Indijska Himalaja - skrivnostna dežela le obstaja
Njeni prebivalci naj bi uživali večno mladost, dolgo in srečno življenje in se nasploh imeli zelo lepo. Sploh pa naj ne bi imeli nobenega šefa in nobenih sosedov, ki bi jim parali živce.
V deželi naj bi bilo tako lepo, da je nastalo še kar nekaj mističnih dežel v teh krajih: Shamba-la in Khabalunga.
Po tistem, ko sem imel vsega čez glavo dovolj in preveč in mi je šlo že prav vse in vsi na živce, je končno nastopil čas za odhod.
V indijsko Himalajo torej. Mogoče pa Shangri-la kljub vsemu obstaja …
Tokrat sem se na potovanje odpravil s svojim mlajšim pubertetniškim sinom. Razlogov zato, da sva se odpravila skupaj, je pravzaprav bilo več.
Kakšen je svet, človek ne ugotovi pred bankomatom, v katerem tiskajo denar, in hladilnikom, v katerem raste hrana. Prav tako ne z izmenjavo mnenj pred računalnikom z virtualnimi prijatelji na Facebooku, Instalgramu in še kje.
Realen svet spoznaš, ko odideš od doma in ugotoviš, da dejanski svet živi na včasih tudi podivjani, nevarni, temni in fino umazani ulici. V svetu torej, kjer je le malokaj zastonj, enostavno in podano gratis na srebrnem krožniku, s katerega ješ z zlato žličko.
Drugi, malce egoistični, razlog je bil v tem, da želim, da se me mulc zapomni ne le kot zoprnega fotra, ki postavlja neprijetne zahteve glede reda v sobi, ki teži glede šole in stalno nekaj utruja, ampak kot nekoga, ki ga je popeljal na konec sveta in mu ga pokazal v vsej svoji lepoti in veličini.
Pa se je v nadaljevanju izkazalo, da je bilo tovrstno razmišljanje pravilno, a da je bilo že prepozno, in se pričakovanja niso izpolnila. Postal je klasični milenijec in obseden z ekranom. Vse pač ne more uspeti, pa čeprav tudi najpomembnejše stvari. Žal.
Bežen pogled na zemljevid pove, da prav na sredini med Evropo in Indijo leži nenavadno področje, na katerem so meje zabrisane in kjer vojne groze z leve in desne.
Očitno ni zadosti, da se človek pelje 12.000 metrov visoko nad njimi. Nikoli ne veš, do kakšnega orožja so se dokopali, zato smo se v obe smeri peljali po ovinkih.
V eno smer preko Irana in Perzijskega zaliva. Kakšne so podnebne spremembe in posledice človekove aktivnosti se na okolju vidi že z višine.
Vse je presušeno in jezero Urmia, ki velja za eno največjih svetovnih jezer, je praktično presahnilo. Nazaj smo se peljali preko Saudove Arabije in Egipta. Prva država je ena najbolj konzervativnih sveta, ki pa se pod vodstvom reformatorja Mohameda bin Salmana odpira. Kam jo vodi pot se ne ve. Egipt je po drugi strani obubožana, prenaseljena rečna dolina, ki se opoteka od ene do druge krize.
Skrivnostna mesta vsekakor obstajajo
Doha v Katarju je eno izmed teh. Še pred petdesetimi leti sredi puščave ni bilo ničesar. Potem pa je na podlagi naftnih dolarjev sredi nič zrasla puščavska metropola, načičkana z modernimi nebotičniki. Pravi paradiž, vendar le za izbrane. Za tiste, ki si za bounty čokoladico in jogurtov lonček ananasa lahko privoščijo dati 20 Eurov. Toliko, kot večina ljudi tretjega sveta, zasluži v tednu dni trdega dela.
Delhi je mesto superlativov. Na daleč se vidi, da je po eni strani prestolnica velesile, po drugi strani pa klasična prestolnica tretjega sveta. Široke avenije se razpredajo po mestu.
Na eni strani mogočne palače skrite za zidovi in bodečo žico. Na drugi strani barakarska naselja, kjer je kartonska škatla že bogastvo. Indija se v zadnjih desetletjih bliskovito spreminja. Kdor misli, da gre le za državo brezštevilnih množic revežev, ki prakticirajo jogo in hodijo v templje, jo pošteno podcenjuje.
Država se razvija v 6. Prestavi. Vsepovsod rastejo nove in nove tovarne, cela mesta so raziskovalni centri, avtoceste vodijo v vse smeri. Ni še Kitajska, a vse kaže, da gre prav v njeni smeri, a trenutno s 30 leti zaostanka.
Zanimivo na indijskih avtocestah je, da se tolerira vožnja po nasprotni strani avtoceste, v nasprotno smer seveda, če se ta vožnja izvaja »strpno in varno«.
Omenjena navada bi bila predmet eksotične akademske razprave, če se tudi mi ne bi prav kmalu ne bi znašli sredi gromozanskega zastoja, kot posledica prometne nesreče. Naš šofer je po nekaj minutnem čakanju gladko obupal.
Sredi noči in sredi monsunskega naliva je zavil na drugo stran avtoceste in se sredi norega prometa odpravil po prehitevalnem pasu po nasprotni strani do prvega izhoda nekaj kilometrov proč nazaj na obvoznico.
Ob takšnem ravnanju vse razprave prav hitro potihnejo in človek z lahkoto postane pravi vernik. Vsekakor pa je šofer vozil strpno in varno, karkoli to že pomeni.
