Drugačen svet: Dežele na samem jugu Afrike
Začetek je bil nasploh nenavaden. Vse skupaj je delovalo kot nekakšno južnonemško mesto. Staro mestno jedro, katoliške in protestantske cerkve, nekaj metrov stran poslovni center s stolpnicami.
Pogledam po imenih ulic: Kaiser William Strasse, Albrecht Strasse, Beethoven Strasse. Kot v Nemčiji. Gremo na črpalko. Pri časopisih vidim najprej Allgemeine Zeitung, pa Burdo.
Z mešanimi občutki grem nazaj v džip in prižgem radio. Človek ne bi verjel: zaslišim nemške narodnjake. Saj veste nekaj podobnega kot na TV Golica, jodlanje, pivo, valčki, polka. Pa dobro, še malo pa si bom predstavljal še irhaste hlače in čipke dirindo na dekliških srajcah z globokim izrezom. Kje sem? V Afriki ali na Bavarskem?
Šele sčasoma opazim, da so prebivalci bolj ali manj temni, da se vozi po levi, da je pokrajina preprosto ogromna in da je povsod neskončen prah. Le mesto ima evropsko ime Windhoek, izgovarja se »Vindok« in v burščini pomeni Vetrni konec.
Ves zahodni del države je nenavaden
Videl sem že precej sipin, vendar so te v nasprotju s splošnim prepričanjem, precej redka stvar.
Običajno je puščava le neskončen kup kamenja razgrnjen v nedogled. Razen tu, tu se sipine vlečejo v neskončnost naravnost do oceana. Seveda smo si jih šli ogledati z letalom. Letim že vse življenje in na vse skupaj sem gledal s precejšno mero radovednosti.
Vzletišče je čisto navadna prašna pista. Le na točki dotika je bil del v dolžini kakih 50 metrov tlakovan. Pilot je bil čisto navadni bushpilot in je letel le nekaj metrov nad sipinami, vse mi je bilo isto in brez navigacije ne bi imel pojma kje sem v morju sipin. Po pristanku je letalo taksiral do hangarja.
V mojo grozo motorja sploh ni ugasnil in je vanj kar zapeljal. Levo in desno od kril meter prostora, letalo pa se je ustavilo meter pred zadnjo steno. Ne pravijo zastonj, da je propeler čisto navaden ventilator, ki hladi pilota. Zašvica šele, ko se ustavi. No, v tokratnem primeru sem zašvical še kot potnik.
Južni Atlantski ocean je nekaj posebnega
Z Antarktike proti severu se vleče Banguelski tok in s svojimi ledeno mrzlimi vodami obliva peščene obale. Ko se približaš obali vse skupaj postane zelo mrzlo, v notranjost se vleče koprena bele megle, nikjer pa ni niti bilke zelenja, obalo pa bičajo siloviti valovi in veter.
To je tako imenovani Sperrgebiet, zaprto področje diamantov, ki so jih tja nanesle nekdanje reke. Pa pingvini pa počivališča tjulnjev, kjer se jih gnete na sto tisoče.
Tudi takšni, ki so zapleteni v izgubljene ribiške mreže. To je Obala okostnjakov. Prvi Evropejec, ki jo je videl, je bil Diego Cao. Leta 1486 ga je sem prineslo iskanje poti v Indijo. Na obali je pustil Padrao. Kamniti križ, ki je tu pozabljen stal štiri stoletja, dokler ga niso spet odkrili Nemci, ki so tu na noge postavljali svojo kolonijo.
Še nedavno je bil to izredno nevaren svet
Z razlogom. Leta 1533 je v teh krajih nasedla portugalska jadrinica Born Jezus. Posadka se je uspela rešiti na kopno, a je tu sredi ničesar pomrla od lakote. Leta 2008 so jo med rudarskimi deli slučajno njene razbitine in za povrh še čisto pravi zlati zaklad.
Le malo večjo srečo je imela leta 1942 transportna ladja Dunedin star. Nasedla je v bližini današnje Angolske meje, na srečo so ohranili radijsko povezavo z edinim pristaniščem Walvis bayem dva tisoč kilometrov južneje.
Britanska vojska je potnike in posadko po dveh mesecih uspela rešiti ob silovitih naporih in številnih žrtvah. Dandanes ob obali proti severu pelje makadamska cesta, a razbitine ob obali so najnovejšega datuma. Obala je danes prav tako nevarna, kot je bila pred stoletji.
