Gruzija: Dežela Sakartvelo na Kavkazu
Pred tremi desetletji sem bil zaposlen v tiskarni Gorenjski tisk. Eden glavnih proizvodnih programov, danes že davno izginule družbe, je bil tisk izredno kakovostnih knjig.
Te so bile vedno moja slabost, in tako sem bil v pravem malem raju. Knjige so prihajale z vsega sveta, enkrat pa mi je v roke prišel nekakšen hibrid – knjiga, napisana trojezično, v ruščini, angleščini in v nenavadnem pismu, za katero se je kasneje izkazalo, da gre za gruzinščino.
Knjiga se je imenovala Pod nebom Svanetija. Odprem jo, in iz nje zasije skrivnostna dežela visokih gora ter slikovitih vasi, posejanih z visokimi kamnitimi stolpi.
V njej so bile podobe moških, pokritih s kučmami, bosonogih otrok, skrivnostno lepih žensk in plemenitih starcev. Berem, in pred menoj se odpre podoba sveta, za katerega še nikoli nisem slišal.
Spomin na knjigo je ostal globoko v meni, in po desetletjih je napočil čas, da obiščem deželo, iz katere prihaja zlato runo.
Izpod Kavkaza tečejo zlatonosne reke, zlato runo pa je stoletja veljalo za nepogrešljivo sredstvo za izpiranje zlata. Uporablja se ga takole:
Kožuh, obrnjen s kocinami navzgor, se potopi v gorski potok. Da ostane na svojem mestu, se ga obteži s kamni. Preko runa teče gorska voda, ki nosi s sabo zrnca. Lažji pesek se zlahka odnese prek krzna, medtem ko se težji delci zlata ujamejo v kocinah. Po nekaj dneh se takšno krzno previdno dvigne iz potoka in odnese na sušenje. Ko je runo popolnoma suho, ga preprosto stresejo – in iz njega se vsuje zlati prah.
Bogata dežela med Velikim in Malim Kavkazom je bila na robu sveta, ki je bil znan Evropi. Spoznali smo jo preko Grkov, ki so po obalah Črnega morja stoletja malo trgovali, malo ropali in se precej vojskovali. Že takrat je veljalo, da je Kavkaz zibelka civilizacij.
Od tod tudi legenda o Prometeju
Grški junak je bogovom sunil ogenj, simbol razsvetljenstva, in ga dal ljudem. Zeusu tovrstno početje ni bilo všeč, saj je želel ljudi obdržati v temnini barbarstva.
Prometeja je dal za večno prikleniti na prepadne stene Kavkaza. Vsakodnevno je od nekod priletel orel in mu pokljuval jetra, vse do dneva, ko je v te kraje zaneslo Herkula.
Orla je ubil, Prometeja pa rešil okovov. Vendar pa je volja nesmrtnih bogov morala ostati veljavna. Od tega dne pa do konca svojih dni je Prometej moral nositi prstan s koščkom Kavkaza. Volja bogov je bila izpolnjena. Čeprav svoboden, je bil navkljub vsemu še vedno priklenjen na to skrivnostno gorovje.
Kolhida in Iberija
V antiknem času je na tem področju nastala kopica zgodnjih gruzinskih držav. Glavni sta bili dve: Kolhida na zahodu in Iberija na vzhodu. V času vzpona Rimskega cesarstva je to področje postalo vmesno območje dveh imperijev: že omenjenega Rimskega in Partskega.
Obe državi sta se po malem vojskovali, vmesne države pa so bile tiste, ki so zaradi tovrstnega stanja najbolj nasrkale, enako kot bližnja Armenija.
Rivalstvo se je pokazalo tudi v verski pripadnosti. Gruzinci so bili v precejšnjem delu pripadniki mitraizma in zoroastrizma, vse dokler se iz Rima po Gruziji ni razširilo krščanstvo. Kralj Mirian III. je krščanstvo leta 337 razglasil za državno religijo.
Za Armenijo in Rimskim imperijem je bila to tretja krščanska država. Ta odločitev je Gruzijo nepovratno povezala z Evropo.
Vzpon Islama v 7. stoletju je Gruziji povzročil nemalo težav
Ločnica med krščanstvom in islamom se je oblikovala prav v kavkaških gorah. Posledica tovrstnega stanja so bile neprestane vojne vse tja do 12. stoletja, ko so se posamične gruzinske pokrajine združile v enotno kraljestvo.
