Dejstva, ki jih niste vedeli o olimpijskih igrah v Sarajevu
Za sprožitev obojih je v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije na ogled razstava Srebrne igre 1984. Ne gre le za obujanje Jureta Franka in Vučka, obudi se tudi spomin na ponosno skupnost.
Vrnitev v olimpijski čas s pomočjo dnevne sobe
Razstava, ki bo na ogled do 5. maja, na več ravneh temelji na izjemni zbirki Tomaža Alaufa, ki je v času iger štel le sedem let. Predvsem replika dnevne sobe iz 80. let se šibi pod predmeti, neposredno povezanimi s Sarajevom v času olimpijskih iger, pa naj so to kozarci, skodelice, pisala, prtički, šilčki, igrače in družabne igre ali tekstilni izdelki Toper in Yassa. In seveda nešteti Vučki, ki so nastali po zamisli slovenskega slikarja Jožeta Trobca.
Marsikateri obiskovalec razstave se zlekne na dvosed in se zazre v televizijo, na kateri se predvaja legendarni drugi veleslalomski tek srebrnega Jureta Franka. Nekateri sedijo čisto na robu in nevede stiskajo pesti. Ko Franko zapelje v cilj, olajšano omahnejo vznak in nejeverno odkimajo. Še danes ljudje, kot se za velike prelomne dogodke spodobi, natanko vedo, kje so bili v času Frankove vožnje.
Maja iz Maribora se spominja, da je bila takrat v prvem letniku srednje šole. Pri profesorici biologije, ki je bila strah in trepet vseh, bi morali pisati test. »A ko smo prišli v učilnico, je samo povedala, da danes ne bomo pisali biologije, ker smo preveč veseli zaradi medalje,« pove sogovornica.
Na razstavi izvemo, da Frankova starša na tisti dan, sploh po prvi vožnji, nista bila dostopna za nikogar, še več, v stanovanju v Solkanu sta spustila vse žaluzije in čakala, kaj bo. V hipu sta postala najbolj ponosna starša olimpijskih iger.
Znameniti slogan »Volimo Jureka više od bureka« na razstavi zelo dobro dopolnjuje nagovor napovedovalke Radia Sarajevo dan po Frankovem slavju. »Dragi slušaoci, molim vas lepo, budite ovo jutro tiho, i radio da vam je tiši, znate, naš zlatni Jure još spava.«
Evforija ob Frankovem drugem mestu, kar je bila edina jugoslovanska medalja na igrah, je bila nepopisna. Ženske in moški se niso mogli načuditi, kako čeden in dostojanstven je bil Franko na podelitvi medalj, njegova sivi plašč in klobuk pa sta postala sinonim športne elegance.
Anekdote in spomini za utrjevanje mita
O pripravah na olimpijske igre v Sarajevu, pri katerih je nezanemarljiv del odigrala slovenska ekipa, od scenografke Mete Hočevar do projektantov skakalnic, bratov Gorišek, in cele čete poznavalcev zimskih športov in predvsem priprav terena, kroži ogromno anekdot.
Obiskovalka razstave Mojca se spominja, kako je cela Jugoslavija trepetala, ker pred začetkom iger ni bilo snega. Potem pa ga je v eni noči padlo toliko, da je dobesedno celo Sarajevo samoiniciativno odmetavalo sneg in otvoritvena slovesnost je minila brezhibno.
»Spomnim se, kako priročna je bila ta pošiljka snega tudi po drugi plati, saj so se na nekaterih mestih še poznali zaključki gradnje, kupi zemlje in podobno. Potem pa je to romantično prekril sneg in vse je bilo v najlepšem redu.«
Med bolj znane epizode z odprtja iger sodi zaprisega športnikov in tišina Bojana Križaja, posnetek je prav tako na ogled na razstavi, malo manj pa se nemara ve o rekrutaciji jugoslovanskih športnic in športnikov za discipline brez tradicije.
Zvezda sarajevskih iger je tako postala hitrostna drsalka Bibija Kerla, poprej sicer atletinja. Na tekmovanju je padla skoraj na vsakem zavoju, potočila solzo in se gnala naprej. Občinstvo jo je nosilo po rokah. Na koncu, kot je povedala kasneje, se je že zaradi gledalcev vrgla po tleh in prejela ovacije.
Jugoslavija je imela težave tudi pri tekmovalcih za bob. Iskali so jih kar prek časopisnega razpisa, eden od pogojev pa je bil vozniški izpit B kategorije. Prav nova bob steza Trebević je takrat žela ogromno občudovanja, saj je bila narejena vrhunsko in omogočala res velike hitrosti.
