Ekvador je dežela štirih svetov
Še preden smo sploh šli, je šlo vse narobe. Takoj po novem letu je iz zapora v Guayaquilu pobegnil José Adolfo Macías Villamar imenovan Fito, zloglasni vodja narko kartela Los Chonoros.
Predsednik Daniel Noboa ni imel druge izbire, kot da ukrepa hitro in odločno. Kar 3000 vojakov je poslal na lov za ubežnikom in razglasil obsedeno stanje ter policijsko uro. Fito je bojda že prvi dan pobegnil v Kolumbijo, a duh je že ušel iz steklenice.
Njegovi privrženci so razglasili vojno državi. Na srečo se je njihov poizkus po obilnem streljanju z varnostnimi silami ponesrečil. Navkljub temu jim je uspelo vdreti na državno televizijo in tam zajeti talce in se v prenosu v živo streljati s policisti.
Ker država ni pokazala posebnega razumevanja do tovrstnega početja, so v opozorilo vsem ubili še državnega tožilca, ki je vodil kazenski postopek zoper Fita.
Nič kaj obetavno, a šli smo kljub vsemu. Že sam prihod v Quito je nekaj posebnega. Mesto leži sredi Andov na višini 2800 metrov. Letalo pravzaprav nima možnosti dolgotrajnega približevanja. Nad gorami naredi šolski krog in pristane na edini ravnini med kanjoni in strmimi pobočji vulkana Pichnicha, ki obkrožajo mesto.
Rodovitne doline pod vulkanom so od nekdaj vabile ljudi k naselitvi. Prav tu je cvetela kultura Quita Cara. Konec 15. Stoletja so civilizacijo, ki je zgradila čudovite piramide zavzela inkovska država.
Ti so ob svoji graditvi imperija vzpostavili enotno državo med Kolumbijo in osrednjim Čilom. Leta 1532 je v te kraje prišel Francisco Pizarro in njegovih 168 vojakov. V enem zamahu so zrušili imperij in vzpostavili belo prevlado Evropejcev na celini. Inki so se trdovratno upirali, a zaman.
Zaradi zlata in pohlepa
Leta 1533 je upor na področju današnjega Ekvadorja sprožil Ruminawi, a je bilo vse zaman. Španci so ga ujeli in ubili. Še prej pa je indijanskemu vojskovodji uspelo skriti inkovski zaklad Llaganatis, o katerem še danes bajajo legende.
Zlati in srebrni zaklad je bil namenjen odkupnini za Atahualpo, ki pa so ga Španci pred prihodom zlatega konvoja že ubili z garroto. Ruminawi je bilo jasno, da je zlato tisto, ki poganja španski pohlep. Da bi ga pogasil, je zlati zaklad raje pometal v jezero in skril po nedostopnih jamah. Še danes izgubljeni zakladi buri domišljijo takšnih in drugačnih iskalcev.
Španci so leta 1534 ustanovili Quito, ki je sčasoma postalo eno izmed najpomembnejših mest v Južni Ameriki. Sprva je bilo to majhno mesto, danes pa je to metropola, ki šteje kake tri milijone prebivalcev in se razprostira 70 kilometrov daleč po dolini ognjenikov.
Ima očarljivo mestno jedro nastalo še v času, ko je bila dežela španska kolonija, del Nove Granade. Prav tu se je leta 1809 začelo gibanje za neodvisnost. Uspešno je bilo šele leta 1822, sprva kot del Velike Kolumbije, od leta 1830 pa je država šla na svoje.
Še danes v deželi žive ideje Simona Bolivarja. Ideje, ki zavračajo individualizem in v ospredje postavljajo skupnost in njene interese in katere simbol so vseprisotne zadruge.
Rodovitne doline pod vulkani dobesedno vabijo ljudi, da se preživljajo s kmetijstvom. Sadje, zelenjava, žita so pridelki, ki jih goje. Pa seveda rože, predvsem vrtnice.