Agra vsekakor leži v hindujski Indiji
Večmilijonska metropola je klasično indijsko mesto. V enem stavku nekontroliran, neobvladljiv kaos, ki nekako funkcionira. V Utar Pradeš ne bi pomolil nos prav noben zahodnjak, če v mestu ne bi stal Tadž Mahal. Zgodba je znana.
Mahal je bila v 16. Stoletju najljubša žena mogulskega šaha Jahana. Ko je umrla je šah ob bregovih reke Yamune postavil najbolj znan spomenik ljubezni.
Z Indijo Tadž Mahal nima nobene zveze. Je klasični primer perzijske muslimanske arhitekture. Šah je na drugi strani reke imel namen postaviti še zase identični mavzolej iz črnega marmorja, vendar ga je pri teh načrtih prehitel njegov sin, sin prej imenovane Mahal in ga gladko odstavil z oblasti ter zaprl v Rdečo trdnjavo prav naproti mavzoleju.
Tu naj bi zaprti zdaj bivši šah hrepeneče do konca svojega dolgega življenja gledal proti mavzoleju in objokoval pokojno ženo. Tako pravi legenda.
Cinizem, podprt s kruto realnostjo, pa pove, da je bivši šah res bil v kletki, da pa je bila ta kletka zlata. Šah Jahan je umrl v starosti 76 let in sicer ga je smrt doletela kot posledica preživahne orgije in smrtonosne kombinacije opija in afrodiziakov. Toliko o neskončni ljubezni in hrepenenju.
Tisto, kar me je v legendarni Agri resnično prevzelo, je velika razlika med strogim redom, ki velja znotraj kompleksa Tadž Mahal in vsem preostalim mestom. Takoj ko pomoliš nos ven iz mavzoleja v zahodnjaka pljuskne tsunami indijske realnosti.
Od vse povsod pridrvi vse polno podhranjenih otrok, sestradanih mamic z novorojenčki, kopica prodajalcev, ki ti na vse mogoče načine poizkušajo prodati kič, ki ga pravzaprav tudi približno ne potrebuješ. Za povrh pa še gore smeti, potepuški psi in blato vsepovsod. Indija takšna kot pač je.
Ceste v mestu so prometne arterije kot je že njihov osnovni namen, za povrh pa tudi prostor, kjer neprestano teče boj za obstanek. Na cesti velja pravilo močnejšega, prometnih predpisov se ne upošteva, veljajo refleksi, najvažnejši del vsakega vozila pa je precej močna hupa, ki je namenjena le temu, da se druge opozori nase.
V takšnih razmerah je pločnik precej varnejša izbira. Pa čeprav je treba od časa do časa dvigniti nogo in prestopiti truplo človeka, ki je umrl v bližnjem barakarskem naselju in na pločniku čaka, da ga odpelje komunala. Toliko torej o tem, kakšen je realni svet …
Naš glavni cilji ni bilo nižavje ob Gangesu, pač pa Himalaja
Bolj natančno področje Malega Tibeta na obmejnem področju s Kitajsko imenovano Ladakh in Zanskar v zvezni državi Jammu & Kašmir. Ladakh leži na drugi strani Himalaje in je razen preko dveh vratolomnih cestnih prelazov dostopen le z letalom.
Letenje v te kraje je malce nenavadna reč, če pa je za povrh še monsunsko obdobje, pa še toliko bolj. Letala lete le navsezgodaj, saj v popoldanskem času prihaja do močnih vetrov in neviht. Pa še tako to ni najbolj zanesljivo.
Zapletlo se je že na začetku, ko so dva leta odpovedali in so potniki ostali z dolgimi nosovi. Nas na tretjem letalu pa so v Delhiju le nekako spravili v zrak. Pa so se že kar takoj začele težave.
Letimo zahodno od Nanda Devi-ja, ko začne stevardesa jecljajoč razlagati, da je na cilju vreme slabo in da je čisto mogoče, da se bo treba vrniti. Ravno sem izpustil vse kletvice, ki jih poznam, ko je prišlo obvestilo, da se je vreme izboljšalo in da bomo »poizkusili pristati«. Kako se je vreme izboljšalo nimam pojma, saj je bilo globoko spodaj še vedno morje oblakov.
Letališče v Lehu je nekoliko samosvoje. Leži v globoki kotlini, v slepi dolini nekoliko nad tokom reke Ind. Letalo divje zaokroži in se začne spuščati. Prav kmalu se znajdemo v oblakih in letalo še naprej kroži ob ničelni vidljivosti.
Le tu in tam se oblaki pretrgajo in vidijo se pobočja gora. Pri najboljši volji so se mi zdele stene prekleto blizu letalskih kril. Na relativni višini kakih tisoč metrov pademo iz oblakov in znajdemo se v zaviti dolini. Letalo ne leti naravnost proti pisti, ampak cikcaka spuščajoč se po dolini.
Tik pred pristankom poleti še skozi ozko zajedo, na kateri stoji samostan in pobočjem na levi in se spusti na pristajalno stezo. Vsak poizkus pristanka je že tudi končni pristanek, saj je na koncu piste pobočje slepe doline s tisoč metrov visoko steno. Kako je poizkus pristanka uspešen, je pa že drugo.
Pista je čisto kratka. V trenutku, ko se je letalo na vseh treh točkah dotaknilo tal, je pilot na polno pritisnil na zavoro, sprostil zračne zavore in motorje prestavil v vzvratni pogon. Potnike je zabilo v sedeže, ampak pristali smo pa kljub vsemu. Na misel mi je prišel citat iz znanega filma, ki pravi takole »I am too old for this shit«. No ja, pa naj bo. Sedaj smo končno na cilju v Himalaji in sedaj bo menda konec nošnje glave na prodaj ... Pravzaprav se ne bi mogel bolj zmotiti.