Na vse skupaj je še kako vplivalo stanje v soseščini. Selduško kraljestvo je razpadlo, Bizantinsko pa se je opotekalo pod napadi križarjev.
Gruzinska zlata doba je potekala v času vladavine kralja Davida IV. in predvsem njegove vnukinje Tamare. V tem času je Gruzija cvetela: impresivne vojaške zmage so razširile državo, cvetela sta arhitektura in literatura, filozofija ter znanost.
V tem času je nastal tudi nacionalni ep Vitez v tigrovi koži. Tamara pa je v gruzinski kulturi postala oseba, katere življenje prihaja v mit. Simbol veličine, napredka in uspeha.
Zlata doba ni trajala dolgo, saj so že stoletje kasneje državo razrušili vpadi Mongolov, sledili pa so Safavidski Iran in Osmanska Turčija.
Vse to je trajalo do 18. stoletja, ko na Kavkaz stopi Ruski imperij. Moskva se od nekdaj ima za tretji Rim, ki uživa varstvo apostola Andreja. Gruzija, ki jo varuje sveti Jurij, je v bratski pravoslavni državi videla zaveznika in ni nudila posebnega odpora.
Leta 1800 je zadnji gruzinski kralj Jurij XII. podal razglas o vključitvi Gruzije v Rusko cesarstvo
Vse to je nekako delovalo do 1. svetovne vojne. Vojni neuspehi in izbruh revolucije sta ves dosedanji red postavila na glavo. Leta 1917 je bila ustanovljena Kavkaška demokratična federativna republika, ki ni kazala nobenega veselja do socialističnega sistema.
Meščanska država je vključevala tri nezdružljive narode: Gruzince, Armence in Azerbejdžance. Rdeča armada do tovrstnih akcij ni kazala posebnega razumevanja.
Že leta 1921 je opravila s kapitalizmom in na Kavkazu vzpostavila Transkavkaško socialistično federativno republiko. Ta sicer ni bila dolgega veka in so jo prav kmalu razstavili na današnje države.
Prebivalstvo teh treh socialističnih sovjetskih republik ni imelo posebnega razumevanja do socializma. Občasno so se upirali, a je rdeča oblast temeljito opravila z uporniki: s strojničnim ognjem in sibirskimi gulagi.
Jeklo
V mestu Gori se je leta 1878 rodil Josip Visarionovič Džugašvili. Mesto leži v osrčju države. Ohranila se je njegova rojstna hiša, preko katere je bil zgrajen muzej.
Poleg rojstne hiše stoji njegov oklepni vlak, v samem muzeju pa njegova delovna pisarna. Džugašvili je zrasel v obupni revščini, a se, kljub poškodovani desni roki ob rojstvu in obrazu, razjedenem zaradi črnih koz, ni dal.
Najprej se je šolal za pravoslavnega duhovnika, nato je bil urednik levičarskega časopisa in občasni bančni ropar. Nekje vmes se je pridružil Boljševikom, zaradi svojega neupogljivega značaja in poguma pa je dobil vzdevek Stalin (jeklo).
V času revolucije je bil eden najožjih sodelavcev Lenina. Po njegovi smrti se je prav hitro sprl s Trockijem. V silovitem sporu za oblast je slednji povlekel kratko. Stalin je postal absolutni vladar. V času, ko je postalo jasno, da svet pluje v novo svetovno vojno, je Sovjetsko zvezo iz poljedelske države spremenil v industrijsko velesilo.
To seveda ni šlo brez odpora. Golodomor in gulagi so bili jasen znak, da vladar ne trpi opozicije. Leta terorja so bila huda.
Destalinacija, gora ali dol. Za večino prebivalcev Sovjetske zveze je bil Stalin tisti, ki je zmagal v Domovinski vojni. Danes se večini Rusov zdi, da v Ukrajini poteka nova vojna za obstoj.
Gruzinci tega mnenja nikoli niso spremenili, in Hruščov je imel prav, da je v Gruziji veliko delal, preden jih je ukrotil.