V neskončnih rastlinjakih po vsej državi se iz prve roke vidi globalizacija sveta. Vrtnice in druge rože so kot proizvod nekaj posebnega. Nimajo prav nobene uporabnosti in služijo v prvi vrsti predvsem vizualnemu užitku. Uporabne le za trenutek ali dva in potem jih že ni več.
Država rož
Rože seveda ne zrastejo same po sebi, ampak so rezultat sistematičnega, trdega in ne prav posebej dobro plačanega dela. Vendar se nihče od dobrovoljnih delavcev ne pritožuje. V deželi, kjer 40 odstotkov ljudi živi z manj kot 2 dolarja dnevno, pravi blagoslov.
Pa čeprav se pri delu v rastlinjakih pretežno uporabljajo kemikalije, ki prihajajo iz Ukrajine in so v večjem delu sveta že davno prepovedane. Rože prave cene dosegajo le v tujini. Doma rož, ki itak rastejo na vsakem koraku, ne kupujejo, ampak naberejo kar ob cesti.
Zadeva je sicer nekako skregana z naravnimi zakoni. Pripravljeno cvetje spravijo na letala in pošljejo na trge ZDA, Evrope in Kitajske. Toliko o sonaravnem razvoju, katerega polna usta imajo naši politiki in to dovoljujejo. Potem so se Američani spomnili, da bi Ekvador orožje, ki so ga pred desetletji kupili v Sovjetski zvezi poslali Ukrajini.
Novo orožje namesto starega pa bi kupili od Američanov s »popustom«. Vendar pa tokrat tovrstna izvedba Monrojeve doktrine tokrat ni delovala.
Rusija je namreč ena izmed poglavitnih trgovskih partnerjev Ekvadorja. Nekako se jim ni zdelo najbolj prav, da bi se s tako poslanim orožjem medsebojno pobijali ruski in ukrajinski fantje, ameriške korporacije, ki orožje proizvajale, pa bi od tega imeli dobiček.
Gladko so stisnili embargo na ekvadorsko cvetje in sadje. 36-letni predsednik Daniel Noboa je eden izmed novodobnih politikov, ki po lastnih besedah vse vedo in znajo.
Tako kot številni drugi diktatorji in »izvoljeni« predsedniki vsepovsod po svetu. S to razliko, da ga vsaj malo skrbi za blaginjo lastne dežele. Ni mu preostalo drugega, kot da se je vsedel na letalo, odletel v Moskvo in Putinu povedal, da »je Ekvador prijatelj z vsem in da s tovrstnim orožarskim poslom ne bo nič«. Embargo je bil odpravljen in posel teče kot običajno.
Že kar nekaj let se čisto ljubiteljsko učim Španščine in moje lastne ocene govore o tem, da tolčem nekakšno srednješolsko znanje.
Sploh zaradi tega, ker na tečaju občasno rešujemo maturitetne pole. Potovanje je bilo ena izmed redkih prilik za izrabo znanja. Že v prvem trenutku sem se odločil, da na potovanju »No hablo ingles, solo hablo espanol«.
To je seveda vedel tudi naš lokalni vodič. V enem izmed trenutkov smo sedeli pred obloženo mizo, ko se je od nekod prikazal. Nenavadno prijazen je povedal, da so prišli neki novinarji in da bi v času, ko so se zaradi napetnih varnostnih razmer odpovedi, kar vrstile in turisti razbežali, z mano radi naredili »entrevista«, torej razgovor.
To je bil izziv in moram reči, da nisem okleval niti trenutek. Z nekim novinarjem nekega časopisa bom pa že opravil. Počohal sem si frizuro, popravil hlače in na obraz spravil širok nasmešek.
V sosednji sobi me je nasmešek skorajda minil, vendar poti nazaj ni bilo več. Obsijala me je svetloba kamer in sprejela cela snemalna ekipa nacionalne televizije.
