Franja z Rogličem v mislih, a brez Roglovih nog

Uspelo mu je, kot prvi Slovenec je zmagal na tej prestižni osemdnevni dirki. V cilju Franje, pod šotorom v mestu nakupov, smo pred velikim zaslonom čakali, kdaj bodo prižgali neposredni prenos tega zgodovinskega uspeha slovenskega kolesarstva.

Ampak nismo gledali Brajkoviča in njegovega zgodovinskega premika slovenskega tekmovalnega kolesarstva, ampak nogometno tekmo na svetovnem prvenstvu med Slovenijo in Alžirijo.

Kolesarjem na Franji ni uspelo prepričati odgovornega za veliki zaslon, da bi raje gledali Brajkoviča. Gledali smo nogometno tekmo na Franji in jedli makarone. Hvala bogu, da je Slovenija premagala Alžirce z 1 proti 0 in smo kolesarji prikimali, da komaj čakamo, da nogometaši pridejo na svetovnem prvenstvu vsaj do tretjega mesta, tako kot je že pred tem uspelo Andreju Hauptmanu in pozneje Tadeju Pogačarju.

Minuli konec tedna, 14 let po Brajkoviču, je svojo bitko na dirki po Dofineji bil Primož Roglič. Seveda, ker je na tej dirki Primož že zmagal, na Franji nismo gledali njegovega boja za rumeno majico. In res je bil boj, komaj jo je obdržal.

Dokumentarec o slovenskem kolesarstvu

Ko so na sporedu tako pomembne dirke, kot je Dofineja, ni človeka, ki bi me prepričal, da si je ne bi ogledal vsaj po televiziji. Na tak dan je vse prilagojeno tako pomembnemu športnem dogodku. Ampak na žalost se je poklopilo s Franjo. In zdaj? Kot je rekel v cilju Franje kolesarski prijatelj Slavko: »Kako naj ne grem na Franjo? Tega si duša ne bi oprostila, če ne bi bil danes na startu!« Seveda na startu ene in edine »tadolge Franje«.

Popravek. Franja je samo ena. Vse ostalo je nekaj drugega. Tadolga Franja ni pravi termin. Reče se ji samo Franja. Če rečeš, grem na Franjo, to pomeni, da greš na eno in edino 155-kilometrsko Franjo. Tako so me poučili v cilju današnje Franje, mislim, da že stotič. In zato ne bom pisal o tadolgi Franji, ampak o Franji.

Na startu letošnje Franje me zaradi Rogličeve Dofineje ne bi videli, če se ne bi v kolesarskem svetu zgodilo še nekaj lepega. Namreč, televizija Slovenija pripravlja dokumentarni film o zgodovini slovenskega kolesarstva! Da, klicaj.

Torej bomo kmalu imeli dokumentarec na televiziji, ki bo marsikaj povedal o zgodovini športa številka ena pri nas. Če se dela dokumentarec o zgodovini kolesarstva na tej strani Alp, se Franje ne sme zgrešiti.

Urednica tega dokumentarca Tatjana me je prosila, če bi sodeloval v dokumentarcu, in sem prikimal, ker podzavestno prikimam, ko je karkoli povezano s kolesarstvom. Največkrat mi potem ni žal. In tako sem moral igrati določeno vlogo v tem dokumentarcu samo nekaj minut pred startom Franje.

Nemiren sem bil kot pes, ampak vse za kolesarstvo, kajne. Živčen sem bil zato, ker sem vedel, da me čaka peklenskih 155 kilometrov, in to v tej prvi poletni pasji vročini in ko se kilogrami pod dresom prvič v življenju pred Franjo niso stopili, ampak namnožili, in ker sem bil do zgodnje jutranje ure na prijateljevi petdesetki, abraham je prišel malce pozneje, šele po ne vem katerem soku v oklepaju.

In ne samo to, televizijci so mi na balanco še kamero montirali, da bi posnel, kako se smukam v Franjinem pelotonu. In ne samo to, nekaj minut pred startom sem krožil po rondoju v cilju Franje, da so posneli moj životec, kako se ogreva za 155 kilometrov dolgo dirko.

