem bila že res utrujena. Kar naenkrat se ob poti pojavi Ingrid, skače in maha pred lokalom. Joj, kol'k sem te pa j'st vesela! Dobim kavo in cider (bljak, hihi) in počasi pridem k sebi.
Po uri in pol počitka ter nakupu hrane za naslednji dan, ko na poti ne bo ničesar, se z Danielom okrepčani odpravimo v alberg.
Današnja relacija je imela zanimivo besedno zvezo: začela sva v La Espini in končala v El Espinu.
Pozdravi nas Silvia, najprijaznejša hospitaliera donativa na svetu. Najprej nas opremi s prevlekami za vzglavnik, kamor damo svoje nahrbtnike, potem nam dodeli postelje. Midva dobiva zakonsko (jupiiii).
Pove, da bo večerja ob sedmih, takrat pa se bomo skupaj odločili za uro bujenja in zajtrka. Ponudim ji pomoč pri kuhanju, pa pravi, naj počivam in uživam. Ubogam.
Za omizjem zbranih romarjev želi, da pred večerjo vsak od nas pove lepo čustvo, misel, ki zaznamuje njegovo pot. Primemo se za roke, zapremo oči in vse izrečene dobre misli pošljemo drug drugemu. Kako lep obred. Hrana je tako še okusnejša.
Ob šestih zjutraj nas nežno zbudi Billy Joel in njegova Just the way you are. Silvia, ko bom velika, bi bila taka kot ti! Po zajtrku nas prijazno pospremi ven v trdo temo.
Jutro je izjemno toplo, kmalu se preoblečem v kratke hlače. V pričakovanju sem ... Hospitales - etapa, ki jo opraviš, če ni megle in ne dežuje, sicer je nevarna in greš po drugi poti.
Stopava v meglo
Plis, dvigni se, pliiiis. Kmalu smo skupaj z Ingrid, za nami stopa tudi Daniel. Top. Kar naenkrat se oblak trga in zagledamo neverjetno oranžno rdeče sonce. Uau! Samo stojimo in občudujemo. Pride Tom in ne vem, ali bo od veselja skočil v zrak ali pa bo vsak hip zajokal od vsega lepega.
Pod nami je morje oblakov, mi pa se pogumno vzpenjamo naprej. Gremo mimo prve bolnice (Hospitales).
OMG! Vidim prav? Nekdo nosi barefootke, bosonogo obutev, nad katero sem od letos navdušena tudi sama. Kasneje nas dohiti in klepetamo do konca pohoda: Brazilec Rodrigo je arhitekt, zdaj že leto in pol potuje po Evropi - hodi in dela. Takoj ga vzamemo za svojega in ob klepetu z njim ter Ingrid čas res hitro mine.
Etapa je krasna in komaj verjamemo, da smo ob pol dveh že pred našim municipal albergom. Municipala ne moreš rezervirati, gre po principu: prvi pride, prvi spi. Veseli smo, da posteljo v albergu dobi tudi Daniel, ki je zaradi bolečega kolena šel po cesti naokrog.
V sobo zbobnamo vse naše. Tudi mladi Nemci, s katerimi sva večer prej skupaj delala jogo for tired legs in se zraven krohotala, so z nami.
Malo nas begajo španska pravila prehranjevanja zunaj, nikakor ne pogruntamo pravil. Siesta, to že, ampak včasih lahko dobiš hrano ob petih popoldan, ne pa več ob šestih. Kitchen closed. Ok, kdaj se pa potem spet odpre? Ne vemo/še ne, so bili običajno odgovori ...
Petek je prečudovit!
Hojo začnemo malo kasneje, saj imamo postelje v Castru rezervirane, in tokrat ne ponovim sredine napake: po uri in pol hoje si z Rodrigom vzamemo čas za kavico, takoj po počitku pa nas čaka dooooolg vzpon.
Na vrhu je razgled prekrasen, konji se pasejo na travniku, v ozadju pa so vetrnice. A lahko ne gremo še naprej? Malo še hodimo po vrhu, potem pa se začne (po Mariinih besedah) najdaljši spust od vseh.
Res je dolg in mi ga vzamemo po svoje: fotografiramo, uživamo na soncu, se smejimo. Nič čudnega, da se je angelček, ki sem ga za prošnjo in priprošnjo odnesla na pot, odločil, da ostane tu. Kar iz lepega pade na tla in to sprejmem kot znak.