Novinarju sem še uspel izdaviti: »Preguntas por favor despacitos y faciles«, potem pa se je začelo. Povedal sem, da mi je Ekvador neverjetno všeč, saj se mi zdi, kot da bi ljudje živeli v botaničnem vrtu. Da je astronomski observatorij na samem ekvatorju nekaj posebnega, da mi je še posebej všeč zraven ležeči vrt agav, ki pri nas zaradi podnebja sploh ne rastejo.
Pohvalil sem še družinsko tovarno čokolade in posebne vrste piškotov »biscotas«, ki jih dela družinsko podjetje. Vse to ob širokem nasmešku in obilnem mahanju z rokami. V nekem trenutku opazim, da se mi je začel smejati kamerman, poškilim še na novinarja in smeji se tudi on.
Poleg novinarja opazim še smejočega vodiča in potem me ni bilo več ustaviti. Pohvalim prizadevanja družine, ki se ukvarja s takšno zanimivo dejavnostjo, razširim zadevo na prekrasno deželo Andov, obalnega nižavja, Amazonke in otočja Galapagos.
Za povrh pohvalim hrano in prizadevne prebivalce, ki žive v tej čudoviti deželi na drugem koncu sveta. Kar naenkrat so začno rasti od veselja in ponosa še domačini in ko me je smejoči novinar spretno pripeljal do konca ter so se luči ugasnile, sem zaslišal navdušeno ploskanje vseh prisotnih. Ni kaj, včasih človeku res uspe in vesel sem bil kot radio.
Seveda ni vse tako lepo
Običajni ljudje garajo za mali denar od jutra do večera. Brezposelnost je vseprisotna in številni ljudje se preživljajo z beračenjem po ulicah in ulično prodajo stvari, ki jih človek niti ne potrebuje.
Za povrh jih je pošteno zdelala epidemija covida, ki je uničila turistično industrijo in izvozno usmerjeno gospodarstvo. Pa dejstvo, da se je zaradi trgovcev s kokainom drastično povečal kriminal v državi. Javni zdravstveni sistem praktično ne obstaja in prav vse je treba plačati.
Stroškov zdravstvenih storitev je ljudi prav groza. To se vidi v tem, da ljudje ne samo v gosto naseljenih mestih, ampak tudi na deželi ob opravljanju kmečke dejavnosti, še vedno nosijo maske, pa čeprav je epidemija covida formalno že davno minila. Pa dejstvo, da obstaja v državi vseprisotni rasizem. Ta sicer ni formalen in določen z barvo kože. Opredeljen je na tiste, ki ga imajo in na tiste, ki ga nimajo.
Pogled na njihov nacionalni parlament poda jasno sliko prebivalstva dežele. Po Andih je daleč večinsko prebivalstvo indijansko, katerega nosilci imajo prav zanimive kljukaste nosove. Po Amazoniji živi rjavopoltno domače prebivalstvo.
Gre za preživele nalezljivih bolezni, ki so jih s sabo prinesli Španci in so ob neizprosnem izkoriščanju domačega prebivalstva v t. i. economiendah, oziroma suženjskih plantažah, dostikrat pokosili tudi do 80 odstotkov domačega prebivalstva.
Ob tihomorski obali leže brezkončne plantaže tropskega sadja
Na njih gara črnsko prebivalstvo, katerega so kot sužnje privlekli iz Afrike, da bi nadomestili pomrlo indijansko prebivalstvo.
Ti so se ob obali uprli pod vodstvom Guayasa in Quila, a vse je bilo brez uspeha. Največje ekvadorsko mesto nosi po njima ime in v mestu stoji impozantni spomenik, a to je tudi vse. Navkljub temu, da je vsaj 90 odstotkov celotnega prebivalstva obarvanega, deželi vladajo belci, oziroma »crioles«. Potomci nekdanje španske elite.
Da se vrnem spet nazaj v njihov parlament. V izvršni, zakonodajni in sodni oblasti leži moč in v prepirajočem se parlamentu, v vrhovih podjetij, medijih sede samo belci.