Po hindujski Indiji v Delhiju in Utar Pradešu smo se znašli v budistični Indiji. Ladakh leži na zavetrni strani Himalaji in le redke kaplje dežja se prebijejo na drugo stran. Tako je pokrajina še najbolj podobna visokogorski puščavi z redkimi oazami ob rekah, ki so vse po vrsti delo človeških rok.
Leh je v vsakem pogledu svetovljansko mesto. Poleg budistov tibetanskega videza se je v zadnjih desetletjih iz od vojne razrušenega in turistično opustošenega Kašmirja priselilo kar nekaj muslimanov.
Z orlovskimi nosovi, črnimi bradami in oblečeni po svoje so prepoznavni že na daleč. Kakršni koli talilni lonec med obema kulturama ne pride v pošev. Prav tako pa tudi ne kakršne koli mednacionalne napetosti.
Na celotnem področju je vojske toliko, da ti hodijo eden preko drugega. Z razlogom. Indija je v zadnjih desetletjih vodila štiri vojne s Pakistanom eno pa za povrh še s Kitajci.
Nobena meja ni določena in frontne črte se imenujejo le LOC (line of control) Za povrh pa imajo indijske varnostne sile precej opravka z domačo peto kolono (beri muslimani) in zato ne poznajo šale. Za človekove pravice tu še niso najbolj slišali.
Samo v Kašmirju je v zadnjih dveh desetletjih daleč stran od javnosti padlo v umazani domači vojni podprti z vtikanjem Pakistana 68.000 ljudi po uradnih podatkih. V takšnih razmerah se nergače ne obravnava v rokavicah.
Potencialni prekocuh za dolga leta izgine v zaporih, njemu v opomin in preostalim v svarilo. Poleg domačinov torej za globalizem poskrbe popotniki s celega sveta. Ti se vsaj ne ukvarjajo s politiko.
Pokrajina je preprosto prelepa
Sicer rjave gore so prekrite s snegom. Nad njimi je modro nebo, v dolinah pa ob rekah oaze polj, na katerih raste oljna repica in ječmen. Naselja so zrasla ob samostanih, gompah, ki so običajno na skalnih rogljih.
Imajo strehe zlate barve in pobeljene z belo barvo z zanimivo precej velikimi okni. Pod samostani se stiskajo vasice kot kopice nametanih hiš z ravnimi strehami in obdane s polji. Precejšen del prebivalstva ima navado, da del ali celotno življenje preživi po samostanih in tako le ti dihajo s celotno skupnostjo.
Ni mi sicer jasno, kako lahko prebivalci skromnih vasic vzdržujejo tako veličastne zgradbe, posebej, ker se glavni menihi zelo radi naokoli sprehajajo z najmodernejšimi mobilnimi telefoni in prevažajo z mogočnimi avtomobili.
Na tem mestu sem hotel začeti s kritiko, pa bom raje tiho. Kot da je pri nas kaj drugače. Cerkveni princi pri nas doma prav tako žive na veliki nogi na stroške državljanov, ko pa njihove megalomanske gospodarske ideje propadejo v blatu banditskega kapitalizma, pa se nonšalantno tišče glave v pesek in se spreneveda.
Zanskar je mogočna reka, ki priteče z juga in se pod Lehom izliva v Ind. Po reki se da pluti in seveda smo šli na rafting. S slednjim imam kar nekaj izkušenj, a ko smo videli reko, človeka kar stisne v želodcu.
Mogočna reka z več sto kubičnimi metri pretoka na sekundo teče na dnu gromozanskega, popolnoma golega kanjona. Po dolini je nekako speljana cesta, ki je večji del svoje poti bolj ali manj nalepljena na gruščnata pobočja. Reka pravzaprav ni reka, ampak pošast polna sedimentov, ki se vali preko brzic.
Ko je človek enkrat na štartu, ni druge, ko da se obleče v neoprensko opremo, odveče raft do brežine in posluša krmarja, da pove kar ima za povedati. Še prej pa podpiše kup nekega pisanja. Moram priznati, da nisem niti prebral, kaj je pisalo, na kar na nekaj straneh drobnega tiska, ampak sem gladko podpisal.
Branje ni bilo potrebno. Vse mi je bilo že jasno v trenutku, ko so mi porinili papirje pod nos: če pride do nesreče, si za vse kriv sam in ne organizator. Kaj pa rineš tja, kamor ni treba. Moram reči, da je bil krmar kar fejst dečko. Le tisto kar je povedal mi ni bilo najbolj všeč, posebej tista besedna zveza ne: »please, listen to me and obey me, otherwise I do not care, I do not mind«.
Ko smo se spravili v vodo, je narasla reka kot posledica monsuna, s 5. stopnjo na petstopenjski težavnostni lestvici, takoj pokazala svoje zobe.
V bistvu je šlo za tri ure vožnje na vlakcu smrti v kvazi zabaviščnem parku. Takoj na začetku je krmar namerno narobe zapeljal v prvo večjo brzico. V trenutku nas je zalil val vode in nas pošteno pretresel. Tako je videl in kakšnega testa smo in kako se bomo obnašali ob resnih preizkušnjah. Pravzaprav smo jo odnesli prav srečno, meni pa se je posrečilo rešiti dan.
Pridrvimo namreč okrog ovinka, ko se je tik pred mojimi očmi pokazal val visok vsaj 3 metre. Preden smo lahko naredili karkoli, smo se s celega zabili direktno vanj. Val je prebil čelo rafta, in kot se je mojim presenečenim očem zazdelo kot z veliko klofuto gladko odplaknil Borisa s kljuna.