Moja današnja sopotnika svetujeta, naj ga obesim na grm. Odlično. Od tam bo imel res najlepši razgled. Fanta spustim malo naprej, sama pa si zavrtim Rudijevo Tisti ljudje in s cmokom v grlu zapojem z njim: Ja, to smo tisti ljudje, ki pojemo in plešemo
... Še dobro, da smo sami.
Še nekaj lepih fotk na soncu, potem pa se naš spust nadaljuje v meglo. Malo nam je žal, a nič zato. Ogromno smo že dobili danes po poti in smo hvaležni.
Kmalu med trgajočo se meglo zagledamo reko in jez. Spet se zjasni. Dan je prekrasen, mi pa se - spet - vzpenjamo proti Grandas de Salime. Kako lepo, res najlepši dan do sedaj.
Z Boštjanom sva spet sama in kar hitro sva v Castru, kjer naju pričaka ena res simpatična hospitaliera. Dan prej sva si pisali preko WhatsAppa in zagotovila sem ji, da nas pride res vseh šest, za katere sem prosila za rezervacijo.
Obljubo držimo in dan zaključimo sicer prijetno utrujeni, a z okusno skupno večerjo in z dišečimi opranimi oblačili. Hvala, Patricia.
Zbudimo se v deževno jutro. Nič kaj naju ne vleče ven
Boštjanova napoved je, da bo ob osmih nehalo, vsi ostali so mnenja, da bo cel dan padal dež. Ob osmih se le odpraviva. Z dežnikoma, ki ju kmalu zapreva. Nasmehnem se ob sporočilu Ingrid: Boštjan was right. It stopped. A čez nekaj minut spet pada.
Dopoldan tako mine ob odpiranju dežnikov in njaaaami sendvičih, ki smo jih vsi zbrani pojedli kot za stavo, popoldan pa nas razveseli toplo sonce, ki nas osuši in poskrbi za lep konec hoje. Danes je pomemben dan: pripešačila sva iz Asturije v pokrajino Galicija in do konca imava še 150 km.
Spimo v luksuznem hostlu sredi borovega gozda. V mestu si prej kupimo sestavine za večerjo. Sami si skuhamo, še prej pa dolgo klepetamo v sobi. Kanadčan Silvio, star 33 let, nam razloži pomen svojih tatujev.
Vsi se strinjamo: krasen je. Prav božanski. Razgledan, umirjen. Zakaj se je odločil in postal odvetnik, nam je uganka. Veliko bolj mu pristajajo hobiji: piše in recitira poezijo, obožuje umetnost. Po zaključku poti leti v Madrid in se tam ujame s partnerjem, da bosta skupaj še malo potovala.
Po večerji z Boštjanom skočiva v jacuzzi. Dobre tri minute je trajalo razvajanje, saj nisva opazila napisa, da ne obratuje več. Ups.
V nedeljo pozabiva, da je vse zaprto, midva pa brez hrane. Again - ups. Zajtrk sva sicer kupila že včeraj, dopoldan pa tako mine ob nabiranju okusnih robid in fig, s katerimi si vsaj malo tešiva lakoto. Hodiva sama. Ko greva skozi edino mestece ob poti, izgleda prazno, zato hitiva naprej.
Kasneje izveva, da so imeli odprto trgovino. No, ja ... Sprijazniva se že, da bova šla lačna spat, pa nama hospitaliera ob prihodu v alberg pove, kam greva lahko jest.
Po kosilu z Ingrid, Danielom in Tomom v ljubkem mestu lovimo tople sončne žarke in prijetno kramljamo. Tom zasanjano pove, da bo jutranja budnica izpred nekaj dni njegova pesem na poroki. Res bi rad zaplesal nanjo. Izjemno prijazen fant je naš Tom.
24-letnik, ki je prvič na Caminu in hodi po poti, ki jo je aprila prehodila njegova sestra, še nima dekleta, ima pa izbrano poročno pesem in ne dvomim, da bo prava. Pesem in izbrano dekle.
V ponedeljek nehote ponoviva zgodbo jutra brez zajtrka. Včasih res ni dobro prezgodaj na pot, saj je še vse zaprto. Robide torej.
Danes naju čaka prelomnica - Lugo
Od tu je samo še 100 kilometrov do Santiaga. Najdemo municipal in vsi smo tu! Juhuhu, še Rodrigo se je z bolečo nogo pripeljal za nami. Gremo jest in pogledamo si katedralo, Rodrigo pa jo medtem nariše.
