Islandija, dežela ognja in ledu
V obliki orjaške črke S se po sredini Atlantskega oceana širi podmorski hrbet. Od severnega tečaja sega proti jugu Atlantika in se nato širi še v preostale oceane. Človeškim očem je praktično neviden, saj je skrit v globinah oceana.
Edini del tega podmorskega gorstva, ki pride na površino, je Islandija. Otok, katerega nastanek in obstoj narekujejo vulkani.
Celoten otok s površino prek 103.000 km2 je sorazmerno mlad v geološkem smislu. Šele v tercialnem obdobju pred približno 30 milijoni let se je dvignil nad morsko površino in z razmikanjem celinskih plošč še vedno raste, saj se prav po sredini, po orjaških prelomnicah, ki segajo od severovzhoda proti jugozahodu, še vedno širi. Po nekaj centimetrov letno se zahodni del premika proti Ameriki, vzhodni del pa proti Evropi.
Človeštvu je bil ta orjaški otok na sredini oceana dolga tisočletja neznan. Šele v devetem stoletju so ga odkrili irski menihi, katerim so sledili Vikingi, oziroma kot so jih takrat imenovali, Normani. Kelti so imeli z Ljudmi iz zaliva, kar pomeni njihovo ime, že predhodno bogate in neprijetne izkušnje. Keltski naseljenci so otok preventivno zapustili, kot pa da bi postali plen teh nevarnih nasprotnikov.
Za prvega naseljenca velja Ingolfur Arnarson, ki se je leta 874 naselil na področju današnjega Reykjavika. Ime mesta pomeni Dimni zaliv in sicer po številnih toplih vrelcih, ki so tu prihajali na površino.
Naselitev je bila pravzaprav stvar nuje. Norveška se je tedaj skupaj s celotno Skandinavijo srečevala z agrarno prenaseljenostjo. Ta je prisilila ljudi v velike selitve prebivalstva, ki so potovali proti zahodu na Atlantik, proti jugu na Britansko otočje in Francijo ter proti vzhodu na področje današnje Rusije.
V kolektivnem evropskem spominu so te selitve prebivalstva, ki je iskalo prosto plodno zemljo, ostalo kot vikinška nevarnost. Tako tudi naselitev Islandije ni bila naselitev, ni bila iz samega pustolovskega duha. Šlo je za biti ali ne biti in takrat smo ljudje sposobni storiti velike stvari.
Med drugim s krhkimi lesenimi knorri in drakarji prepluti stotine kilometrov po viharnem morju. Že bežen pogled na zemljevid nam pove, da je bilo potovanje po severnem Atlantiku prava pustolovščina.
Vse to praktično brez zemljevidov in navigacijskih pripomočkov. Največji približek navigacijskemu instrumentu je bil silfurberg, sončev kamen. Kalcit, ki je na tisti strani, na kateri je nanj sijalo sonce spremenil barvo in omogočil približno navigacijo tudi v času megle in nizke oblačnosti.
Ingolfur Arnarson in njegov brat sta imela za svoje veliko dejanje prav posebno veliko razlogov. Sprla sta se z enim od norveških knezov in mu v boju pobila njegove sinove.
Njuno življenje in življenje njunih družin kar naenkrat na Norveškem ni bilo kaj dosti vredno in zato je bilo potrebno oditi. Po razburljivi plovbi in prezimovanju na negostoljubni južni obali sta našla Dimni zaliv, ki ima najugodnejše podnebje na celotnem otoku in tu pognala svoje korenine.
Legenda pravi, da sta naselitveni kraj našla s pomočjo lesenih kolov. Tam, kjer naj bi z ladij vržene naplavljene kole vrglo na obalo, naj bi zrasla prva naselbina.
Vse to se je zgodilo na mestu današnjega Reykjavika. Zahodni del otoka je dejansko najprimernejši za naselitev. Od tod so se norveški kmetje razselili širom celotnega otoka.
Genetske raziskave so čudovita stvar. Pojasnijo zakaj so domorodni prebivalci tako različnih podob. Nekateri od njih so čisto svetlih las, izrazito svetli, visoke postave, obveznih modrih oči. Drugi spet le srednje postave, dostikrat zelenooki, rdečelasi in pegasti.
Odgovor najdemo v zgodovini plenjena Vikingov po Britanskem otočju. Na svojih roparskih pohodih so domov pripeljali lepo število keltskih suženj.
Te so po sili razmer morale slediti svojim gospodarjem na Islandijo in iz njihove združitve je nastal današnji narod, ki govori Islandščino, ki ni čisto nič drugega kot srednjeveška Norveščina. Kot zanimivost Islandci so edini nordijski narod, ki je ohranil starodavni prenos priimkov.