Namibija je bila nekdaj nemška kolonija, a je bilo nemški sanj o kolonialnem imperiju konec že v času 1. Svetovne vojne
Za njimi je navkljub temul neizbrisen pečat. Med drugim tudi v pokrajinskih krajevnih imenih. Spitzkoppe je eden takih. Pelješ se po makadamski pisti, ki brez kakršnekoli spremembe pelje z obale v notrajost dvetsto petdeset kilometrov po popolni ravnini. Potem pa se sredi nič v višino dvigne 700 metrov visok kamniti zob Spitzkoppe.
Gre za granitni ostanek nekdanjega ognjenika. Danes je pokrajina suha kot poper, nekdaj pa je bilo drugače. Že pred 5000 leti je kamnita gmota služila domorodnim prebivalcem kot nekakšno opazovališče.
Naokoli so se v slogu menjave letnih časov potepale divje živali, ljudje pa so jim sledili in živeli od njih. Vmes se je pokrajina spremenila. Vse skupaj je postalo precej bolj sušno, živali in ljudje so odšli. Za njimi pa so ostale starodavne slikarije na granitnih stenah s floro in favno kot je ta bila nekdaj.
V Namibiji živi le nekaj odstotkov belcev, a njihov vpliv je vseobsegajoč
Kamorkoli prideš, na vrhu piramide odločanja in kapitala so vedno belci. Ti tudi približno niso enoviti. Nemci so ostali iz časov kolonije, Angleži so prišli iz Južnoafriške republike. Tisti pravi beli Afričani so Buri.
Po duši so kmetje in so se v 17. Stoletju priselili iz Nizozemske. Nekje v vmesnem času so pozabili evropsko identiteto in postali bli Afričani. Tudi približno niso popolni, a njim gre zahvala, da so s svojo železno roko postavili državo v 21. Stoletje in jo obvarovali pred plemenskimi razprtijamiin in vse prepogostim kaosom, ki vlada v drugih afriških državah.
Črnska plemena Ovambo, Herero, Sani, Nami, Himbe, Bušmani, Hotentoti in še kateri so večinsko prebivalstvo, tudi predsednik je tak, a vzvodi odločanja so še vedno v rokah belcev. Konec koncev na srečo.
Država je urejena, država izvaja svojo oblast in ve se, kaj se sme in česa ne. Država doživlja turistični preporod, rudarstvo cveti, živinorejci še vedno govore Afrikaans in kot nekakšni vladarji vodijo svoje kot manjše kneževine velike kmetije. Namibija in Botswana imata za razliko od drugih afriških držav majhno število prebivalcev.
Morebitno prenaseljenost se nikdar ne sme ugotavljati po absolutnem številu prebivalcev, ampak po številu prebivalcev glede na naravne vire. Tu je njihova »sreča«.
V 90-tih letih se je med njimi razširil AIDS, ki je prebivalstvu pognal strah v kosti
Posledica so bile spremenjene spolne navede in manjša rodnost. Vmes so HIV virus, s katerim je okuženo 20 % prebivalcev obeh držav vsaj za silo ukrotili, rodnost pa je za slovenske razmere sicer še vedno visoka, pa za afriške razmere praktično najnižja. Tako se zdi, da se bodo nekako izmazali demografski katastrofi, beri eksploziji, ki grozi in že uničuje praktično vse preostale afriške države.
Morda najlepše se moč države vidi v narodnih parkih. Ti so ograjeni z žico. Ta pomeni eno. Znotraj ograje je divjina, na zunanji strani kulturna krajina, ki jo oblikuje človek. Beri črede živine.
Etoša je klasični primer legendarnega narodnega parka. Velik je za Slovenijo in pol in je raven kot miza. Znana je po živalskem svetu.
V moje presenečenje se ga najde le ob robu občasnega jezera. Samo dno jezero pa je čisto navadno posušeno blato in praktično ne pozna življenja. V Etoši človek doživi vrsto presenečenj. Več kot enkrat se mi je zgodilo, da je malo manjkalo, da se nisem z avtom zaletel v žirafo, ki je tavala po cesti.
Sloni so naš džip pozdravljali z mahanjem z ušesi in nekakšnim zaletavanjem, kar tudi ni bil posebno dober znak. Prava nevarnost pa je pravzaprav prišla nepričakovano in od drugod.