Gruzija je od nekdaj veljala za vrt Sovjetske zveze
Sadje, zelenjava in vino so bili tisti, ki so sloveli po celotni državi. To je bil kmetijski raj države v svoji najboljši podobi. Potem pa je prišla na zahodu tako cenjena perestrojka in glasnost.
Gorbačov je imel najboljši namen reformirati državo, ki ni več dohajala konkurentov na Zahodu. Pri tem je bil neuspešen in prav vse je šlo k hudiču.
Državljanska vojna
V kriznih časih slabo priplava na površino. To velja tudi za Gruzijo. Na oblast je pripeljal zagrizenega nacionalista Zviada Gamsahurdijo, ki je želel vzpostaviti absolutno oblast in predvsem pod nadzor Tbilisija pripeljati avtonomne republike Abhazijo, Južno Osetijo in Adžarijo.
Rezultat je bila državljanska vojna vseh proti vsem. Posredovali so Rusi, in pod novim predsednikom, nekdanjim zveznim zunanjim ministrom Ševernadzejem, je država ostala v ruskem interesnem območju.
Potem so se začele dogajati rožnate revolucije. Kot država se je Gruzija ponovno znašla v precepu, tokrat predvsem zaradi svetovne politike.
ZDA so od nekdaj vodile politiko oslabitve Rusije, predvsem s tem, da so se želele dokopati do neverjetnih bogastev nekdanjega sovjetskega prostranstva.
Iz Osrednje Azije namreč proti Zahodu vodi kopica naftovodov in plinovodov, ki pa prav vsi tečejo preko ruskega ozemlja. Naftovodi in plinovodi so bili eden izmed življenjskih virov Rusije in kot taki izredno pomembni.
Ideja iz Langleyja v ZDA, kjer ima sedež zanimiva agencija, je bila, da bi azijski stan svoje cevi raje premestili pod Kaspijsko morje in preko Azerbajdžana ter Gruzije speljali do Turčije, ki je že članica NATA. Na tak način bi zahodne korporacije zaslužile gore denarja, Rusija pa bi bila oslabljena.
Gruzijo je bilo tako nujno treba pritegniti v zahodno orbito
Izvedla se je klasična prevratna operacija z angažiranjem narodnih izdajalcev. Na prvi pogled je šlo za samoproducirano žametno revolucijo, ki bi zabrisala svoj izvor in bi bila prikazana kot volja ljudstva.
Voditelj prevratniškega početja je bil Miheil Saakašvili. Na Zahodu šolani Gruzinec je izvedel rožnato revolucijo in Gruzijo usmeril na zahod. Kar naenkrat je bil predsednik ljubljenec zahodnih medijev, čeprav njegove metode vladanja niso imele prav nobene povezave s pravno državo in demokracijo.
Z Zahoda je priteklo veliko denarja, država se je postavila na noge in zdelo se je, da bo projekt uspel. Azerbajdžan je bil blizu, po Sovjetski Aziji pa so potekale druge barvne revolucije, kar so bili nezakoniti prevrati, vse z istim namenom: oslabljenje ruskega mehkega trebuha, povzročitev kaosa in obogatitev zahodnih korporacij.
Potem pa se je zapletlo. Adžarijo je Saakašvili še spravil pod nadzor centralnih oblasti, pri preostalih dveh pa je zadeva ušla izpod kontrole.
Saakašvili je poskušal s silo, a v Rusiji, na drugi strani Kavkaza, je Borisa Jelcina že pred časom zamenjal pronicljivi in nevarni Vladimir Putin. Ta do tovrstnega početja ni pokazal prav nobenega razumevanja. Ko je Saakašvili leta 2008 poizkušal z vojno, je Rusija posredovala in v nekaj dneh Gruzijo spravila na kolena.
Saakašvili je pogorel na vsej črti. Ljudje ne marajo poražencev in nekaj let kasneje so se ga znebili. Pobegnil je na Zahod, se vrnil in povzročal obilo težav, vse dokler ga niso strpali v zapor, kjer je še danes.
S tem se prizadevanja za pridobitev nadzora nad Gruzijo niso končala. Sedanja predsednica je še ena izmed sumljivih voditeljic, ki izžarevajo eleganco in lepoto, a imajo sumljivo preteklost ter izžarevajo še bolj sumljiva dejanja v sedanjosti.
Salome Zurabišvili je sicer Gruzinka, a potomka meščanske emigracije, rojena v Franciji, in je še do nedavnega imela francosko državljanstvo.