Težko je odrešiti svet, kjer se krivice nabirajo tisočletja
Pogledaš naokoli in vsrkaš deželo vase. Povsod nas je bilo polno. Na pobočjih vulkanov Cotopaxi, Chimborazo in Tangarahua, ki segajo tudi preko 6000 metrov v višino in so zaradi geoidne oblike Zemlje točke, kjer je človek najdlje oddaljen od njenega središča. Človek se po žgočem soncu potepa po tropskih ledenikih in vse skupaj deluje hudo nenavadno.
Aleja vulkanov sega od Aleutov na Aljaski do Ognjene zemlje na jugu obeh Amerik. Številni vulkani so v svojem gorišču zaradi tektonskih sil izgubili magmo, ki je odtekla drugam. Koničasti vrhovi vulkanov, ki so kar naenkrat izgubili oporo, niso več zmogli zdržati svoje gromozanske teže.
Zrušili so se sami vasi in v njihovih žrelih so nastala zeleno modra vulkanska jezera. Tropsko podnebje poskrbi za padavine, številni termalni vrelci pa za vire vode iz globin. Tako nastala jezera so lepa na pogled, bližnji pogled nanje pa pokaže, da so njihove vode strupena mešanica baz, kislin, soli in še marsičesa.
Še pred dobrim stoletjem je bil Ekvador za polovico večji
Z Andov se v Amazonsko nižavje v slikovitih kanjonih spuščajo številne reke. Vzhodno od Andov se tako razprostira nižavje, ki se konča šele 5000 kilometrov vzhodneje ob izlivu Amazonke v Atlantski ocean. Meja tu ni bila nikoli natančno določena. Bili pa so apetiti Peruja.
V vojni leta 1941 je kratko malo zasedel nižavje ob reki Napo. Pred stoletjem predvsem z interesi vzpostavitvi nasadov kavčuka in banan, a pred časom se je izkazalo, da je pod gosto džunglo najti tudi nahajališča nafte. Tako je zamera velika in sosedi se še kar ne marata.
V nižavju se da početi marsikaj. Ogledati si nenavadne slapove, kopali v njihovih tolmunih, pluti z rafti po divjih rekah in se potepati po skoraj neprehodnem deževnem gozdu. Ali pa pluti z drevaki po pritokih Amazonke.
Piranje kot ribe sploh niso nevarnost. To je bolj kot ne Hollywoodska fama. Bolj nevarne so drobne ribice, ki sledijo seču. Kakšno lulanje v vodi ni najbolj pametno, saj znajo zlesti, saj veste kam......
Ali pa pogledati zavetišče za divje živali. To je bilo nasploh presenečenje. Zavetišče je odprtega tipa. Tiste najbolj nevarne živali, kot so kače, imajo pod nadzorom, ostalo pa je bolj na prostovoljni bazi.
Poškodovane živali pozdravijo, te odidejo, ali pa tudi ne
Tiste zunanje pa tudi pridejo na obisk. Je pa potrebno paziti na otroke. Imajo namreč tudi kajmane. Ti sorodniki krokodilov gledajo zlobno in merijo krepko preko treh metrov. Nikoli ne veš, kaj se skriva za njihovo brezbrižnostjo, ko leže na brežinah le nekaj metrov proč vmes, pa ni ograje.
So pa zato papige izredno zanimive. Are delujejo kot ognjemet barv, a so te velike ptice nekoliko zlobne. Spuste te do neke razdaje, potem pa se postavijo v obrambni položaj in na ogled pokažejo svoje velike kljune.
Sporočilo je jasno »Ti kar pridi bliže, pa bomo videli, kdo bo koga«. Zato pa so Amazonke bistveno bolj zabavne. Za te velike zelene papige se zdi, ko da se nekoliko dolgočasijo. Ko pridejo mimo ljudje, pridejo blizu na zabavo. Ne toliko, da bi se ljudje zabavali z njimi, ampak da bi se one zabavale z nami. Nonšalantno zlezejo na roko in se pogajajo za hrano.