Spomnim je da je lepega dne čez cesto priletel kudu. To je kakih 300 kg težka antilopa z zavitimi rogovi. Na cesto je padla na podoben način kot se teniška žogica servira preko mreže. Po zraku je priletela iz grmovja. Tik pred džipom priletela ob tla, se odbila kot elastika v grmovje na drugi strani ceste in je ni bilo več. Če ti uspe karambol s takšno divjadjo se običajno zgodi »losov efekt«. Antilopa ima dolge noge. Te so ob trku na udaru.
Trup mogočne živali se tako prevrne točno na vetrobransko šipo in v kabino. Običajno to pomeni silovit trk in obvezno prevračanje vozila po cesti s pogubnimi posledicami za vse udeležence.
V nasprotju s splošnim prepričanjem smo belci v Južni Afriki že kar nekaj časa. Vse skupaj je povezano s potjo okoli Rta Dobre nade. Najprej Portugalci, potem Nizozemci, za njimi Angleži.
Prvobitni prebivalci Afrike so pravzaprav Bušmani
Sami se imenujejo Sani in so jezikovno, kulturno in fizično drugačni od Bantu ljudstev.
Njihova poglavitna prednost preživetja v Namibu in Kalahariju je bila predvsem v tem, da so v svetu brez tekočih rek in globoki podtalnici znali preživeti brez vodnjakov. Ta prednost je trajala stoletja, a je bila v zadnjih stoletjih temeljito omajana.
Ko so Bantu ljudstva osvojili to tehniko (kopanja vodnjakov), so se skupaj s čredami s severa selila proti jugu, Bušmane pa izrinila v najbolj negostoljubne dele obeh puščav.
Belci so uporabili enako taktiko in še boljšo tehnologijo. Ta je bila črpalka na vetrni pogon, ki je omogočila postavitev kmetij s črpanjem vode iz velikih globin tudi v najbolj negostoljubnih krajih. Belci so nekje v vmes pozabili na evropsko identiteto in postali belopolti Afričani. To je še najbolj vidno ob širjenju jezika Afrikaans.
Vedno sem bil prepričan, da je ta jezik doma v Transvaalu, v moje presenečenje pa se ga govori na širnem področju med Mozambikom in Angolo. Konec koncev nič čudnega: Bantujec ali belec ima 1.75 metra višine in 70 kg teže, Bušman 1.5 metra in 40 kg. V primeru rokoborbe je rezultat jasen. Težji in višji te preprosto odrine.
Nekje na sredi tega potovanja od severa proti jugu in juga proti severu so se Bantu ljudstva in belci srečala in zapletla v spor za prevlado, ki traja do današnjih dni.
Najprej so vladali črni, potem beli, sedaj črni, kako bo naprej se ne ve. Črni se po negativni izkušnji Zimbabveja vsaj dobro zavedajo, kaj jih čaka če izženejo bele. Oboji pri tem ne izbirajo sredstev za dosego cilja. Hereri in Nami so se v 19. stoletju desetletja medsebojno iztrebljala za nadzor nad pašniki in vodo. Nemci niso bili kaj dosti boljši. Ko so na noge postavljali živinorejske kmetije, je njihova kolonialna vojska izrinila precejšen del bantujskih ljudstev v puščavo Kalahari v praktično v neizogibno smrt najprej njihovih čred in zatem celih ljudstev.
Kako so to storili? Kolonialna vojska v odprti pokrajini črnskih plemen nikakor ni uspela spraviti v kozji rog. Ta so se selila s svojimi čredami od enega vodnega vira do drugega in nikdar nisi vedel, kje so.
Potem pa so se kolonialne sile odločile, da bodo počakali, da plemena pridejo k njim, namesto da bi jih oni lovili. Preprosto so zasedli vodne vire. Govedo ima neprijetno navado, da hoče piti. V nasprotnem v puščavi preprosto pomre.
Črncem ni preostalo drugega, kot da so govedo prignali k redkim vodnjakom. Bela vojska jih je pričakala s strojničnim ognjem. Številni so umrli na mestu, redki preživeli so umrli v puščavi. Enako se je zgodilo s čredami. Bela vojska jih je zasegla. Tiste, ki so jih črni uspeli rešiti, je brez milosti pokončala puščava. S tem je bil odpor zlomljen.
Na poti po državi se človek sreča tudi z domorodnimi ljudstvi
Pravzaprav se jih da razdeliti v dve skupini. Tista, ki žive v velikih mestih, so sprejela zahodne navade in njihov način življenja ni kaj dosti drugačna od prebivalcev zahodnih mestih.
