Kaj lahko iz športa prenesemo v vsakdanje življenje
Nobelov nagrajenec za književnost Albert Camus je dejal, da se je vsega, kar ve o etičnem ravnanju, naučil v športu.
Razmišljanje o pomenu in predvsem bistvu športa. Na svetu sta dve vrsti ljudi: eni prebivajo v dolinah, drugi se vzpenjajo na vrhove.
Prvi iščejo mir, zavetje in varnost. Včasih spregovorijo o spremembi, a se obotavljajo pri sodelovanju, zlasti če sprememba obeta prekinitev ustaljenega reda, ki jim zagotavlja spokojnost. Njim zadostuje, da niso poraženi. Zadovoljni so z neodločenim izidom. Oni svojo čilost uporabljajo za to, da preživijo.
Drugi menijo, da življenje v dolini ni zanje, in svoje ambicije preizkušajo na najstrmejših vzponih. Zavedajo se, da je v doseganju vrha in naporu, da pridejo tja, skrito neizmerno zadovoljstvo.
Oni živijo za okušanje spremembe in uživajo v prožnosti, ki je potrebna, da se pobereš po udarcih in buškah vzpenjanja na vrhove.
Njim ni do tega, da bi se o spremembi samo pogovarjali, oni jo želijo povzročati. Oni tvegajo zato, da bi zmagali. Poraz pride sam po sebi, naravno, tu ni nobenega tveganja. Ljudje vrhov se zavedajo, da se dosežek vedno ne kaže v zlati medalji. Merijo ga z vznemirjenjem, ko odkrivajo, kako daleč jih lahko popelje prizadevanje, da bi zmagali.
Narave mogočni zakon je sprememba
Ob spoštovanju razlik med ljudmi je naravno, da v življenju osvajamo različne vrhove. Niso vsi Everesti, vendar so naši. Posejani so po naših družinskih, družbenih, poklicnih in osebnih pokrajinah.
Vsi se jih zavedamo, in da jih preplezamo, potrebujemo željo, prepričanje vase in vztrajnost. Toda sposobnosti in predanost še niso vse. Celo za izrazito individualen šport, kot je tek, vendarle tudi velja, da je rezultat boljši, če se povežemo v moštvo in spoznamo, da je celota več kot le vsota posameznih delov.
Športniki želijo zmagovati v eni sami igri – igri sprememb: spreminjati želijo to, kar je, ali pa želijo biti spremembam kos. Morajo se jim predati, kajti ni se jim mogoče izogniti. Sprememba je najbolj stalna stvar na svetu.
Pred skoraj 250 leti je škotski pesnik Robert Burns napisal verz: »Narave mogočni zakon je sprememba.« Upirati se spremembi je tako, kot bi poskušali zaustaviti vrtenje Zemlje. Bolje jo je sprejeti, pozdraviti – in nanjo vplivati.
Toda neka stvar in njeno nasprotje se nujno ne izključujeta. Človeštvu bi namreč prišlo prav, da se mnoge stvari ne bi spreminjale, recimo stvari, ki jih narava v mreži življenja ureja počasi, zanesljivo in brez nečesa, kar ljudje hladnokrvno imenujemo škodljivi stranski učinki.
Homo economicus, ta neprijetna izpeljanka homo sapiensa, je sprejel ideologijo koristoljubja, ki zahteva nenehno poseganje v živo in neživo naravo in spreminjanje njunih daril v manjvredne tvarine. Narava ne pozna stranskih učinkov.
Pozna samo vzroke in učinke. V luči totalitarne ideologije potrošništva lahko torej spremembo razumemo kot grožnjo naravnemu redu stvari. Zato sem do vsesplošnega čaščenja sprememb zadržan.
Moja drža me ne skrbi, toliko manj, ker sem v delih Nobelovega nagrajenca Iva Andrića našel potrditev, da ni z njo nič narobe.
»Nekaj močnega in tolažilnega je v ravnodušnih, zmeraj istih obrisih hribov, ob katerih nam teče življenje, vendar venomer spremenljivih v barvah. Pozimi so enolično beli ...« itd.
In nekaj odstavkov kasneje: »Tako je že od nekdaj teklo življenje hribov v zdravi enoličnosti in pod odrevenelimi zunanjimi oblikami je bilo videti, kakor da se nobena reč ne razvija in ne odmira, tako zelo je bilo novo žito podobno lanskemu in rajni novorojenčkom.«
V današnjem času, ki zato, da nam ne bi bilo dolgčas, na vsakem koraku zahteva spektakularne in hitre spremembe, v času, ki ne pozna ne mere ne meje, je zdrava enoličnost skoraj sovražni govor.
Ja, narava, ki ima hkrati lahno in težko roko, ve, kako je prav. Andrič je bil s svojo neizmerno občutljivostjo za stvari življenja njegov vdani služabnik in glasnik.
Tekmeci, ne nasprotniki
Da bi znali povzročati spremembe, ki bi naše zemeljsko prebivališče krasile, ne kazile, je potrebno dvoje: znanje in značaj. Brez značaja je znanje v najboljšem primeru nekoristno, v najslabšem pa celo pogubno. Moč znanja je namreč lahko tako zastrašujoča, da nujno potrebuje varnostni ovoj: značaj, ki kroti njen vse prepogosto lahkomiselni, včasih pa že kar brezobzirni optimizem in mu ne dovoli, da bi se izrodil v prevzetnost.
Značaj je tudi temelj ravnanja, ki ga imenujemo športno vedênje. Šport lahko postane šola značajev, ki zahteva vrsto vrlin, opek čvrste značajske stavbe.