Z Boštjanom obhodiva tudi mestno obzidje, dolgo je 2117 m. Pri večerji se nam pridruži Nemka Franzi, ki smo jo spoznali pred dvema dnevoma. Vsi se odločijo, da bodo šli za dva dni na Camino Verde, alternativno pot. Vedo, da bo od mesta Melide naprej gneča, saj se tam združimo s Camino Frances, na Verde pa je bolj mirno.
Midva in Rodrigo se kljub temu odločimo in ostanemo na originalni trasi. Sama bi kar rada enkrat videla, kaj pomeni gneča in kaos.
Torek - dež. Malo še čakava, nato pa dava gor pončo in gas. Rodrigo naju ujame malo ven iz mesta, nato pa do konca hodimo skupaj.
Življenje nam rešijo najboljši sendviči, ki smo jih pojedli ob kavi, in tudi nebo se razjasni. Potem pa se prvič izgubimo: vzpenjamo se v res dolg klanec, na vrhu pa ugotovim, da nismo na pravi poti.
O-O! Rodrigo najde bližnjico, da nam ni potrebno celo pot nazaj in kar hitro spet sledimo rumenim puščicam. Za to noč ne vemo, kje bomo spali, in tako nas ponoven dež ustavi pred albergom sredi ničesar. Izkazal si se, alberg Cruz Ferreira, vse pohvale - sobo imamo samo za nas tri. Luksuz! In hrana je odlična.
Portugalca in Belgijec v skupnih prostorih iščejo prenočišča za naprej. Vse je polno, pravijo. Ojoj, je res toliko ljudi na poti zadnjih 100 kilometrov? Toliko jih je namreč treba prehoditi, da v Santiagu prejmeš kompostelo - potrdilo o opravljenem Caminu.
Nič, še mi se lotimo iskanja. Aplikacija Buen Camino, ki sem jo z veseljem uporabljala že lani, poleg zemljevida in višinskih in dolžinskih metrov med posameznimi mesti ponuja seznam albergov v mestih, kjer bomo jutri.
Že preverjamo stanje - pišem ali pa Rodrigo pokliče. Pišuka, res bomo na tesno s spanjem. Odločimo: jutri naredimo en dolg dan, potem pa še dva kratka, ok? Napovedan je sicer dež za cel dan, ampak imamo mi to.
Zjutraj ni duha ne sluha o dežju. Hodimo v temi, piha veter in čudovit vonj pripoveduje, da hodimo ob evkaliptusovih drevesih.
Rodrigo se zaklepeta s Špancema, midva vsa lahka hitiva naprej. Se ujamemo na pavzi! Po 15 km se vidimo ob kavi in sendviču. Noga ga boli, zato bo današnji dan razdelil na dva dneva. Žal nama je, da gremo narazen, a zdravje je prvo. Objamemo se v upanju, da se še vidimo.
Začne rahlo deževati. Ok, skoraj polovica poti je bila suha, lahko sva hvaležna. Po 29 km se ustaviva. Prisedeva k Avstralki, ki je prvič v Evropi, in 74-letnemu Britancu.
Po nekaj trenutkih se že smejimo, kot bi se poznali od nekdaj. Simpatičen gospod James dela zadnjih 100 kilometrov francoske poti. Najprej pokaže poškodbo na nogi, ki je vseh možnih barv. Občudujem ga, da je po dveh dneh v bolnici zbral moč in šel na pot.
Malo pomeša Slovenijo in Slovaško, pa se prime za glavo: Joj, če bi bila moja žena tu, bi me kregala. Ona je učila geografijo.
Z njegovo sopotnico ga povprašava, ali je prepričan, da si pravilno oblači dežne hlače. Vidiva, da si jih ne. Smeji se, da si ga bomo zapomnili po tem. Na koncu me še v smehu okrega, da kot romarka res ne smem imeti dežnika, ampak pončo.
Kot bi vedel, se dež res okrepi in dežnik ni pametna ideja. Nadeneva si ponča in hodiva naprej. Ne traja dolgo, ko sva popolnoma mokra. K sreči sva oblečena v kratke hlače, ampak čevlji ...
Ti so čisto mokri in sliši se samo čof, čof. Voda dere po cesti, nič ne pomaga. Kmalu začne še pihati veter in mokra zabava je popolna. Po slabih treh urah vesoljnega potopa prideva v Arzuo.