V moje veliko presenečenje mesta pravzaprav nimajo barakarskih naselij, ki so običajna praktično v vseh drugih afriških mestih. Na podeželju je zgodba popolnoma drugačna. Revščina je še kako prisotna, možnosti za zaposlitev bolj nič kot malo, vasi pa se zunaj glavnih prometnic zdijo kot da so se vrnila nekaj stoletij nazaj v preteklost.
Domorodna ljudstva seveda še obstajajo in so danes v neke vrste neprimerni vlogi. So ena poglavitnih turističnih zanimivosti. Vsako po svoje. Mi obiskovalci smo se ob tem počutili nekoliko nelagodno. Turizem mednje prinaša zaslužek, po drugi strani pa s svetlobno hitrostjo uničuje njihovo identiteto. Vendar pa se svet bliskovito spreminja in zahtevati, da vse ostane tako kot je nekdaj bilo, je pravzaprav iluzorno.
Hereri so znani po svojih ženskah in njihovih oblekah
Vse skupaj izhaja še iz kolonialnih časov. Nemškim misionarjem namreč ni bilo všeč, da hodijo naokoli in kažejo nage riti. Pa so jih zato oblekli. V obleke, ki so jih Nemke nosile konec 19. stoletja.
Po neki čudni logiki je na drugem koncu sveta domačinkam bila tovrstna obleka všeč. Te obleke iz 19. stoletja, prirejene na Afriški okus, nosijo črnke še danes in vse skupaj deluje sila nenavadno.
Ob tem je pomembno omeniti še prilagoditev Hererskih žensk na puščavsko podnebje in izmenjavo obilja in skrajne lakote. Odvečno maščobo so tako shranjevale v zadnjice, ki v času obilja (še danes) zrastejo do neslutenih razsežnosti. Tista primerjava o bančnem vogalu je tokrat čisto na mestu.
Nekdaj so bile zadnjice velike le v sezoni obilja. V mesecih lakote so se skrčile na normalno velikost. Danes teh razlik ni več in so zadnjice žensk velike kar ves čas.
Himbe so tiste, ki si celotno telo prebarvajo z nekakšno mešanico blata, govejih iztrebkov, okre in jajc. Koža dobi nekakšno temno rdečo barvo. Na glavi imajo nekakšno kvazi čelado iz blata in dolgo dreed frizuro s kosmatimi čopki na koncu. Prav krasno.
Bušmanke so nežne in krhke deklice z izredno lepimi obrazi in prsmi
Tu so me pa končno navdušili tudi njihovi možje. Prav na hitro so zakurili ogenj na trenje. To je v meni vzbudilo čisto poklicno ljubosumje. Pred leti sem v projekt »prižiganja ognja« zabil kar nekaj časa in energije, pa rezultat razen takrat, ko sem malo »pogoljufal«, ni bil čisto po pričakovanju.
Pri njih sem sedel zraven in gledal, kaj počno. Počeli so isto, kar sem počel jaz, pri njih se je vse zdelo zlahka in uspešno, jaz pa sem se živalsko namučil brez posebnega bleščečega in kadečega rezultata.
Vsi skupaj, pa tudi druga črnska plemena imajo precejšnje znanje botanike. Tako poznajo rastline, ki jih človek predela v praškasto snov in nato pokadi. Potem pa je zelo vesel. V tem delu se za to, da bi bili veseli, precej prizadevajo.
Zlorabe drog je, kolikor hočeš
Ta del name ni naredil posebnega vtisa. Črnim navdušencem sem lakonično povedal, da imamo tovrstne rastline tudi pri nas v Evropi, sorazmerno lahko se jih dobi, pa tudi vesel si po uporabi še bistveno bolj kot pa oni. Da bi bili veseli, se pa tudi številni pri nas zelo prizadevajo. Torej nič novega.
Enako velja za alkoholizem. Ta je predvsem domena moških in je kot HIV tudi bič božji črnskega prebivalstva. Prav žalosten je pogled na posebne trgovine, kjer se alkohol prodaja in je dobesedno obdan s skupinami na smrt pijanih mladeničev. Običajno brez denarja in takšnih, da so nevarni sebi in vsej okolici.
V državi je nekaj prav čudnih krajev. Recimo tisti, kjer so starodavne, že davno izginule reke, s seboj prinesla debla okamenelih dreves in jih pustile sredi nič sredi puščave za povrh pa še diamante.