Preostalo je bilo čisto refleksno in posledica številnih dni preživetih na vodi. Možak me preleti preko celega rafta in omahne v pljusku v vodo, poženem se preko rafta in v trenutku, ko se je spet pokazal na površini ob robu čolna, sežem mimo kot sova velikih njegovih oči do rešilnega pasu in ga po šolsko z enim samim gibom potegnem v čoln.
Matr ... Človek, bi misli, da bo proti koncu kaj bolje, pa se je samo nadaljevalo v slogu. Pod edinim mostom nas je divje zvrtinčilo in raft je kar začel vstajati z očitnom namenom, da se prevrne. Ni bilo kaj dosti za razlagati, vsi smo se v trenutku znašli na dnu rafta in tega je čudežno brez pretresov odneslo naprej po reki.
Proti koncu je prišel do svojega tudi moj sin. Kar naenkrat se je kot najmlajši znašel na udaru reševalnega kajaka. Možak v njem ga je po vsej sili hotel zmočiti in zvleči v vodo.
Pa ni računal na pubertetnika z deset leti plavalnega kluba za sabo. Sam je skočil v vodo se oprijel njegovega kajaka z rokami in nogami in mu toliko časa prevračal čoln, da sta se le prevrnila. Moram priznati, da se je kajakašu to očitno zgodilo prvič. Vsekakor je bila velika razlika med njegovim presenečenim obrazom in režečim samozadovoljnim obrazom najstnika.
Jutro je prineslo le novo avanturo
Daleč na severu leži jezero Pangong. Leži dobesedno na koncu sveta. Na nek način odraža Indijo 21. Stoletja. Ob njem so namreč snemali morda najbolj slaven indijski film: 3 Idiote.
Zaključna scena se dogaja prav na jezeru. Takrat ko Bollywood posname uspešnico, film vidi cela Indija. V zadnjih desetletjih se je Indija neverjetno razvila. Saj ne, da bi bila sedaj bogata, prej je bilo toliko slabše. Navkljub ostri razdelitvi med ozko plastjo neverjetno bogatih in široko plastjo vsesplošno revnih, se je začel oblikovati srednji razred.
Spoznavni znak tega razreda je motor Royal enfild. Po nekem čudnem slučaju zgodovine so ga po angleški licenci začeli podobno kot avtomobile Ambasador delati v Indiji in tu je doživel čisto renesanso: vsi ki si ga lahko privoščijo, ga imajo. Srednji razred je dobil krila: na motor se naloži šotor, spalno vrečo in naravnost v Himalajo. Srečaš motorista, dvigne poklopec čelade in pod njim nasmejan rjav obraz.
Da prideš do Pangonga se je potrebno pošteno potruditi. Čez drn in strm po vojaški cesti v nedogled. Cesta se strmo dviga in na prelazu Chang-La doseže najvišjo točko: 17608 čevljev oziroma 5306 metrov. Omahneš iz avta, pljuča trzajoče hlastajo za zrakom, v glavi se te vrti in lasten želodec ti je najhujši sovražnik. Slabo ti je lahko še tudi naprej: v vseh prepadih je polno razbitin vozil, ki so popadala s prav tiste ceste, po kateri se pelješ ti.
Pravzaprav ni nobene ekonomske računice, po kateri bi v teh krajih sploh morala biti cesta. Vendar pa ima glavno besedo vojska in kjer odloča vojska, so stroški popolnoma nepomembni. V 60-tih letih je Indija izgubila precej umazano vojno s Kitajci.
Mirovni sporazum nikdar ni bil podpisan, Indija je izgubila precej ozemlja, meje pa so le neke slabo določljive demarkacijske črte. Torej se dela cesta, pa naj stane, kolikor hoče, ker se vojna lahko kadarkoli ponovi.
V zadnjih letih je obema jedrskima silama prišlo na misel, da se s spori ni za zajebavati. Pa so se dogovorili, da so obmejne enote neoborožene. Glede pušk se tega oboji drže. Problem je le to, da Indijci običajno pošljejo na mejo »neoborožene vojake« s kriket kiji, Kitajci pa neoborožene vojake, ki so čisto slučajno kung fu mojstri. Potem pa pride do pretepov, ki se včasih zelo slabo končajo.
Pangong je precej veliko, 130 kilometrov dolgo slankasto jezero, katerega precejšen del sega v kitajski del Tibeta. Zadeva je krasna. Pravzaprav ne bi mogla biti lepša. Meni pa sta v spominu ostali dve zadevi. Prva se dogaja v glavnem lokalu v okolici, kar je pravzaprav čisto navaden, precej razdrapan šotor.
Zadeva je dialog in takole se bere:
Glavna šefica strežbe: Dear guests, welcome.
Utrujeni popotniki: Good morning, how do you do?
Glavna šefica strežebe: In the sign of welcome and friendship we would like to offer you tea.
Utrujeni popotniki: Thank you very much. We would like to drink tea.
Glavna šefica strežbe: We have two kinds of tea: black tea and mint tea. Which one do you
like?
Utrujeni popotniki: Black tea, please.
Glavna šefica strežbe: Sorry, we do not have black tea. Do you want mint tea?
Zbegani popotniki: ... yes, mint tea, please
Druga zadeva je bil napis na prostorčku, kamor gre še cesar sam in peš. Zadeva je na štrbunk, je pa ločena za gospe in gospode.
