Če to počneta Lindsey Vonn in Arnold Schwarzenegger dajmo še mi

Damjan Čanžek, nekoč vrhunski dvigalec uteži, je iz izkušenj in znanja prepričan, da ni športa, pri katerem bi moral biti atlet bolj usklajen s seboj, da mu lahko uspe zastavljeno.

Poglejte, kaj se dogaja v Blejskem jezeru (temperatura vode je 4 stopinje)

Dvigalec uteži mora za uspešen dvig zadeti trenutek, ko so misli, duh in telo povsem umirjeni, a umirjeni trenutek pred popolno mobilizacijo vseh treh, in ta se potem pokaže v mešanici izjemne eksplozivnosti, moči in gibljivosti.

A ob omembi te osnovne olimpijske discipline se še vedno pogosto pojavi asociacija na neke strašne silake, ki po odru le razmetavajo uteži. Dviganje uteži je v resnici zelo primerna baza in trden temelj za vse druge športe.

Tako se je začelo

Starodavne grške, kitajske, egipčanske ... civilizacije so imele že prva tekmovanja v dviganju uteži. A šele v 19. stoletju so evropska tekmovanja postavila mejnik temu športu. Prve olimpijske igre so bile leta 1896, takrat se je na seznamu iger znašlo tudi dviganje uteži, ki je bilo takrat uvrščeno še pod atletiko.

V nekaj nasled­njih štiriletnih obdobjih se je ta šport bojeval za obstoj na igrah, a leta 1920 se je v belgijskem Antwerpnu zmagoslavno vrnil na olimpijske igre, tokrat prvič kot samostojna disciplina. Na začetku so tekmovalci med seboj tekmovali ne glede na telesno težo, leta 1932 pa so v Los Angelesu predstavili t. i. tekmovalne kategorije, določene glede na težo tekmovalcev. Pri moških tekmovalcih to pomeni osem in pri ženskih tekmovalkah sedem različnih razredov.

Za šport, v katerem so leta vladali le moški, so se počasi začele zanimati tudi ženske. Leta 1987 je bilo tako organizirano prvo žensko tekmovanje, leta 2000 pa se je v Sydneyju ženska kategorija uvrstila tudi na olimpijske igre.

Lindsey Vonn je prenehala s tekmovalnim smučanjem, z vsakodnevnim dviganjem uteži pa ne. Na Instagramu redno objavlja svoje treninge z dvigovanjem uteži.

Je to šport zame? Je!

Pogosto smo soočeni s tem vprašanjem. Vedno odgovorimo pritrdilno, saj zagovarjamo vidik, da je ta šport za vsakogar. To je šport, ki ne postavlja starostne omejitve, fizično pripravljenost pa gradimo in nadgradimo sproti. Bistvo tega športa je spretnost v moči – s pravilnim in usklajenim gibanjem premakniti utež od tal nad glavo v dveh različnih tehničnih disciplinah, potegu in sunku. Pri začetnikih je veliko večji poudarek na tehničnem znanju kakor na teži, ki jo dvigujejo.

Mladim to priporočamo, ker si izboljšujejo gibljivost, koordinacijo in hitrost odziva – eksplozivnost, ki je pomemben dejavnik tega športa, vseh športov, pravzaprav. Z dviganjem uteži torej človek pridobiva telesno moč, agilnost, natančnost in ne nazadnje tudi ravnotežje.

Dviganje uteži priporočamo tudi starejšim, seveda v prilagojenih okvirih in glede na njihove zmogljivosti. Starejši kot smo, bolj se srečujemo s problemi, ki jih ta šport lahko močno zmanjša – spodbuja in izboljša koordinacijo in gibljivost, povečuje kostno gostoto, pripomore k preventivi osteoporoze in izboljša koncentracijo.