Pa ogromen 60 ton težak meteorit, ki je pred 80 tisoč leti priletel z neba in je na mestu padca še danes. Sredi pokrajine, kjer so po čudežu tudi njive in so ga našli s plugom.
Nenavadna pokrajina kjer kmetije nosijo imena kot so »Gute Hoffnung«, občasni potoki pa »Teufelbach«, pod gorami z imeni »Tafelberg« in s črnci naseljenimi vaščani v vasi »Hermannsdorf«. Nekje tu leži Hoba meteorit. Pred tisočletji je padel z neba in nekaj deset ton težka kovinska gmota še vedno leži na kraju padca. Nekaj je poškrebljana od fleksarc, a v celoti je meteorit tak, kot je bil nekdaj.
Prebivalci vseh opisanih dežel imajo kopico težav, saj vse skupaj ni tako enostavno
Turizem resnično prinaša četrtino vseh služb, rudarstvo je razvito, kmetije so vsepovsod. Navkljub temu je nezaposlenost in podzaposlenost vse prisotna in beračev, kolikor hočeš. Imajo pa nek stil in niso preveč agresivni. Le pogledati ga ne smeš v oči, saj se jih v nasprotnem preprosto ne moreš znebiti. Vsak bi nekaj hotel od tebe.
Botswana je fizično drugačna. Vse skupaj deluje kot dno nekakšne sklede obdane z gorami. Na dnu katere je nekakšna prašna usedlina ter grmičasta pokrajina, ki se vleče v nedogled. Tu zna včasih biti ponoči pošteno mraz. Tu je menda tudi odgovor na to, zakaj črnci tako radi nosijo debele volnene kape tudi sredi puščave. Kdo bi si mislil.
V Botswani je morda najbolj zanimiva reka Okavango
Številne reke na poti iz Angole proti jugu tvorijo reko in ta se nato izlije v Kalahari. Tu tvori nekakšno delto. Ko vode zmanjka se zelena delta izgubi v sivini puščave. Takšnih delt je na svetu kar nekaj. Tisti na Nigru in Nilu imata toliko vode, da reki nadaljujeta pot in na koncu reki najdeta pot do morja. Tu pa reka preprosto izgine v puščavi.
Kalahari pokriva precejšen pol milijona kvadratnih kilometrov velike države. To ni gola puščava v klasičnem smislu. Padavin je več kot v Namibiji in njihov obseg na poti proti vzhodu se zlagoma povečuje.
Navkljub maloštevilčnemu prebivalstvu je spopad za naravne vire neizprosen. Voda je tisti odločujoči faktor, ki odloča o življenju in smrti. Botswana ima precejšno srečo, da v njej ni t. i. tribalisma.
Torej sporov med plemeni, ko lokalni žandarji vlečejo vsak v korist svojega plemena, skupni interesi pa so prepuščeni pozabi. Skoraj 85 % prebivalstva je ljudstvo Tswana in zato je voditi takšno državo nekoliko lažje.
V Botswani je navkljub temu 80 % zemlje v lasti belih farmarjev. Navkljub temu, da tvorijo le nekaj odstotkov prebivalstva imajo na državo izjemen vpliv.
To pa navkljub temu, da Botswana nikdar ni bila britanska kolonija, ampak le nekakšen protektorat, ki je preprečeval, da se ne bi slučajno Nemška jugozahodna Afrika, po kakšnem nenavadnem slučaju povezala z nemško kolonijo Tanganjika na vzhodni obali Afrike. Kulturni vpliv Britancev je še vedno vseobsegajoč in to navkljub temu, da so deželi stoletja vladali domači plemenski kralji.
V celotni državi sta le dve reki vredni tega imena: Okavango in Chobe
Posebej v zadnjem desetletju, ko prihaja do vse resnejšega izpada padavin in se podnebne težave vse bolj zaostrujejo. Majhne zaloge pitne vode na prebivalca tako zahtevajo skrbno upravljanje. Pri tem se pokaže pomen modrega vodenja države. Vsakršna samovolja in uresničevanje parcialnih interesov na škodo drugih lahko prav hitro prinese vsem katastrofalne posledice.
Reka Okavango je »krasen« primer tega, kako lahko pride do nevarnega spora. Eksplozija prebivalstva tisoč kilometrov severneje v Angoli pomeni tam večjo porabo vode. Tako tiste iz same reke, kot tudi podtalnice. Posledično manj vode priteče v reke, ki se izlivajo v Okavango, posledično pomeni manj vode v Botswani tisoč kilometrov južneje, saj Okavango priteče v Kalahari, naredi orjaško celinsko delto in izgine v pesku.