Nižine na obeh straneh Andskega gorovja so bile od nekdaj nezdrave. V tipično tropskih podnebjih pustošijo tudi tropske bolezni, ki so jih z moderno tehnologijo, kolikor toliko, ukrotili šele v zadnjem stoletju.
Srce dežele je bilo vedno v gorovju. Dolgo časa so tam cvetele številne predinkovske civilizacije. Kot recimo Quitu Cara, ki je v severnem delu države v kraju Cochasqui postavila kopico nenavadnih piramid.
Ljudstvo Cayamba, ki je vladalo temu področju se je v 15. Stoletju znašlo na radarju prodirajočih Inkov, ki jih je vodil Huaina Capac. Cayambe pod vodstvom kraljice Quilago so se osvajalcem najprej poizkušali upreti z orožjem, a brezuspešno.
Potem pa je Quilago poskušala drugače. Gre za zgodbo, ki jo pozna vsak Ekvadorec. Quilago je bila kraljica izredne lepote. Huaina Capac je današnji Ekvador poskušal osvojiti tudi zaradi tega, da bi se dokopal do Quilago.
Ta se je hrepenenja Huaina Capaca zavedala in to poskušala tudi vnovčiti. Na tihem je pripravljala upor, Capaca pa povabila k sebi. Sredi svoje sobo je dala zgraditi globok vodnjak in ga dala prekriti s plastjo listja, ki je skrivalo brezno izpod nje.
Zarota se je ponesrečila, saj so kraljico izdali Quilago izdali lastni ljudje. Razočarani in v ljubezni ogoljufani Capac pa jo je sam porinil v smrtonosno brezno. Inki so prevzeli oblast v deželi in na mestu starodavnih svetišč so zrasla inkovski templji Sonca kot v Ingapirci, ki velja za ekvadorski Machu Picchu.
V Guayaquilu me je bilo prvič strah
Z lokalno mafijo se ni šaliti. Pa navkljub temu, da je vojska in policija na vsakem koraku. Politične nasprotnike mafija odstranja s Sicarii, najetimi morilci.
Do denarja pa se poizkuša dokopati tudi z ugrabitvami. Najbogatejši ljudje države se tega zavedajo in se ne premaknejo nikamor brez dobro oboroženega spremstva.
Tovrstne ljudi je težko ugrabiti, saj lahko tudi ugrabitelji ob vsesplošnem streljanju zlahka izgube glavo. Zato so se tolpe raje specializirale na srednji razred in pa na najbolj nebogljene izmed vseh. Turiste, ki ne poznajo razmer v deželi, so pa glede na njihovo mnenje, bogato obloženi z denarjem.
Jedro problema izvira, kakih 25 let nazaj. Ekvador namreč nikoli ni bil neka dežela, kjer bi se kadarkoli kaj dosti gojila koka. Domačini so raje imeli svoje, komercialno nezanimive psihadelične zvarke.
Kokain je bil vedno bolj privilegij Kolumbije kjer so vladali karteli, desničarske diktature in levičarski revolucionarji. Pa nevarni glavorezi, kot je bil Pablo Escobar.
Ekvadorci so do 90-tih let imeli svojo lastno valuto imenovano Sucre in monetarno samostojnost. Z njo so bile same težave, zato so se odločili, da bodo za valuto imeli kar ameriški dolar.
To je prineslo ekonomsko stabilnost na eni strani, na drugi strani pa priložnosti za kartele. Banke so kar naenkrat operirali z dolarji in ni bilo več potrebe, da bi denar prali v ameriških bankah, ko ga lahko v dolarjih opereš, kar v Ekvadorju.
Karteli so se tako vgnezdili v gospodarstvo in politiko in ko jih sedaj poizkušaš zriniti od korita, je odgovor oborožena vstaja izredno nevarnih ljudi, ki se od običajnega prebivalstva razlikujejo kot dan in noč.