Že pred albergom prijazno zlezeva izpod svojih pončev in jih otresava, da ne bi čist zmočila prostorov.
Hospitaliera zaprosim za časopisni papir
No, pa da vidimo, ali res deluje: trgava papir in ga tlačiva v čevlje ter menjava. Skrbijo me žulji, ki bi se lahko naredili zaradi mokre obutve.
Na pot sem se namreč silom prilike podala z novimi čevlji (vem, vem ...). Do sedaj je bilo super - nič žuljev in podobnih težav (vse pohvale fantom v kranjskem Igluju, odlične superge so mi izbrali) in zdaj samo upam, da se do jutra posušijo.
Skočiva pod topel tuš in opereva oblačila. Kmalu greva spat, še prej pa si zmasiram noge in se jim tako zahvalim za dobro delo in odlično sodelovanje.
Očitno sva po včerajšnjih 37 kilometrov potrebovala počitek, saj se zbudiva šele ob 7.35. Počasi se urediva, obujeva suhe superge (časopisni papir je zakon!) in ob 8.30 odideva. Prve 3,5 km pada dež, potem se umiri.
Danes naju čaka kratek dan, le slabih 20 kilometrov je bilo v načrtu. Vidiva res ogromno množico ljudi in kar malo nama je žal, da nisva šla z ostalimi na Verde.
Ko prispeva v O Pedrouso, je pred municipalom zagotovo vsaj 80 ljudi. Boštjan skoči do drugega alberga in mi sporoči, da je samo dva evra dražji in imajo prostor za naju. To! Vesela sva, ko zvečer pridejo še ostali najini prijatelji. Skupaj gremo na večerjo, še zadnjo pred velikim dnem.
V petek, 27. septembra, smo dvanajsti dan na poti
V temi in tišini hodimo proti Santiagu. Trije so hitrejši in dogovorimo se, da se dobimo 5 kilometrov pred ciljem, na Monto do Gozo.
Hodimo, ko iz grmovja stopi objokana Anna. Mlada Danka, ki zaključuje Camino del Norte. Komaj 19 let ima, spoznala sva jo včeraj zvečer, ko je z najinimi prijatelji prišla v alberg. Anna bruha. S Franzi, mlado zdravnico, počakava pri njej, da se umiri, s fanti se dobimo kmalu na zajtrku. Počasi hodimo naprej.
Monto do Gozo: od tu romarji prvič vidijo katedralo. Nad njo je v tistem trenutku čudovita mavrica, nad mestom temni oblaki. Zbrani družbi se tu pridružita hitrejša Ingrid in Tom.
Lani mi je bilo pomembno, da sva na trg v Santiagu prišla z Boštjanom sama, letos si želiva družbe prijateljev.
Elias želi iti sam. Velja, se dobimo pred katedralo! Buen Camino, fant. Elias je prekrasen, rada ga imam. 20 let ima in dva metra je visok. Res zrelo razmišlja, večer prej je ob večerji odlično diskutiral na občutljivo temo. Zrelo, spoštljivo. Res občudujem vse mlade ljudi, ki sva jih spoznala tokrat.
Tom nosi Annin nahrbtnik, ona še vedno bruha. Ubogo dekle - 4 tedne sama na poti, zdaj pa tole. Hodimo počasi, da smo skupaj. Pot do katedrale gre mimo našega alberga, kjer plačamo nočitev za šest ljudi.
Dvesto metrov pred katedralo se tako ulije dež, da stopimo pod streho in počakamo nekaj minut. Potem gremo naprej. Zadnje metre v tišini, vsak v svojih mislih.
Zaslišim zvoke pesmi Amazing grace, ki jo gospod igra na dude ... Solze kar same najdejo pot in se ne ustavijo. Pred katedralo se objamemo. Uspelo nam je, tukaj smo. Vsak sam in vsi skupaj.
Ne morem verjeti, res smo vsi tukaj: Ingrid, Daniel, Franzi, Tom, Elias, Christine, Eric, Isabella, Anna in midva. Čez nekaj minut prideta še Paul in Maria, Silvio je že na poti v Madrid. Pogrešava edino še Rodriga.
Sedimo pred katedralo in se pogovarjamo
Španka Maria me vpraša, katero čokolado si želim. Pove, da sem njen angel in sem ji prirasla k srcu, ko sem po večerji delila čokolado z vsemi, pa mi jo zdaj želi kupiti. O, kolk lepo! Maria, tako čist navadno bi, prosim. Con leche. Še Boštjan in Franzi gresta z Mario v trgovino in prinesejo hrano in pijačo. Sedimo na tleh, pijemo in jemo - tudi čokolado.