Posledično to pomeni manjšo delto reke, upad nivoja podtalnice, širjenje puščave. Vse to zaradi stvari, ki se dogajajo tisoč kilometrov severneje. Tega v Sloveniji ne bomo nikdar razumeli, saj naše reke v veliki večini izvirajo pri nas in od nas tečejo nekam drugam.
Posledice so očitne ob poletu nad legendarno delto, ki je bila nekdaj orjaško mokrišče. Letalo je precejšen del poleta letelo nad izsušenimi močvirji in usahlimi rečnimi rokavi. Izsušene površine so za povrh dostikrat še žrtev požarov in to daje pokrajini žalostno podobo. Šele proti koncu poleta smo leteli nad vodnimi površinami
Narodni park Chobe je čisto drugačna zgodba. Reka je desni pritok Zambezija in eden najstarejših afriških narodnih parkov. Človek marsikaj pričakuje, pa mu še vedno od začudenja čeljust skorajda pade na tla.
Slonov je, kolikor hočeš. Vendar pa se ti obnašajo kot nekakšni huligani. Kamorkoli pridejo odrinejo stran vse preostale in očitno iz veselja razbijajo po pokrajini kot nekakšni nevzgojeni mladostniki. Naravno okolje je še ohranjeno: nosorogov, žiraf, leopardov, bivolov je kar nekaj.
Če sem jih videl jaz na prvo žogo, pomeni, da jih je vse polno vsepovsod. Enako velja tudi za preostalo floro in favno v parku, ki preprosto navduši.
Tu ni, da ni. Tudi levov
Lepega dne se vozimo po kolovozu 19. kategorije. Zavijem okoli ovinka in prav počasi okoli ovinka počasi »lagano sportski« pride odrasel lev. Kapitalen, kakih 250 kg. Takoj za njim še eden, prav takšen. Zlegneta se tale mjavčita pri prvi mlaki in se sončita v jutranjem soncu. Loviti celo noč je bila očitno špasna, a naporna zadeva. Človek fotka in fotka do onemoglosti. Po pol ure zabave je bil čas za naprej.
Vžig motorja, prva in vožnja. Po desetih metrih: s prednjo gumo je nekaj narobe. Torej guma do tal in prazna. Torej rezervna pod samim džipom. A mucka še vedno čisto blizu in vso zabavo gledata nekoliko zdolgočaseno.
Eden od nas na hupi, eden gleda naokoli, zlezem pod džip in odšrafam feltno. Še en mi pomaga, pri menjavi kolesa. V razmišljanju zen filozofije: Kakih 50 metrov stran dva odrasla leva, ki sta bojda ponoči bojda že jedla, gledata dogajanje.
Jaz pa razmišljam o tem, ali bi se bil sposoben izkopati se izpod avta in steči v kabino, če bi se mačka odločila za tek. Pa nisem čisto prepričan, da bi bil uspešen in pravočasen.
Pa še zen razmišljanje za češnjo na torti. Če sta dva v bližini v vidnem polju, ali je mogoče, da je še kakšen v grmovju okoli mene? Takšen, ki pa ponoči ni jedel in ga želodec opozarja, da bi na enostaven način razrešil izpad obroka?
V zadnjih letih je kar nekaj diskusije o tem, da botswanska vlada poizkuša komercializirati svoj živalski svet. Preprosto to pomeni, da poizkušajo spet legalizirati komercialni lov na velike afriške živali: to je predvsem na velikih pet. Leva, leoparda, bivola, nosoroga in slona.
Z vseh strani se je usul strahovit plaz raznih dušebrižnikov iz fotelja, ki bi na vse načine kaj takega želeli preprečiti. V osnovi gre za napačno razmišljanje. Divje živali so v precejšnem delu Afrike kritično ogrožene in potrebne varovanja. Vendar pa ne v Namibiji in Botswani, kjer je vzpostavljen sistem varstva narave. Ta seveda ni poceni.
Sredstva je nekako potrebno dobiti, tu pa dušebrižniki iz fotelja običajno propadejo na vsej črti, saj oni sredstev ne prispevajo, ampak le prazne besede. Če nadaljnje upravljanje naravnih parkov omogoči omejeni komercialni lov na divjad, se to na terenu zdi kot sprejemljiva kolateralna škoda.