Naj razložim kar po njihovem predsedniku Guðni Thorlacius Jóhannesson. On je sin Johanesa, zato je dobil ime po imenu očeta (Johannesson – Johannesov sin). Vendar se njegov oče ne piše Johanneson, ampak ima priiimek po očetov imenu z dodatkom son.
Enako velja za njegovo mamo, ki se imenuje po očetu s končnico dottir – hčerka. Tudi njegova žena se ne piše Johanesson, ampak po očetu Haraldottir. Tudi njegovi potomci se ne pišejo enako. Hčerka torej Gudnidottir in sin Gudnison. Torej popolna zmeda, ko nosijo vsi člani družine različne priimke. Zelo podobno je tudi v Severni Makedoniji.
Islandija je bila v tem času v enem izmed toplejših klimatskih obdobij. Danes si jo preprosto težko predstavljamo. To je bila pred naselitvijo človeka precej gozdnata dežela, pokrita v 20 % meri z gozdovi pritlikave breze in vrbe. Njene obale pa so bile preplavljene z debli, ostanki dreves, ki so z morskimi tokovi prispeli naravnost iz Sibirije in tu nasedle.
Predvsem pa je bila dežela nenaseljena in odprta vsem naseljencem. Naslednja tri stoletja so bila obdobja blagostanja. Naselitev dežele opevajo edde, ki opevajo dejanja bogov in junaštva herojev. Pa tudi sage, pesnitve, ki opevajo življenje prebivalcev Islandije ob prelomu tisočletja.
Vsakomur, ki ga vsaj malo zanima islandska zgodovina priporočam v branje Sago o Njalu. Zgodba o dveh prijateljih. Gunnarju in Njalu, ki se prebijata skozi življenje in katerima kopico težav povzročajo ženske. Sage ob pazljivem branju še kako dobro oriše življenje v starodavni deželi.
Sloves dežele, ki ponuja ugodne možnosti, je prav kmalu dosegel matično domovino in na Islandijo so prihajali novi in novi valovi naseljencev. Predvsem kmetov brez zemlje.
V veliki, praktično prazni deželi ni bilo nobene potrebe po centralizirani državni oblasti. Naseljenci so izbrali republikansko ureditev.
Deželi so vladale razširjene družine, v katerih so glavno besedo imeli družinski poglavarji. Vsako leto v začetku julija so se ti zbrali v Thingvelirju, kjer so imeli nekajtedensko zasedanje Althinga.
Najstarejšega evropskega parlamenta, ki je v sebi skrival zakonodajno in sodno oblast. Tu so se dogovorili o skupnih zadevah, izvajali sodno oblast in sprejemali pravila, po katerih se je ravnala otoška skupnost. Thingvelir ni čisto nič drugega, kot soteska, kjer se stikata Evropska in Severnoameriška celinski plošči.
Kraj je daleč stran od vseh naselbin. Razlog za zasedanje parlamenta v kraju bogu za hrbtom je jasen. V času, ko so bili vsi poglavarji razširjenih družin odsotni, je bilo potrebno zagotoviti, da so na vsem znanem kraju, daleč stran od svojih privržencem.
V nasprotnem bi lahko komu prišlo na misel, da v času njihove odsotnosti opleni njihova posestva.
Mimogrede, tu so na hitro izvedli zakonodajno, izvršno in sodno oblast za naslednje leto. Pa izvršili tudi usmrtitve. Moške so običajno obglavili, ženske, običajno nezakonske matere, pa utopili.
{embed_foto}1762655{/embed_foto
}
Nekje vmes, v desetem stoletju so postali kristjani. Nordijski bogovi so počasi odšli v pozabo. Od njih so se poslovili v velikem slogu. Ob krstu so njihove podobe zmetali v vodovje slapu in pozabili nanje. No, ne čisto. Bojda še danes velika večina prebivalcev vraževerno veruje v trole, nevidne škrate, ki so vse prisotni.
Vendar pa je takšen položaj bil preprosto prelep, da bi lahko dolgo časa trajal. Že v 13. stoletju, ko je število prebivalcev doseglo 30-40.000, so se začele resne težave.
Število je pomenilo zgornjo mejo prebivalcev, ki jo je dežela lahko preživela. Evropo je zajela mala ledena doba, ki je trajala do 19. Stoletja. Podnebje je postalo precej bol mrzlo.
Ta ledena doba je zahtevala evakuacijo Grenlandije in zatrla kakršno koli misel na potovanja in naselitev Vinladnije. To je Severne Amerike.
Kar naenkrat se je zgodilo, da so prebivalci Islandije prekomerno izkoristili naravne vire. Zaradi potrebe po kurjavi in gradbenem lesu naplavljena hlodovina iz Sibirije, ki je pristajala na obali, ni več zadoščala.
Ljudje so se v želji po lesu in rodovitnih poljih lotili domačih bornih gozdov. V nekaj desetletjih so jih iztrebili praktično do zadnjega debla.