Da, Franja je dirka in ne izlet ali maraton ali ...

Startal sem iz zadnje bojne vrste, tri minute za vipovci v prvi vrsti. Sledili so ograjeni tisti, ki so bili lani med prvo stoterico, in za njimi tisti, ki so bili v drugi stoterici, in potem vsi drugi, in potem še sam statist za našo nacionalko. Moja taktika je bila, da prekolesarim Franjo, ne da bi padel.

Vse leto sem treniral za letošnjo Franjo, še nikoli nisem imel do tega datuma toliko kakovostnih kilometrov na števcu. Resda nisem pričakoval, da bo Rogla v rumeni majici, ampak …

Skratka, hotel sem dirkati, a so me televizijci prepričali, da bom naredil več za kolesarstvo, če bom nastopil v dokumentarcu, kot da sem 312. v skupnem seštevku in 40. v svoji starostni kategoriji. In sem startal zadnji in prehiteval do Vrhnike, na pulz in merilec moči nisem gledal, čez vrhniški klanec sem že štanfal. Tam, kjer se Franja zlomi, sem štanfal, in potem je Franja samo še kolesarski izlet.

Najbolj nevaren kolesarski izlet, ker se edini med vsemi počutiš izletniško, vsi drugi pa še vedno dirkajo. Najbolj varna dirka pa je zato, ker je cesta zaprta za promet. Čisto novi gumi za kolo sem kupil dva dni pred startom, na spustu v Idrijo sem ju obrabil, kot bi bil na moto gp. Mislim, da potrebujem novi. Kakšen užitek je ta spust!

Cerkno je kul zaradi jazza, ne zaradi Kladij

Cerkno je za ljubitelje jazza rajsko mesto. Kolesarji pa ga poznamo po mučilnici, ki se zaključi na Kladjah. V tej vročini, po 80 kilometrih dirkanja, sledi vzpon dneva. Težko bi opisal počutje v tistih neskončnih minutah vzpenjanja. Prva misel je vedno, zakaj mi je tega treba pri teh letih in tej pameti.

Druga je že, da je pokrajina nad Cerknim krasna, vendar vedno zamegljena. Tretja je sploh pametna: ko si mlad kolesar, ni šans, da te prehitevajo kolesarji s kosmatimi nogami. Ko si star kolesar, pa je čisto normalno, da te prehitevajo mladi kosmatinci. Globoka, a ne? Na vrhu klanca, na Kladjah, se nisem ustavil iz principa! Mene ne bo nihče **jebaval. Če sem ves klanec pretenstal, ne da bi dol stopil, tudi zaradi sveže vode na vrhu ne bom. Princip je princip.

Ločani so najboljši ljudje. Razen ko gredo na volitve, je rekel Tof. Nimam še podatka, ampak sem skoraj prepričan, da toliko navijačev ob cesti, kolikor jih je bilo tokrat v Škofji Loki, še ni bilo.

Za trenutek sem pomislil, da sem Pogačar. Tisti klanec iz stare Loke gor v'n sem premagal v smehu. Neobrite kocine so se postavile pokonci. Hotel sem narediti še en krog po Škofji Loki. Vem, tudi v Logatcu so bili pločniki polni navijačev, tudi njih moram pohvaliti in se jim zahvaliti, ampak v Loki je bilo danes najbrž novo leto ali kaj podobnega. Aja, potem me je Tof opomnil, da so bile v nedeljo volitve.

Mimo Žal je vedno resno

Franjin finiš se začne na rondoju pri Žalah. Vsakič pogledam, ali imam v košarici bidon ali svečo. Počutim se pripravljenega za vežice, ampak bog ne daj v žari. Predstavljam si, da sem v odprti krsti v svojem najljubšem kolesarskem dresu. Take se mi bledejo, ko je 30 stopinj Celzija, ko je za mano 153 kilometrov in ko se mi sok s smetano, v oklepajih, prikazuje od Sovodnjega naprej …

In na koncu, v cilju, so me poučili še enkrat: Franja je samo ena! Tista tadolga …