Konec 19. stoletja je na področje današnje Zambije in Zimbabweja prišel Cecil Rodes
Britanski kolonialist, ki je bil nad videnim preprosto očaran. Pred sabo je videl zeleno, redko poseljeno deželo polno naravnih bogastev. Po njegovi smrti sta tu zrasli dve koloniji in se imenovali Severna in Južna Rodezija.
Koloniji sta brez posebnih pretresov živeli do 70-tih let prejšnjega stoletja. Potem pa je prišlo do tako imenovane »Bush vojne«. Na eni strani se je uprla črnska večina, na drugi strani so beli farmerji branili svojo ureditev.
Po tistem, ko so se črnska plemena sprla še med seboj in ko so se kot podaljšek Američanov in Sovjetske zveze v vojno vključili še Angola in Južnoafriška republika, je vojna dosegla neslutene razsežnosti. Po desetletju nesmiselnih bojev so vse utrujene od vojne dosegle kompromis, da se obe koloniji osamosvojita.
Predvsem Zimbabve je obetal zelo veliko. Dedič starodavne civilizacije je imel vse možnosti za uspešen razvoj. Posebej zaradi tega, ker je novi voditelj Robert Mugabe, na zahodu izobraženi intelektualec, obljubljal uspešen razvoj države vse črnskim ljudstvom ob obljubi varnosti beli manjšini. Država je rodovitna, polna naravnih bogastev, čudovita narava pa je pravi magnet za turiste.
Resničnost ne bi mogla biti bolj drugačna. Takoj po prevzemu oblasti se je Mugabe, ki je po rodu iz večinskega plemena Shona zapletel v državljansko vojno s svojim podpredsednikom Joshuo Nkomo, ki prihaja iz plemena Ndebele.
Po zmagi nad Ndebeli se je spravil nad belce in jih pregnal iz države. Belci, ki so v državi živeli že več kot stoletje mu tega seveda niso kar tako oprostili. Storili so vse, da bi zrušili njegovo vladavino. Tako je embargo sledil embargu in država je razpadla v popoln kaos.
To je država z 18 milijoni prebivalci, ki se je spremenila v postapokaliptično družbo v nekakšnem smislu filma Nori Max (Mad Max).
Podoba Bartertowna. Saj veste tistega, ki mu je kot Aunt Entity vladala Tina Turner. Tretji del mi je bil v naskoku najbolj všeč. Od nekdaj sem imel veselje z numizmatiko in sem nabavil nekaj kvazi denarja.
Kaj pa je to kaj takega: 500 milijard zimbabvejskih dolarjev na koščku papirja, ki vsi skupaj niso vredni čisto nič. Imajo nekakšno kripto valuto, a valuta ki velja, je zeleno pobarvan papirček s podobo ameriških predsednikov. Celotna ekonomija se je spremenilo v menjalno, v valu brezzakonja pa vlada šerif, ki ima največjo puško.
Viktorijini slapovi, mestece ob slapovih so tako le umeten mehurček v kaosu v katerem se je znašla ta država. Pa še to izključno zaradi tega, ker je zlati rudnik za vladajočo kasto. Zlata zrna pa smo turisti.
Pred leti je zločinec Mugabe končno škripnil. Še predhodno je za predsednico poizkušal imenovati svojo ženo, nekdanjo tajnico: Grace »Gucci« Mugabe. Žensko, ki je svoj sloves dobila predvsem po svojem prefinjenem okusu za prekomerno zapravljanje in noro vzkipljivim značajem.
Pa mu tega niso pustili. Z vojaškim udarom so za predsednika imenovali Emersona Mnangagveja. Pa nisem čisto prepričan, da bo pod tem polikanim kriminalcem v trodelni obleki kaj bolje: njegov vzdevek je namreč »krokodil«. Nekaj zaradi tega ker je približno tako nevaren in ker se do kakršnegakoli premoženja obnaša na prav tak način: kar vidi, zagrabi.
Na kotu, kjer se srečajo štiri države, je še en ostanek kolonialne preteklosti. Caprivi pas. Nemci so v kolonialnem času imeli idejo, da bi pluli po Zambeziju in jo uporabljali kot prometnico. Pa so si izborili pas do reke.
V tistih časi je bila geografija bolj približna stvar. Nemci niso vedeli, da so nekaj sto kilometrov južneje Viktoriji slapovi. Ti onemogočajo plovbo in s tovrstnimi ambicijami ni bilo nič. Le pas zemlje daleč proti vzhodu je Namibiji ostal.