Podobno kot njen sosed, armenski predsednik Nikola Pašinjan, ki ima po spletu »nenavadnih« okoliščin prav tako kanadsko državljanstvo.
Ideja je bila, da se Gruzijo najprej spravi v Evropsko unijo, nato pa še v NATO
Ta ideja je tako nevarna, da je lahko tudi zadnjemu človeku z ulice jasno, da kaj takega vodi v spopad, kjer bi bili Gruzinci podobno kot Ukrajinci zgolj žrtve interesov drugih.
Poleg tega je popoln nesmisel zahodne vrednote spravljati v to kavkaško deželo. Kdor le malo pozna deželo, mu je lahko hitro jasno, da gre za drugačen svet. To vedo tudi sami. Dežela se tako obrača stran.
Jasen znak tovrstnega početja je sprejetje zakona, ki delovanje tujih nevladnih organizacij, financiranih iz tujine, prepoveduje. Prav tako je še vedno prepovedana LGBTQ propaganda.
Potovanje po deželi je kot potovanje po rajskem vrtu. Dežela ima vse, kar imajo velike. Vsepovsod se vrstijo polja in sadovnjaki, pa tudi neskončni vinogradi.
Prav tu se je pred tisočletji začelo gojenje trte in pridobivanje vina
Dežela se skokovito razvija. Tbilisi, kot glavno mesto, je milijonska metropola. Pod mestno trdnjavo, perzijskimi kopališči in srednjeveškim mestnim jedrom raste jeklena, aluminijasta in steklena metropola, ki dostikrat daje futuristični videz.
Gruzinska obala se je spremenila v en sam velik turistični center. Pustimo politiko pri miru. V teh nemirnih časih je gibanje Rusov precej omejeno. Namesto da bi potovali proti Zahodu v njihova mondena središča, so zdaj v polni Gruziji. Dežela je načičkana s starodavnimi samostani, cerkvami in trdnjavami, ki so branile deželo pred tujimi napadalci.
Svanetije
Pa z mogočnimi gorami. Na koncu prispevka smo le prišli tudi do Svanetije. Gorska cesta z obalne ravnice zavije strmo v gore in se nad kanjoni povzpne v gorovje. Navzgor in samo navzgor.
Včasih je bolje kar mižati, kot pa gledati v globino. Glavno naselje Svanetije je Mestia. Malo večja vas je, podobno kot celotna dežela, načičkana s kakimi dvajsetimi metri visokimi stolpi.
Njihov namen je jasen. V divjih gorah Kavkaza je bila nevarnost vedno blizu. Po gorah so se od nekdaj potepale nevarne tolpe najrazličnejših ljudstev.
Ropanje stalno naseljenih kmetov je bilo od nekdaj samoumevno. Ti seveda do tovrstnega početja niso nikdar kazali prav nobenega razumevanja.
Rezultat so bili stolpi, v katerih se je shranjevala letina in so jih bilo mogoče braniti. V primeru nevarnosti se je vanje zatekla razširjena družina, ki je imela zaloge za vsaj nekajdnevno obleganje.
Stolpi so postavljeni v neposredni soseščini z drugimi, kar je omogočalo, da je bila obramba medsebojno usklajena. Kamnite stolpe je bilo nemogoče zažgati.
Tudi sam vdor v stolp ni pomenil posebnega uspeha. Nadstropja so med seboj povezana z ozkimi lestvami, katere je mogoče odstraniti. Odprtine v tleh pa omogočajo obrambo in pomenijo hudo nevarnost za vsiljivce.
Po gorovju je raztresenih kopica vasi, skorajda do 3000 metrov višine. Tudi te delujejo, kot da so postavljene globoko v dolini. Nad njimi se v večni belini pnejo tudi preko 5000 metrov visoke gore. V teh gorah je mogoče početi marsikaj vsakomur, ki se rad potepa zunaj.
Te skrivnostne kraje so v zadnjih desetletjih odkrili obiskovalci iz celega sveta. Turizem v te kraje prihaja z velikimi koraki in nepovratno spreminja to prelepo kavkaško državo. Tudi Svaneti ostaja prelep, prav takšen, kot sem ga v knjigi prvič videl pred tremi desetletji.
