Človek si je sam kriv za stres
Stres, ki ga povezujejo s šestimi najpogostejšimi vzroki smrti - srčno-žilnimi boleznimi, rakom, boleznimi dihal in jeter, nesrečami in samomori -, danes velja za enega pomembnejših povzročiteljev zdravstvenih težav.
Dr. Karl Ebner, znanstvenik z oddelka za farmakologijo in toksikologijo univerze v Innsbrucku, pa poudarja, da so številne bolezni, ki nastanejo kot posledica stresa, tesno povezane s človekovo »nevroendokrino osjo stresa«.
Dr. Ebnerju se zdi nadvse pomembno razumevanje nevrobioloških temeljev za uravnavanje stresnih odzivov. Skupaj s sodelavci tako že nekaj časa proučuje, kaj se med stresom dogaja v možganih, raziskuje pa tudi kompleksne interakcije stresnih hormonov in nevrotransmiterjev v organizmu.
Stresni odzivi in nadzor
Stresne odzive organizma uravnavajo različni zapleteni fiziološki procesi. Poleg tega imajo pri tem pomembno vlogo hormoni. Najpomembnejši hormonski signal stresa je hormon sproščanja kortikotropin (CRH), ki spodbuja sproščanje adrenokortikotropnega hormona (ACTH) iz hipofize.
ACTH po krvnem obtoku doseže nadledvično žlezo, kjer spodbudi sintezo in sproščanje kortizola. Ta proces je potreben zato, da se organizem pripravi na nevarnost ali pobeg iz nevarnega položaja.
Pri tem se izključijo trenutno nepotrebne in moteče dejavnosti pa tudi tiste, ki bi lahko pozornost preusmerile drugam; v stresnih situacijah dobivajo mišice več energije, človek ne čuti lakote, zmanjša se spolni nagon, poveča se koncentracija ...
Sočasno pa v organizmu obstaja tudi sistem nadzorovanja, ki skrbi, da se stresna situacija ne izogne nadzoru, poudarja dr. Karl Ebner.
Kadar traja stres predolgo (trajni stres) ali je pretirano močan (travma), se lahko poškodujejo nevronski sistemi in nastanejo različna psihiatrična obolenja.
Bolniki, ki trpijo za depresijo, imajo povišano raven kortizola v urinu, krvi in v hrbteničnem mozgu pa tudi povečano količino CRH v možganih. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da gre za hiperfunkcijo nevroendokrine osi oziroma dela te osi.
Dr. Ebner pojasnjuje, da znanost razkriva dve možni smeri razvoja zdravil proti stresu. Ena od strategij je podrobno pojasnjevanje nevronskih mehanizmov, ki aktivirajo »os stresa«, in razvoj zdravil, ki zavirajo to dejavnost.
Druga strategija pa je razvoj zdravil, ki bi vplivala na mehanizme zaviranja stresa v človeškem organizmu in s katerimi bi poskušali delovanje teh mehanizmov čim bolj spodbuditi.
Pehanje v sindrom izgorelosti
V boju proti stresu vsakdo lahko veliko naredi sam, pravi prof. dr. Rudolf Schoberberger z Inštituta za socialno medicino Medicinske univerze na Dunaju.
»Človek si pravzaprav sam povzroča stres. Živimo v družbi, ki deluje v pospešenem ritmu, v katerem poskušajo mnogi izkoristiti svoje priložnosti, tako v poslovnem kot v zasebnem življenju.
Neredko se zgodi, da ima človek preveč obveznosti hkrati, ki jih lahko opravi zgolj pod stresom. Nekaj časa to deluje, dolgoročno pa lahko zaradi tega nastanejo resni problemi.
To se dogaja tudi v naši družbi, saj se iz leta v leto srečujemo z vse več primeri organskih in duševnih obolenj. Sindrom izgorelosti je postal splošno znan pojem,« pravi dr. Schoberberger.
V zadnjih nekaj letih smo neverjetno pospešili našo komunikacijo - z elektronsko pošto, mobilnimi telefoni in drugimi elektronskimi pripomočki.
»Še pred leti ste napisali pismo in nato vsaj teden dni mirno čakali na odgovor. Danes poteka komuniciranje v sekundah, in to ne glede na to, na katero celino ste poslali sporočilo. To seveda povzroča stresne situacije.
Človek bi moral razmisliti o tem, ali je vse to res nujno. Se moramo v resnici ves čas s komolci bojevati s tekmeci in iz dneva v dan vse več delati?« (se) sprašuje dr. Schoberberger.
Raziskava, opravljena pred desetletjem, ki so jo pred kratkim ponovili na velikem reprezentativnem vzorcu avstrijskih zasebnih kmetovalcev, pa kaže tudi na pozitivne dosežke.
»Rezultati raziskave so pokazali, da se vsi ti ljudje danes bolj zavedajo pomena zdravstvene preventive, da se znajo bolje spopadati z vsakdanjimi problemi in da osebno občutijo manj stresa kot prej. Še vedno pa zaradi stresa nekoliko bolj trpijo ženske,« pove predstavnik inštituta za socialno medicino.
Pri tem opozori, da so ljudje vse bolj zadovoljni s svojim delom, kar velja za vse starostne skupine, vse do 70-letnih kmetovalcev.
Človek si mora omogočiti »ure za uživanje«, poudarja Schoberberger. »Sproščanje je tisto, kar svetujem vedno znova. Ni pomembno, kako boste to počeli - z avtogenim treningom, meditacijo, jogo ali čim drugim. Bistveno je, da se s tisto dejavnostjo, ki vam je najbolj pisana na kožo, resnično sprostite.«