V Zimbabweju so ekonomske težave poizkušali reševati z načelom »black power«
Mi črni pač zmoremo vse. Belski kmetje morda niso bili idealni, a država je bila cvetoča. Potem pa so jih pregnali vse skupaj se je izrodilo v karikaturo države. Vsakakršna resna ekonomija je propadla in se zreducirala na osnovno menjavo blaga za blago. Brez vode v pipah, brez elektrike v vtičnicah, brez kakršnihkoli javnih storitev.
Lep primer je jez Kariba na Zambeziju nekaj deset kilometrov pod slapovi. Ena največjih hidroelektrarn na svetu ima počen jez, uničene temelje, razsute turbine in gladino vode za jezom, ki je blizu minimuma, saj so vso zalogo vode že uporabili in je elektrarna sedaj spomenik nesmisla.
Morda bo pod Kitajci kaj bolje. V zadnjih dveh desetletjih je njihov kapital neustavljiv. Kitajci so v celino vložili milijarde in tradicionalne oblike življenja pospešeno izginjajo. Belci smo poleg svoje oblasti v Afriko prinesli še svojo ideologijo. Kitajci se s tem ne obremenjujejo in bolj slede denarju. Vsaj za enkrat še v rokavicah in celine ne spravljajo v tako brezupno odvisnost kot nekdanje kolonialne sile.
Viktorijini slapovi preprosto jemljejo sapo
Prav to pa je tisti osnovni razlog, zakaj bi človek sploh odšel v te kraje. Kraje kjer ima vsaka koliba okoli sebe tri metre visok zid, na vrhu posuto steklo in nad njim še meter visoko električno ograjo, ki jo za vsak primer napaja agregat in ne javno električno omrežje, ki razpade predvsem takrat, ko ga potrebuješ.
Zambezi se sredi ravnine razlije in se na 1700 metrov dolžine spusti hipoma 108 metrov globoko v špranjo tektonskega preloma ter nadaljuje pot po kanjonu vse do zajezitvenega jezera Kariba.
Z mostu nad kanjonom, ki je istočasno prehod v Zambijo, se da početi marsikaj: bungee jumping, slack line, pa iti do Hudičevega bazena nad samimi slapovi. Najboljše od vsega pa je helikopterski polet v razmajani napravici nad samimi slapovi in vratolomni rafting, ki te preprosto pretrese po samem kanjonu.
Ven zavarovanega območja slapov, pa se ni varno podajati, posebej ne če si bel kot velika večina turistov. Zunaj je pravica močnejšega. Belec pa kot potujoča denarnica, ki samo čaka, da se ga lahko oropa.
Kako se bo ta zadeva v državi končala tudi približno nimam pojma. V njej se začne tisti pravi afriški kaos, ki preveva praktično vso celino, ki ima 1.3 milijardi prebivalcev.
Gre za kontinent, kjer so kmetijske površine praktično izrabljene do konca, pašniki popašeni do zadnje bilke, kjer so mesta brez infrastrukture zrasla preko vsake meje in kjer potekajo vojne za katere pravzaprav nismo slišali, saj nikogar niti ne zanimajo, pa čeprav statistika govori o milijonih mrtvih in desetinah milijonih pregnanih.
Pravzaprav škoda. Kontinent je prekrasen in vreden obiska. Le stvari je nekako treba spraviti v red. Tu pa se zadeva zakomplicira.
Moje osebno mnenje je, da imata Namibija in Botswana dobre možnosti za kaj takega. Ob pametnem upravljanju obeh držav. Tu bo igral turizem veliko vlogo.
Če se hočeš iti resno kaj takega, se moraš iti red in mir, ne pa nekih »balkanskih for«. O Južnoafriški republiki že ne bi bil čisto prepričan, saj stvari od smrti Mandele gredo od slabega na slabše.
Za Zimbabve ne verjamem, da so dno že sploh dosegli, država je pač v prostem padu. Morda jim Kitajci dajo vetra in brez oblastno strukturo pripravijo do tega, da se neha zajebavati na plečih plebejcev.
Ljudje v vseh teh državah niso kaj dosti drugačni kot drugod. Vsak od njih ima svoje upe, svoje želje in prizadevanja. Vsak človek je del skupnosti in ta je kovač svoje usode. To velja pri nas ... in v Afriki.
