Če so starši debeli, ni nujno, da morajo biti tudi otroci
Domače okolje ima izjemen vpliv na otrokov odnos do njegove telesne samopodobe in oblikovanje vedenja do aktivnosti, ki vplivajo na telesno maso posameznika.
To so predvsem vnos hrane, telesna aktivnost, sedenje in spanje. V trgovini gledam družino pred sabo. Otroci so očitno čezmerno hranjeni in komaj čakajo, da bodo dobili sladoled ali kakšno drugo dobroto.
Čezmerno hranjeni so velikokrat tudi starši, a ne vedno. Izdelki na nakupovalnem traku pa so očiten odsev odnosa do hrane.
Kot že velikokrat mi pade na misel, da ti otroci skoraj nimajo možnosti, da se izvijejo iz spon debelosti.
Vloga staršev
Seveda je ta uvod daleč od tega, da bi vse starše otrok, ki so čezmerno hranjeni, tlačili v isti koš. Nasprotno, marsikateri starš poskuša sam narediti marsikaj oziroma vse, kar zna, pa vseeno ne more presekati teh spon. Poučno izkušnjo sem imela tudi sama. Kljub temu da na nakupovalnem seznamu ni bilo nobene redilne hrane, je otrok s kilometrino na kavču ob gledanju televizije vztrajno kopičil maščobne celice. Dokler se z njim nisva dogovorila za redno telesno aktivnost. Potem smo lahko in celo morali nakupovati tudi hrano, ki spada v kategorijo energijsko goste hrane.
Zato je zanimivo, kaj o tem pravijo raziskovalni podatki o vlogi staršev pri nastajanju otroške debelosti, na katere sem naletela ob prebiranju znanstvene literature. Na našo službo se namreč neredko obrnejo starši, ki bi radi poslali otroka na prehransko obravnavo zaradi čezmerne prehranjenosti. Težko jim razložim, da to ni prava smer. Ne samo zato, ker se mi ukvarjamo z odraslimi in so strokovnjaki za zdravljenje otroške debelosti pediatri, temveč tudi zato, ker se zdi, da je prava smer izobraževanje staršev.
Problem je velik
Po podatkih Unicefa in Svetovne zdravstvene organizacije je globalno čezmerno prehranjenih šest odstotkov otrok pod petim letom starosti. Po podatkih svetovne banke iz istega leta se je najbolj zvišal njihov delež v revnih državah. Tudi v razvitih državah naj bi bil trend čezmernega povečevanja telesne mase najbolj izražen pri revnih slojih.
Te številke se marsikomu ne zdijo visoke, a se moramo zavedati, da gre le za vrh ledene gore. Pod vodo je potopljena namreč tudi nezdrava telesna struktura številnih otrok, ki sicer po izmerjenih kilogramih na tehtnici ne spadajo v uradne kategorije čezmerno prehranjenih otrok, imajo pa zaradi številnih dejavnikov slabo prehransko stanje.
Tudi v Sloveniji se nismo izognili epidemiji debelosti, se pa po virih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) trend naraščanja čezmerno prehranjenih v zadnjih letih zmanjšuje in obrača zlasti pri otrocih iz družin z boljšim standardom.
Starši so verjetno ključni
V zadnjih letih se v svetu uveljavljajo predvsem modeli preventive in obvladovanja čezmerne prehranjenosti otrok v družinskem okolju. Izpostavljajo pomen vpliva domačega okolja, ki oblikuje odnos posameznika do njegove telesne samopodobe in oblikovanje vedenja do aktivnosti, ki vplivajo na telesno maso posameznika. To so predvsem vnos hrane, telesna aktivnost, sedenje in spalne navade. Ker Janezek tako ali drugače sledi temu, kar počne Janez, je problem otroške debelosti pravzaprav velika preizkušnja za starševstvo.
Skoraj vedno obstaja vzrok, zakaj je uživanje hrane pretirano glede na otrokove potrebe! Ta vzrok je lahko tudi zakrit v družinskih odnosih, ki jih na prvi pogled ne povezujemo z vnosom hrane. Nenadzorovano hranjenje je lahko tudi reakcija otrok na situacije, ki jih ne obvladujejo.
Zato je glede na podatke raziskav vključitev staršev v preventivo in terapijo čezmerne hranjenosti otrok opredeljena kot zlati standard.
Nekatere raziskave celo nakazujejo, da so intervencije, ki so usmerjene v starše (in druge, ki sodelujejo pri vzgoji otrok), glede na učinkovitost primerljive z izidi tistih, ki vključujejo starše in otroke skupaj.
V intervencije predvsem pri starših se je verjetno smiselno usmeriti zlasti pri mlajših, predšolskih otrocih. Hkrati naj bi starše opremili tudi z bolj strukturiranimi vzgojnimi metodami, ki v nasprotju z vzgojo »pod kontrolo« bolje opremijo otroke za vzpostavljanje bolj zdravega odnosa do hrane in načina življenja.
Vse raziskave pa posebej poudarjajo, da morajo bili ukrepi prilagojeni posamezni družini in da naj trajajo toliko časa, kolikor je potrebno! To pa lahko traja tudi leta dolgo.