Na eni od vrat je pisal FIMEL TOLET. Indijci so prav fejst ljudje, eden razlogov, zakaj tako, je tudi ta, da jim je Angleščina precej domača stvar. Jim pa dela izgovorjava in pravopis manjše težave. Moji od višinske bolezni precej udarjeni možgani so rabili kar nekaj časa, da so razvozljali zadevo in razumeli, da gre za moški del intimnega prostorčka. Pravopis napis pa se pravilno glasi FOR MALE TOILET. Pa pustimo zadevo stat.
Bili smo pravzaprav neugnani. Naslednji dan smo se šli vozit s kolesi
Zadeva bi bila enostavna, če ne bi šli na Khardung-la. Tisti la na koncu pomeni prelaz in tale je bil visok 5608 metrov in velja za bojda najvišji z vozili prehoden prelaz.
Nekoč sem se peljal z Andov v Boliviji po Cesti smrti naravnost v Amazonsko džunglo. Vendar pa Khardung-la Cesto smrti gladko poseka. Gornji del štirideset kilometrov dolge drče je makadam nad prepadi, preko katerega teko potoki vode.
Spodnji del pa je asfalt. Paziti je teba na bagre, ki delajo cesto kar sproti in kamione, ki ti pripeljejo naproti. Pa na jake in ovce, ki se sprehajajo sem in tja.
Jaz sem že star prdec, pa se vozim »lagano sportski«. Sine katerega poganja pubertetniška nepremišljenost in adrenalin pa se seveda vozi na čelu. Da dosežeš kaj takega, je treba spustiti bremze, dvigniti noge in skloniti glavo. Potem hipoma potegne do 80 in ovinke se da že čisto spodobno polagati.
Da ne bi človek izgubljal časa, smo šli že naslednji dan na trekking v dolino Markha. Začelo se je s težavami. Najprej so cesto v kanjon morali popraviti, ker je prejšno odnesel plaz. Ne prav daleč naprej je bil že nov plaz.
Ta je odnesel toliko ceste, da se ni bilo treba več kaj dosti zgovarjati. Vsak je pobral svojo robo in se odpravil preko plazu kar peš ves čas oprezujoč za še vedno padajočim kamenjem.
Do danes verjamem, da so cesto že popravili. Nekaj kilometrov višje ob toku reke je nekoč stal most. Čisto spodoben in preko njega se je dalo prav lepo peljati z avtom. Potem pa je prišlo monsunsko deževje in mesec kasneje mostu ni bilo več. Nerodna reč je bila predvsem v tem, da so trije džipi ostali na drugi strani in nihče nima najmanjšega pojma, kako bi jih spravil nazaj.
Ostala pa je precej velika zajla, ki povezuje obe strani podivjane reke. Nanjo so obesili košaro in lahko se mirno povlečeš preko reke. Nerodna zadeva je le, če se vse skupaj podre in padeš v vodo. Potem je itak brez zveze sploh poizkusiti plavati. Tisti prvi so imeli kar nekaj razgleda. Potem pa se je nabrala gneča.
V zaboju, kjer je bilo v osnovi prostora za dva smo se nato peljali trije, poleg tega pa so te v celoti založili s prtljago. Tako nisi videl nič, nisi si mogel kaj dosti pomagati. Človeka bi bilo po malem strah, pa ker so šli drugi, ni drugega preostalo, kot da gremo še mi.
Na trekkingu se hodi. V dolini Markha se hodi zelo veliko. Dobra stvar je v tem, da je ob večerih na koncu spiš v vasi. Hiše so si podobne kot jajce jajcu. Običajno bolj malo dežuje, zato imajo ravno streho, v okviru hiše je budistični tempelj, vse skupaj pa se dogaja v nekakšni jedilnici, ki je hkrati kuhinja in dnevna soba.
Glavni kos opreme pa je prav prijeten gašperček. Dolina postaja vse bolj divja in sedaj se začno težave. Monsun je postregel z obilnimi padavinami in reke so preprosto podivjale. Mostov ni in treba je bresti. Tega je me je bilo od nekdaj strah. Prav posebej, če je voda do pasu. Voda dere, spodnaša noge in vsekakor vse skupaj deluje grozljivo.
Po nekaj dnevnih takšnega pohoda se dvignemo do višine 4700 metrov. Tu je zadnji tabor. Nič več hiš, pač pa šotorski tabor. Vreme se poslabša in spanje v šotoru ob celonočnem ledenem dežju ni kakšna posebna zabava. Drugi dan najvišji cilj.
Prelaz z višino 5200 na južnih obronkih pogorja Stok. Na sedlu množica molilnih zastavic in pod njimi se odpre pogled na dolino globoko spodaj. Misel je le ena. Spustiti se navzdol in tam nas čaka cilj v. obliki hostla. Drugače popolnoma logično razmišljanje je bilo spet enkrat popolnoma napačno. Reka je odnesla poti in spet je bilo treba bresti. Tokrat ne tu in tam ampak neprestano. Kanjoning, ne da bi imeli ustrezno opremo.
Tukaj pride spet na vrsto spopad med generacijami. Ob prvih prehodih čez reko se še sezuvamo in bredemo bosi. S sinom se zapleteva v diskusijo, ali je pametno metati gojzarje preko reke, posebej ker nas čaka še pet ur hoje. Moja misel je, da to ni pametno, saj ti lahko padejo v vodo, potem pa jih voda odnese.
Njegova pa, da ga ni toliko tepca, ki bi mu lahko uspelo kaj takega, da bi gojzar pristal v vodi. Tu pridejo na vrsto izkušnje. Komaj se do konca spreva, pride do brežine pohodnica in po vzoru preostalih vrže čevlje preko reke. Pravzaprav poizkuša. Prav po babje izstreli gojzar v vesolje. Gravitacija hitro opravi svoje in čevelj pade prav na sredo reke. Punca se v obupu sesede, gojzar pa se vidi še sekundo, dve in ga ni več.