V Guayaquilu smo prespali v hotelu. Ta je stal v samem centru mesta. Po ulicah kopica narkomanov in zadeva je delovala strašljivo.
Glede na poklic, ki ga opravljam, sem še kako dobro seznanjem s tem, kako izgleda Center za pridržanje v Ljubljani. Hotel ni bil nič kaj drugačen. Okrog in okrog betonski zid z bodečo žico na vrhu.
Železna rešetkasta vrata so se odprla pred nami in za nami takoj tudi zaprla. Prav nobenemu od nas ni prišlo na misel, da bi se zvečer odpravil po ulicah, kjer je bila predpisana policijska ura.
Še posebej ne zaradi tega, ker se je iz pristaniškega dela mesta, kjer divja pravi konflikt med vojsko in tolpami slišalo oddaljeno pokljanje. Zjutraj smo imeli naročen taksi.
Hotelski uslužbenec je najprej preveril, ali je res prispel taksi, ki ga je naročil, šele nato nam je na daljavo odklenil izhodna vrata. Odpeljali smo se na letališče in šele ob robocopih na vhodu v letališko zgradbo sem se oddahnil. Nikoli namreč ne veš, ali so tudi hotelski uslužbenci povezani s podzemljem in če nas je pričakal kak drug »taksi«.
Polet na Galapagose je potovanje v drug svet
Pred kakimi 10 milijoni let se je vulkansko otočje dvignilo nad morsko gladino. Na tem mestu je namreč stičišče večjih tektonskih plošč in središče vulkanske dejavnosti.
Kakih 1000 kilometrov stran od celine je 10 večjih, petnajst manjših otokov in kopica čeri. Izolirano otočje so nato sčasoma naselile rastline in živali.
Razen zadnjih pet stoletij so bili otoki v celoti izolirani in so se razvijali čisto po svoje. Tako zalo, da je Charles Darwin, ki je otočje obiskal leta 1832, prav na njih našel dokončen navdih za svoj teorijo o nastanku vrst.
Otočje so najprej odkrili Španci, ko jih je ob odkrivanju Južne Amerike odpihnilo na odprto morje. Zaradi pomanjkanja pitne vode jih niso naselili, ampak so otoki postali piratsko oporišče Angležev.
Otoki so tako najprej dobili angleška imena, Ekvador si je otočje priključil leta 1830 in otokom dal španska imena. V času druge svetovne vojne so Američani na otoku Mali Seymur na mestu današnjega mednarodnega letališča postavili svoje oporišče in z njega ščitili dostope do Panamskega kanala pred Japonci.
V zadnjih desetletjih se je na otokih začel razvijati turizem, od njega pa živi velika večina kakih 30.000 prebivalcev na treh naseljenih otokih. 97 odstotkov otočja je narodni park in je kaj videti.
Iguane in želve na otokih, množica nenavadnih ptic, kopica vulkanskih stožcev. V morju, kjer je prepovedan ribolov, pa množica morskih prebivalcev. Iskanje Nema, kot v risanki.
Tudi morskih psov. Tudi nevarnih vrst, ki kot odrasle, žive na odprtem morju. Tudi makiji, beli in kladvenice. Na srečo le kot mladice. Zanje naj bi bilo na odprtem morju prenevarno, za odrasle, pa je ob obali preplitvo. Takoj vsaj pravijo lokalci, ki se itak zafrkavajo: »Todos tiburonos aqui son vegetarianos«. Vse lepo in prav, zakaj pa se potapljamo le turisti, vi pa se potepate po kopni zemlji?
Ekvador je danes nekakšna mešanica tradicionalnega sveta na eni strani in globalizacijskega sveta, katerem danes ni več mogoče uiti. Je lepota sveta v eni deželi, pa tudi težav sveta, ki se zrcalijo v njem. Ima vse kar imajo veliki. Gore pokrite z ledeniki, gorovja, tropska nižavja in otočje polno nenavadnih rastlinskih živalskih vrst. Svet, ki vzame sapo.