Zaradi agrarne prenaseljenosti so se začeli boji med posameznimi klani za redke preostale življenjske vire. Oziroma bolje, da bi preživela tvoja družina, je bilo potrebno vire odvzeti sosednjemu klanu.
Konec 13. Stoletja so po Islandiji divjale državljanske vojne, ki so trajale več desetletij, dokler ni oblast prevzel norveški kralj in naredil zasilen red. Islandci so se našli v brezizhodni situaciji, saj tokrat niso imeli več možnosti za selitev presežka prebivalstva, ampak so se morali znajti z omejenimi naravnimi viri.
Nekaj stoletij kasneje je prišlo do ustanovitve enotne skandinavske države Kalmarske unije, v kateri so imeli glavno besedo Danci in tako so postali del danskega kraljestva.
V tem kraljestvu so dobili status pozabljenih gorjanov na daljnem severu. Poenostavljeno prepuščeni so bili sami sebi. Državna tvorba ni bila trajna in ko je razpadla so Islandci ostali pod Dansko vladavino vse do leta 1944, ko so ponovno dosegli nacionalno neodvisnost.
Vse vmesno obdobje je bil čas velikih preizkujšenj in bornega življenja. Poleg dolgih obdobij mrzlih zim je prišlo še do povečane vulkanske aktivnosti in v zadnjem tisočletju je bilo preko 150 večjih vulkanskih izbruhov.
Zime in vulkanski izbruhi so imeli strašljive posledice. V štirinajstem stoletju je v kugi, ki se je razširila iz Evrope umrla tretjina prebivalstva.
V začetku sedemnajstega stoletja v seriji let, ko ni bilo poletja, umrla spet četrtina prebivalstva. V kolektivnem Islandskem spominu pa je ostal predvsem izbruh Lokija. Loki je vulkan pokrit z ledenim pokrovom kakih 200 kilometrov vzhodno od Reykjavijka.
Leta 1783 je izbruhnil po nekaj stoletjih in v desetmesečnem izbruhu s pepelom prekril celoten jugozahodni del otoka, ki velja za najrodovitnejšega.
Debelo plast pepela je bila za travo pod njo prevelika ovira in zato je ta odmrla. Od lakote je pomrla praktično celotna otoška živina, za njo pa še tretjina prebivalstva. Tega tudi ribištvo ni moglo rešiti.
V nasprotju s splošnim prepričanjem se Islandci z ribištvom resneje ukvarjajo šele zadnji dve stoletji. Pred tem njihove barke preprosto niso bile kos neusmiljenemu Severnemu Atlantiku.
Vse te preizkušnje so Islandce, ki so bili za preostale Evropejce znani kot prebivalce Hekle, vrat v pekel, držale v neverjetni revščini. Prav ta revščina je bil razlog, da je število prebivalstva konec 19. Stoletja bilo še prav takšno kot v 13. Stoletju in da so se prebivalci masovno izseljevali predvsem na Dansko.
Šele konec 19. Stoletja so Islandci ponovno začeli pridobivati elemente samouprave in neodvisnosti. Po stoletju od ukinitve Althinga so v začetku 20. Stoletja ponovno ustanovili parlament, ki pa sedaj zaseda v glavnem mestu in zlomili državni monopol, ki je Danski omogočal popolno kontrolo nad otoškim gospodarstvom in trgovino.
Nove, moderne ribiške ladje so prinesle zametke blagostanja in nacionalno samozavest. Število prebivalstva je začelo naraščati. Med drugo svetovno vojno so otok najprej zasedli Angleži, za njimi Američani in otok je razglasil neodvisnost. Povojno obdobje je prineslo razvoj in bliskovit dvig življenskega standarda.
Ribištvo je postalo tista hrbtenica tega razvoja. Vendar pa ni šlo zlahka. Potrebno je bilo razglasiti 200 milj širok ribiški pas. To je prineslo prave ribiške vojne. Islandci so kupili patruljno ladjo Odin in se zapletali v prave ribiške spopade s predvsem britanskimi ribiči.
Razvoj je prinesel tudi izboljšano infrastrukturo. Leta 1974 so končno zgradili cesto okoli otoka in s tem povezali deželo v eno celoto. Kmetijstvo je dalo prostor sekundarnim in tercialnim dejavnostim.
Zrasla je industrija, ki je imela hrbtenico na poceni električni energiji in je predelovala boksit v aluminij. Islandija je postala potrošniška družba, kot jih poznamo drugod po Skandinaviji.
Hiše so postale večje in lepo pobarvane, vsaka vas je dobila bazen, ki je ogrevan iz enega izmed brezštevilnih toplih vrelcev. Življenje je postalo kar naenkrat lepo in Islandci eden izmed narodov, ki je občutil največje veselje do življenja. V določenem trenutku v devetdesetih letih pa so se začeli ukvarjati še s finančnimi posli.