Ni bilo druge, ko da nadaljujeva in pogledava, če se je kje ustavil. Greva po kanjonu in rešiva dan. Nekaj sto metrov nižje ga vidiva za trenutek, a ga spet ni več. Prav kmalu je treba na zelo neprijetnem mestu spet čez vodo. Z vrha prepadne brežine kar naenkrat spet opaziva gojzar.
Čudežno se zatakne med skale tik nad slapovi. Precej neke telovadbe je potrebno, da se dokopljeva do čevlja, a punca od samega veselja skorajda pogrne rdečo preprogo pred nama. Kako je nameravala brez gojzarja priti do civilizacije, mi je še danes uganka. Po tistem nihče ni več razpravljal o metanju in sezuvanju. Kakih 50x je bilo potrebno še preko reke in tokrat smo bredli obuti. Previdnost je mati modrosti.
Naslednji dan smo imeli namen iz Ladakha oditi v Kašmir
To ni tako enostavno, kot se morda sliši. Ladakh je v principu kot mišolovka. Na jug proti Menaliju in Daramsali se da preko serije skoraj 5000 metrov visokih prelazov. Proti vzhodu pa spet preko serije prelazov proti Sonamanr.
Od prelazov je najbolj zahteven Zoji-la. Kurbež ima le nekaj preko 3500 metrov višine. Glede na razmere malo, a kaj, ko je hudič v podrobnostih. Preko vratolomnih prelazov se vozimo po prepadnih dolinah in si ogledamo še kopico budističnih samostanov, za povrh pa v Marduku še v skalo vklesan 2000 let star Budin kip.
Marduk je zadnji branik budizma, kar pa se v Kargilu hipoma spremeni.
Kar naenkrat okoli nas sami muslimani. Ozračje postane kar naenkrat precej bolj zapeto. Namesto sproščenega vzdušja budistov kot nož ostro vzdušje v mestu. Moje mnenje je, da je smisel vsega, da se vzpostavi veselje in radost do življenja. Monoteistične religije, islam prav gotovo ni izjema, pa imajo druge poglede na zadevo.
Z jeklenim prijemom zaobjamejo celo družbo, namesto formalnega deklariranega miru in bratstva med ljudmi, pa uvedejo dosleden teror in strahovlado v smislu kdor ni z nami je proti nam. Zanimivo, da so v Kargilu predvsem šiiti. Kakšen sunitski Pakistan tu ne pride v poštev. Vsepovsod so zastave. Pa ne le Indijske kot bi si kdo mislil, pač pa Iranske. Za povrh pa še slike iranskih političnih in verskih veljakov.
V Kargilu smo doživeli vsekakor čisto pravo polomijo. Na robu mestu policijska blokada in s tem zapora ceste. Cesto je bojda zaprlo pet plazov, poleg tega pa se je zgodila še prometna nesreča s kupom mrtvih. Ob dejstvu, da je bila cesta zaprta že precejšen del prejšnjega tedna, mi je bilo ob tem dobesedno slabo.
Edina alternativa je bila teden dni dolga vožnja proti Menaliju in Delhiju. Ob vsem tem sem v obupu dobesedno obsedel. Navkljub vsemu se je zadeva srečno končala. Po dnevu čakanja in kupu skrbi so cesto čudežno popravili in spet smo ob treh ponoči v strahu pod ponovo zaporo drveli preko Himalaje. Uničen tovornjak je bil še vedno sredi ceste, cesta vse do Zoji-la pa se mi je zdela čisto solidna. Zakaj torej toliko hrupa za nič?
Človek se hitro naje zarečenega kruha. Takoj, na drugi strani se cesta začne spuščati proti Sonamargu. Česa takega še nisem doživel. Cesta se spusti po nekakšni blatni drči dva tisoč metrov v globino. Po vseh fizikalnih zakonih cesta tu nikdar ne bi smela obstajati in številni plazovi jasno kažejo, da precejšen del časa niti ne obstaja.
Najhujše od vsega pa je nemogoč promet, ko se po ozki, blatni in poplavljeni cesti ob tebi še prebijajo na polno naloženi tovornjaki. Moram priznati, da sem se pošteno oddahnil, ko smo prispeli v Sonamarg. Indijcem je treba nekaj priznati. Cesta znajo graditi, je pa res, da je vse skupaj preizkušnja za živce.
V spominu mi je ostal napis na mostu, pod katerim je prejšnjo noč voda narasla za 10 metrov in ga na debelo zasula s kamenjem, drevjem in blatom: »Nemogoče naredimo stežka, težke stvari opravimo takoj«.
Ob Sonamargu leži Amakath
Gre za hindujsko sveto votlino v Himalaji, v kateri je Šiva svojemu božanskemu spremljevalcu Parnatiju pred tisočletji povedal skrivnost o smislu življenja. Vsako pomlad v dolini zraste šotorsko naselje polno hindujcev katero je vsaj 10x večje od samega Sonamarga.
V popolnoma muslimanski dolini je naselje kot rdeča cunja pred bikovimi očmi. Ne zastonj. Lokalni kašmirski separatisti izziv seveda vidijo in zgodilo se je že kup incidentov s kupom mrtvih. Vojakov je toliko, da plezajo drug čez drugega, obiskovalci pa le stisnemo glavo med ramena in gasa proč od kačjega gnezda.
V Kašmirju se pokrajina spremeni. Himalaja je tu podobna Centralnim Alpam, le da je vse skupaj bistveno višje. Jasno je, da smo šli spet na trekking. Očitno smo hojo v klanec v Indiji obvladali do popolnosti.