Joj, tudi Andrea in Aitor sta tu! Que tal? Muy bien. ... Tak je vedno najin pogovor. Aitor ne zna nič angleško, z Boštjanom se trudiva po špansko. Počasi, počasi. Andrea zna nekaj angleščine in nam pomaga, a konec koncev jezik niti ni važen - srca nam bijejo v istem ritmu in objem pove vse.
Objeti pa res zna, mesar Aitor, ki sva ga spoznala prvi večer in je pred Primitivom prehodil že zahtevni El Salvador.
Pokličeva najine otroke ... govorim še z obema mamama, sestro, Tio. Pokličeva še Barbaro, ki ima ravno danes 50 let in ji zaželiva vse najboljše.
Kar tri ure traja naše druženje pred katedralo
Objemi, smeh, veselje skupaj z mnogimi, ki smo jih še srečali na poti. Iskreno veselje. Z družbo gremo še v romarsko pisarno po naše kompostele in potrdila o prehojenih kilometrih.
Potem pa hitro v alberg, pod tuš in oprati oblačila. Ob 19.30 je maša in vsi bi se je radi udeležili. Uro prej smo že tam, vse klopi so že polne. Usedemo se k stebrom. Top pozicija. Franzi napiše, da je ne bo. Slabo se počuti, bruha. Uboga.
Ostali povejo, da sta z Anno včeraj pili vodo iz umazanega vodnjaka in sumijo, da je to verjetno razlog. Držimo pesti, da se obe pozdravita. Želita si namreč še peš do Finisterre.
Začne se maša in s svojim skromnim znanjem španščine razumem, da bomo tudi tokrat videli botafumeiro, ogromno kadilnico, ki ob koncu maše dobesedno leti skozi zrak. S Christino se spogledava in nasmehneva. Vidim, da se nasmihata tudi Isabela in Eric. Pol bo pa to to. Yes! In res. Ob koncu slovesnosti kar malo zadržujemo dih, ko se začne. Čudovito doživetje. Hvaležni smo zanj.
Po maši gremo na večerjo, komaj dobimo prosto za vseh devet. Lep zaključek dneva za vse.
Dan potem ... dopoldan greva z Danielom, Franzi in Eliasom na zajtrk, Ingrid je že zgodaj vstala in šla na pot.
Jemo skoraj v tišini. Slovo je zame vedno najtežje
Z ljudmi se povežeš v en mehurček ljubezni, miru, spoštovanja, sprejemanja in potem se je treba posloviti. Daniel odhaja domov, Elias ostaja v mestu, Franzi bo šla počasi v Finisterre, midva pa sva se odločila, da se z vlakom za en dan odpeljeva na sever v mesto A Coruna, v nedeljo pa se vrneva v Santiago.
V ponedeljek zjutraj letiva v Alicante, zato bova noč enako kot lani prespala na letališču. V torek se iz Alicanteja vrneva v Celovec in tam naju pobere Jakob.
Preden greva na vlak, prosim Boštjana, če greva lahko še enkrat pred katedralo. Samo še enkrat ... Kot bi slutila - najprej srečava Eliasa in Austina, potem pa ... zagledava se s Kayleigh. Začne jokati, stečem in jo objamem.
Že prvi večer sva ugotovili, da sva iz istega plemena: radi dajeva in sprejemava objeme. We're huggers. Simpatična Britanka, ki s svojim lepim glasom poješ in igraš na ukulele, ne bom te pozabila.
In IIIIII, še najin Rodrigo je ravno prispel. V sandalih, da lahko hodi. Objem pa obvezna fotka, se vidimooooo.
Pot v A Coruno hitro mine, sprehodiva se do najinega hotela (seveda bova šla peš, ne z avtobusom), potem pa vse okrog
Razmišljam o Poti, o vsem, kar sva doživela, o vseh, ki sva jih spoznala. Hvaležna sem, da nisem sama in lahko z Boštjanom delim občutke in misli. Lepo je bilo. Naporno, a lepo.
La proxima estacion? Kam torej sedaj? Camino del Norte? El Salvador? Sanabres? Kdo ve ... Nekako pa imava občutek, da bo težko kje tako lepo, kot nama je bilo tu.