Revno življenje je bilo, kar naenkrat postalo oddaljena preteklost in vsi so postali bogati. Vendar je ta privid bogastva odšel, kot je tudi prišel.
Leta 2008 je prišlo na dan, da je nekaj deset bančnikom s svojim nezakonitim in vratolomnim poslovanjem na kolena spravilo celotno državo. Kakršna koli podobnost s podalpsko deželico tudi približno ni slučajna.
Kar naenkrat je nacionalna valuta devalvirala za polovico in na plano je prišla že lep čas pozabljena pošast: inflacija. Življenjski standard je padel na polovico in Islandci so bili soočeni s streznitvijo in z jezo zoper politike, oblast in predvsem zoper bančnike.
Še enkrat se pokaže, da so Islandci drugačni od nas. Pri nas so se propadli tajkuni izmazali z leporečenjem, pokradene milijone pa so pravočasno spravili na varno. Islandci pa so svojo povzpetniško svojat preprosto pozaprli.
No, vse te jeze ni videti kar na prvi pogled. Islandci so zadržan, vase zaprt narod, ki marsikaj potrpi in ko si postavi cilje nikdar ne odneha. Ni kaj. Izkušnje tisočletja trdega življenja so brez dvoma v njihovi mentaliteti.
Ves ta čar neverjetno dežele si je mogoče ogledati predvsem takrat, ko imamo tako čas kot tudi mobilnost. Ogled Islandije z lastnim avtomobilom je prav gotovo tisto pravo.
Vsak teden v Seydisfjodur priluje z Danske ladja Noronna. Lasten avtomobil s seboj prinaša veliko mobilnost, pa tudi tveganja. Velika večina otoka je še danes praktično nenaseljena, stranske ceste pa brezupni kolovozi, kjer se zelo lahko zgodi kako neljubo presenečenje.
Edina prava prometnica je Islandska krožna cesta, ki se je za turiste izkazala kot blagoslov. Kar naenkrat lahko tudi običajni ljudje z običajnimi prevoznimi sredstvi potujemo po precejšnem delu te skrivnostne dežele.
Nekako se da priti skozi tudi s cenami. Posebej, če pozabiš restavracije in hotele. Nakupovanje v diskontnih centrih, kot je Bonus, lastna kuhinja na plinskem gorilniku in prenočevanju pod šotori v kampih z naravno ogrevanimi bazeni, je čisto prijetna stvar. Da ne pozabim potepanja naokoli od jutra do večera po gorah vse naokoli in nabiranje borovnic v zgodnji jeseni.
Ogled Islandije je tako tisoč petsto kilometrov krožnice okoli otoka s skoki po posameznih naravnih znamenitostih v notranjost dežele.
Navkljub temu, da s sajenjem novih in novih gozdnih nasadov dežela spet dobiva nekdanjo podobo, je notranjost dežele nikdar niti ni izgubila. Ta je še vedno tako divja in surova, kot je bila nekdaj.
Praktično vsi prebivalci žive namreč žive ob obali in njeni neposredni bližini. Vsa notranjost, kar 80% vsega, je ena sama neskončnost bazaltnih polj, tefre, vulkansih izmečkov, ledenikov in neskončnih gora. Notranjost je še danes praktično nedostopna z izjemo redkih poti, ki so prevozna z džipi na štirikolesni pogon.
Le obalni deli so nekoliko bolj prijazni. Ta del Islandije je pokrajina fjordov, dežela travnikov, samotnih kmetij in manjših vasi. V celotni državi je eno samo mesto, vredno tega imena.
Reykjavik ima 200.000 prebivalcev in v njem in njegovi okolici živi 2/3 celotnega prebivalstva. Vse ostalo je prepuščeno neskončnemu številu slapov, ovcam, konjem in brezštevilnim pticam.
Večkrat dnevno se zamenja vreme. Od sivine oblakov, do jasnega sonca, pa spet nazaj do vetra in pršenja. Nekaj dni, običajno v avgustu, pa nastopi obdobje toplega vremena, ko temperature narastejo tja do 20 stopinj Celzija. Ti dnevi so pravi nacionalni prazniki. Vsi pridejo na plano, poležavajo na travi in se imajo lepo.
Islandija s svojo prvinsko divjostjo, neskončnim pejsažem barv in praktično neokrnjeno naravo preprosto vzame sapo. Poseljena je s potomci Vikingov, ki so pred tisočletjem prepluli ocean in od takrat naprej vztrajajo v tem surovem svetu. In ne mislijo odnehati, pa naj si bankrot, vulkanski izbruhi ter ledeniške poplave mislijo in delajo, kar hočejo.