V Kašmirju brez dovoljenja vojske in obveznega spremstva ne smeš narediti koraka. Pa nič zato. Dejstvo je, da je vse skupaj prekrasno: vse polno ledeniških dolin, jezerc, ledenikov in divjih gora. Pozornemu očesu pa ne uide še nekaj drugega. Zaradi hitrega naraščanja lokalnega prebivalstva so vsi naravni viri bistveno preveč obremenjeni.
V vsem Kašmirju nisem videl travice, ki bi bila višja od 5 cm. Vse je do amena popaseno in po pašnikih se potika čisto preveč sestradanih čred ovac, konj in goveda. Da pa ne bi ljudi izpustil, pa lahko mirne duše povem, da sestradano delujejo tudi sami pastirji in njihovi otroci. Zanka je pravzaprav zategnjena.
Čred je preveč, zato se trava ne obnavlja in pašnike odnaša erozija, posledično se zmanjšuje prireja in vedno manj dohodka je na razpolago vedno večjemu številu ljudi. Ti se počutijo v brezizhodnem položaju v svoji vedno večji revščini in do nemirov je le še korak.
Če se v to situacijo s podpihovanjem vpleteta še Pakistan s svojim podpihovanjem in indijska oblast s svojo represijo, je sod smodnika prižgan. Upanje kljub vsemu obstaja. Indija je demografski bombi odvila vžigalnik. Že več kot desetletje ima povprečna Indijka v življenju manj kot dva otroka in kot na Zahodu se tudi njihovo prebivalstvo pospešeno stara.
Moram priznati, da smo se pošteno oddahnili, ko smo prišli v Srinagar, glavno mesto indijskega Kašmirja. Tu je radikalizacija prebivalstva očitna. Daleč je že idilični čas britanske kolonializacije.
Vse odrasle ženske so od glave do peta oblečene v abaje, moški pa so itak po videzu vsi bratranci Osame bin Ladna. Vendar pa ne morejo niti migniti s prstom. Vojske je toliko, da človek ne ve ali je v mestu ali kasarni. To je prav posebej nevarno, ker sta tako Indija kot Pakistan jedrski sili in nikoli ne veš, kdaj bo zadeva ušla izpod kontrole.
Prav tiste dni, ko smo bili tam, je bil v Indiji dan žalovanja. Tipi od Talibov so v gumenjakih na meji prepluli Ind. Žična ograjo na bregu je odnesla poplava. To je del ograje, ki se začne ob morju, vodi tisoč kilometrov ob meji in se konča šele ob Kitajski. Ponoči je razsvetljena in njen sev se vidi iz vesolja. Skrajneži so vdrli, so nekaj deset kilometrov v notranjost Indije.
Ko so prišli do prvega mesta, so se zapodili v center in streljali po ljudeh v okolici upravnih stavb in policije. Preden so njih same potolkli, so pobili cel kup ljudi.
V odgovor je Indijska vojska s topovi streljala po pakistanskih obmejnih enotah in obmejnih vaseh, tako da so imeli nato žalovanje še v Pakistanu….. in tako v nedogled.
Na robu Srinagarja je precej veliko jezero Dal in mesto velja za azijske Benetke. Ob jezeru še iz prejšnjih časov prejšnjih časov plava večje število »house boats«. Beseda je neprevedljiva, vse skupaj pa izgleda kot nekakšna barkača brez motorja, na kateri je postavljena lesena hiša.
Po tednih hoje po hribih vsi prešvicani, blatni, žejni in sestradani po vožnji čez drn in strn, se namestimo prav na teh barkačah. Človeku je bilo prav nerodno. Pričakale so nas viktorijansko opremljene sobe, porcelan na mizah ter kristalni kozarci. Za povrh pa strežaj z belim prtičkom čez komolec.
Na jezeru Dal se končno pustimo razvajati, vozimo se naokoli s šikarami, nekakšnimi pletnami in se pustimo oblegati prodajalcem, ki nam poizkušajo prodati vse mogoče. Ob večeru uživamo ob soncu, ki zahaja nad jezerom.
V mestu je kopica starodavnih mošej in po muslimanski tradiciji tudi mavzolej, v katerem je bojda pokopan Isa, Jezus po naše. Po Koranu je Bog tik pred smrtjo le-tega rešil s križa. Kot muslimanski prerok je skupaj z Marijo Magdaleno potoval po svetu in se na koncu ustalil prav v Kašmirju.
Ponosni lastnik plavajoče hiše mi je razložil, da naj bi po njegovem v Kašmirju vladala idila in naj bi muslimani, hindujci, sikhi, budisti in džainaisti živeli v slogi in bratstvu. Njegove trditve sem jemal s precej skepse. Muslimani so prišli zadnji v kašmirsko dolino in sicer kot osvajalci. Po stoletjih medsebojnih sporov in pobijanj je prišlo tako daleč, da je vseh preostalih le še za vzorec, večina nekdanjih domačinov pa je morala zapustiti svoje stoletne domove.
Z uličnim prodajalcem sem se tudi zapletel v razgovor. Ravno toliko, da mi je razložil, da pri njih še vedno traja vojna za svobodo. Tudi to sem jemal nekoliko z rezervo.
Dosedanji rezultati te t. i. pravične vojne so le na desettisoči mrtvih vojakov in civilistov, uničeno gospodarstvo in vsesplošna radikalizacija.