Olimpijski duh med vojno in nostalgijo
Ta ista bob steza je postala sinonim za propad takratnega olimpijskega duha. Med vojno manj kot desetletje kasneje je stezo za svoj strelski položaj med obleganjem mesta uporabljala vojska Republike Srbske. Uničena ali močno poškodovana je bila večina olimpijske infrastrukture, pomožna športna igrišča so postala pokopališča.
Nekaj nenavadnega se zgodi, ko obiskovalka na razstavi zre v posnetek legendarnega nastopa para britanskih umetnostnih drsalcev, Jayne Torvill in Christopherja Deana. S koreografijo na Ravelov Bolero sta postavila športni in emotivni mejnik. V njunem plesu je bilo namreč nekaj zelo silovitega, dramatičnega in usodnega, kot da bi slutila, da bodo že čez nekaj let izjemno glasbo zamenjali kriki vojne.
Te dni številni, ki so sodelovali na sarajevskih olimpijskih igrah, za medije obujajo spomine na izjemen občutek povezanosti, ki se je širil med ljudmi. Vsi so bili ponosni, da zmorejo organizirati tako izjemne igre, da se lahko veselijo in žalostijo s športniki in športnicami in da je vse mogoče, če se hoče. In kaj vse se iz te iste skupnosti zgodi, ko nekdo miru noče.
»To je bil en skrajno lep čas, te olimpijske igre, nikoli nisem bila športnica, a sem med gledanjem televizije to kar postala, spoznala sem se na vse, kot vsi, celo na bob,« je svoje spomine sklenila obiskovalka razstave Mojca.
ZOI 84 Sarajevo - Dejstva, ki jih morda niste vedeli
ZOI 84 Sarajevo je potekala od 8. do 19. februarja 1984 v Sarajevu, bivši skupni državi Jugoslaviji.
Mednarodni olimpijski komite je 19. maja 1978 v Atenah izglasoval Sarajevo za gostitelja XIV. olimpijskih iger.
Prvič v zgodovini Radia Sarajevo je bil program prekinjen, da bi vsem državljanom sporočili veselo novico.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu odprle XIV. zimske olimpijske igre.
To so bile prve zimske olimpijske igre v komunistični državi.
Udeleženci so se pomerili na športnih igriščih Jahorina, Bjelašnica, Igman in Trebević ter v sarajevskih dvoranah Skenderija in Zetra.
Organizacija ZOI 84 Sarajevo je stala 142,6 milijona dolarjev, polovico prihodkov pa so ustvarili s prodajo pravic za televizijski prenos.
Prve internetne novice so bile poslane v svet prav iz teh iger.
45.000 ljudi se je udeležilo otvoritvene slovesnosti iger in spremljalo prižig olimpijskega ognja.
Skupno je bilo prodanih 250.000 vstopnic, samo v tujini pa 200.000 vstopnic, televizijski prenos sarajevske »bele olimpijade« pa sta spremljali dve milijardi ljudi.
Na 39 tekmovanjih je nastopilo 1272 športnikov iz 49 držav (274 žensk in 998 moških).
Z iger je poročalo več kot 4500 novinarjev.
Pri organizaciji iger je sodelovalo 10.450 prostovoljcev, 4000 podjetij in več kot milijon individualnih donatorjev.
Prvič v zgodovini je olimpijski ogenj prižgala ženska, hrvaška umetnostna drsalka Sanda Dubravčić.
Mladi slovenski smučar Jure Franko je osvojil prvo in edino medaljo za Jugoslavijo.
Na zasedanju MOK julija 1984 je delegacija iz Sarajeva podala končno poročilo o organizaciji zimskih olimpijskih iger, v odgovoru pa je prejela uradno izjavo, da gre za najbolje organizirane zimske olimpijske igre do tedaj.
Razstava o olimpijskem Sarajevu je obiskala 1640 mest nekdanje Jugoslavije in sveta.
Po olimpijskih igrah je bila sprejeta odločitev o podaljšanju šolskih zimskih počitnic s 15 na 30 dni, da bi družine lahko več časa preživele ob zimskih športih.
Po igrah je v Sarajevu poleg olimpijskih objektov na novo zgrajenih 2850 stanovanj, več hotelov, odprtih je bilo 9500 novih delovnih mest.
Le osem let po tem, ko so slike prelepega Sarajeva obkrožile svet, je bilo Sarajevo znova v središču pozornosti, a tokrat kot največje koncentracijsko taborišče v sodobni človeški zgodovini.
Olimpijski muzej in smučišča so sicer obnovljeni, podobe vojnega razdejanja pa so še vidne na Trebeviću z uničeno bob stezo in na Igmanu, kjer so bile tri skakalnice.