Z nekaj cinizma sem si mislil tudi to, da v vsaki vojni na površino priplava drek v obliki vojnih dobičkarjev, v primeru uspešne vojne vse zasluge poberejo novodobne povzpetniške podgane, v primeru poraza (ali zmage) vso ceno pobijanja itak nosi civilno prebivalstvo. Ob takšnem razmišljanju smo kulturno zahodu popolnoma tuj svet zapustil z letalom za Amritsar. Na letališču smo šli skozi toliko kontrol, da na koncu nisem več vedel zase. Vendar pa smo na koncu prileteli v četrto, sikovsko Indijo, v Pendžabu.
Amritsar je bil pravo razodetje
Milijonska metropola je sikhovsko sveto mesto in v sredini mesta stoji legendarni Zlati tempelj. Sikhi kot narod in religija so nastali v 16. Stoletju ko je eden izmed njihovem gurujev ugotovil, da so vse razlike med ljudmi narejene umetno z namenom, da spro ljudi med sabo in da je smisel življenja le v tem, da lahko človek pomaga drugim.
S takšnim razmišljanjem so se zamerili vsem verskim in političnim voditeljem in le čudežno so preživeli stoletne preizkušnje. Danes so razsejani po celem svetu in ena izmed najbolj uspešnih družbenih skupin.
Na samem začetku sem omenil Tadž Mahal. Ta je veličasten spomenik. Kot spomeniku mu nekaj manjka: ljudi, ki bi živeli z njim. Kljub svoji lepoti je le mrtev kup marmorja. Konec koncev je le mavzolej.
V Zlatem templju je drugače. Življenja v sebi ima, kolikor hočeš Po njem se neprestano pomikajo nepregledne množice ljudi. Ljudje se obredno kopajo, molijo, spijo, jedo, občudujejo svete knjige in tudi zabavajo. Z obraza vsakega izmed njih odseva neverjetni pozitivizem.
V skladu s svojo filozofijo je v vsakem templju organizirana brezplačna delilnica hrane. V Zlatem templju jih vsak dan gratis nahranijo na desettisoče. Trajen hrušč pomivanja posode in deljenja hrane je bil zame tako kot najlepša angelska glasba.
Amritsar leži le štirideset kilometrov stran od pakistanske meje. Prebivalci obeh dežel so tisočletja živeli skupaj, so pa zadnjih 80 let tudi na smrt skregani. Meja je zaprta z izjemo tega mejnega prehoda. Vsak večer se na obeh straneh meje zbere na tisoče ljudi, kjer si ogleda ceremonialno zapiranje meje. V principu gre za gromozansko šopirjenje, kjer se gre predvsem zato, da se dokaže, da imaš ti daljšega, kot pa tvoj sosed …
Na vsaki strani so tribune, na katerih se zbere množica ljudi. Vojska vsakega posebej preišče in razpostavi na točno določeno mesto. Z nami tujci se ne ukvarjajo kaj dosti, precej več pa imajo dela z domačini. Zadeva je namreč orkestrirana z moderatorjem in tisto, česar se boje na obeh straneh, je to, da ne bi zadeva ušla izpod nadzora.
Ob neodvisnosti obeh dežel leta 1947 je namreč prišlo do množičnega etničnega čiščenja na obeh straneh meje, ki je prizadelo 10 milijonov ljudi in terjalo pol milijona mrtvih. Malce paradoksalno najbolj odgovorna za to katastrofo, Jinnah kot oče Pakistana in Gandi kot oče Indije vsak na svoji meje veljata za narodna junaka. Zgodovina zna biti včasih res krivična ...
Vrata se lahko zapre na več načinov. Prvi je brez pompa, potiho in s kljuko. Ali pa z vsesplošnim cirkusom, pardon operetno vojno.
Najprej je treba na obeh straneh dati zvočnike do konca na glas. Na cesti se ob pomoči moderatorja razvije ob najnovejši glasbi vsesplošno rajanje.
Nato sledi mimotek brhkih Indijk z državnimi zastavami. Nekatere izmed njih sicer o tem, kaj je tek, nimajo pojma. No navkljub temu se ob pogledu na lepoto na tisoče ljudi razgreje do besnila. Na pakistanski strani na tisoče ljudi vpije »Živel Pakistan«, na indijski enako »Hindustan batagi«.
Potem pa se začne prava predstava
Na prizorišče prideta paradna oddelka vojske obeh držav. Z nekakšnimi perjanicami pokriti vojaki divje korakajo sem in tja, na veliko salutirajo, pošiljajo nasprotnika k hudiču in si grozijo. Del indijske čete so tudi vojakinje in Pakiji se na veliko režijo, da se morajo Indijci skrivati za babami, ker si sami nič ne upajo. Indijci jim odgovarjajo v enaki meri.
Pakistanska narodna sramota je v tem, da je Jinnahova edina hčerka v grozo svojega pobožnega muslimanskega očeta, poročila Parsija in po neodvisnosti živela v Indiji. Ko Pakiji začno navijati, kaj bodo delali vojakinjam, Indijci vpijejo nazaj, kaj že delajo Jinnahovim vnukinjam … To je hkrati tudi najbolj kritičen trenutek.
Pred leti je za gromoglasni vložek k predstavi na pakistanski strani poskrbel talibski samomorilni napadalec in s sabo v smrt v mogočni eksploziji popeljal 60 ljudi, da o stotinah ranjenih sploh ne govorimo.
Nekako se pretolčemo skozi kritične trenutke, ko drug čez drugega vpije deset tisoč ljudi. Vojaki slovesno in popolnoma usklajeno spustijo vsak svojo zastavo, sonce zaide in predstava je končana. Še en dan se je varno končal. Z jutrom napoči nov dan ...