Nobelov nagrajenec za književnost Albert Camus je dejal, da se je vsega, kar ve o etičnem ravnanju, naučil v športu. Šport je dobro vadišče za oblikovanje etične drže, vendar je posejan tudi s pastmi, ki jih je v nekoč zgledno amatersko prostočasno dejavnost prinesel moderni čas s poveličevanjem zmagovanja in denarja. V tako usmerjenem športu se tekmec zlahka sprevrže v nasprotnika.
Tedaj ni dovolj, da ga premaga, mora ga kar pokončati. A s tem je pravzaprav pokončan cilj športnega merjenja. Športnik svoje telo požene prek razumnih meja – ne glede na posledice za nasprotnika in zase. Telo postane stroj, doping pa visokooktansko gorivo, ki ga poganja. Tako nasilno cepimo telo od celega človeka, ki je vedno oboje, snov in duh.
Šport je po vzoru večine človeških stvari lahko domovanje angelov ali demonov. Naša naloga je, da ga z naravnim instinktom za dobro in s primerno vzgojo utrjujemo in ohranjamo humanega.
Vemo, da nismo popolni, a se tudi dobro zavedamo, kaj je prav in dobro in kaj ni – ne le zase, ampak predvsem za dobro drugega. Za drugega zato, ker sta v športu zmagovalec in poraženec povezana tesneje, kot sprva pomislimo.
Vzpostavljata se vzajemno. Brez poraženca ne bi bilo zmagovalca, zato bi moral biti drugi na poseben način hvaležen prvemu. S pravo vzgojo ju spremenimo v tekmeca, ki se ne srečata zato, da bi se spopadla, temveč zato, da bi drug iz drugega priklicala najboljše, kar zmoreta. Pravi tekmeci prenašajo zmage trezno, poraze pa prisebno.
To ni vaja iz stoiške filozofije, temveč veščina, ki upošteva pravilo, da večino življenja preživimo vmes, v prostoru med skrajnostma težkih preizkušenj in prekipevajoče radosti.
Smisel življenja je, da vanj prinašamo več smisla
Kaj naj bi prinašali iz športa v življenje? Če se ga lotimo prav, bi morali iz njega v življenje prinašati več smisla. Moral bi nam okrepiti občutljivost za premislek.
Izrek, ki pravi, da je otrok oče odraslega človeka, nam sporoča, kako pomembno je otroštvo za odraslost. Zato so najmlajši vredni samo najboljših varuhov plamena njihovega navdušenja za šport. Otrok in mladostnik hrepenita po varnosti in svobodi hkrati.
Oboje jima lahko nudi dolgotrajen odnos z zanju pomembnim drugim odraslim, ki ni njun najožji sorodnik. V športu je to praviloma vaditelj ali trener.
Od njega pričakujeta, da jima bo dal korenine in krila hkrati: korenine, ki ju sidrajo v tradicijo vrednot, in krila, ki ju bodo ponesla k novim obzorjem. Na prvi pogled je videti, da to dvoje ni združljivo, a ko malo pobrskamo po človeški snovi, spoznamo, da je. Ljudje smo namreč v sebi usodno razcepljeni. To ni pomanjkljivost, ampak naše človeško bistvo, ki ga moramo sprejeti in upoštevati.
Ljubezen do stvari same
Šport ima svoj izvor v prvinskih načinih gibanja – teku, skakanju in metanju –, ki so sprva služili preživetju. Tek kot zalezovanje plena ali beg pred plenilcem, skok kot premagovanje naravnih ovir ali napad na divjad in met kot sestavina lova so se pred več kot dvema tisočletjema na antičnih športnih igriščih izvili iz prijema preživetvenega koristoljubja in postali sami sebi namen. Izjemna hitrost, vzdržljivost in moč so postali predmet vsesplošnega občudovanja in – vadbe. Naši predniki so se na tej stopnji začeli s športom ukvarjati zaradi njega samega.
Če se z neko rečjo ukvarjamo zaradi nje same, je to zanesljivo znamenje, da jo imamo radi in da ni samo sredstvo za doseganje nekega drugega cilja. Težnja po popolnosti in učinkovitosti gibanja je postala sama svoj cilj.
Morda je ljubezen do športa zaradi njega samega znamenje, da vseh niti našega življenja vendarle ne drži v rokah nevidna roka koristoljubja; je tudi znamenje pri-sebnosti, zmožnosti, da stopimo k sebi.
Vabljiva globalnost današnje eksistence nam vzbuja občutek, da smo skoraj hkrati lahko povsod, skriva pa tudi past: da nismo nikjer. Zato sta prisebnost in oziranje vase nenehno prihajanje k sebi, tja, kjer smo najbolj doma.
Odgovor je »biti«, ne »imeti«
Šport kot intenzivno fizično občutenje prostora in časa je lahko pričevanje, da je v sedanji ureditvi sveta, ki ljudi spodbuja k imeti, vendarle mogoče tudi biti. Biti pa je mogoče na dva temeljna načina in tudi na vse druge vmes. Smo lahko ljudje, ki cenijo varnost in stanovitnost življenja v dolinah, lahko pa smo tudi osvajalci vrhov.
A največ je tistih, ki smo vmes. Ali bi smeli reči, da je kdo od prebivalcev teh metaforičnih pokrajin vreden manj kot drugi? Ne, zato ker usodo človeštva ustvarjamo vsi. Moči ne bi bilo brez šibkosti, ognja ne brez ledu, hitrosti ne brez počasnosti in dolin ne bi bilo brez gora.
Tako pojmujem šport: kot grozd na trti življenja, v odnosih z vsem drugim žitjem in bitjem. Le tako se nikoli ne bomo počutili niti več- niti manjvrednih, ampak polnovredne, to pa bi znala biti definicija dobrega življenja. In za to gre: ne za bogato, razkošno, neizprosno tekmovalno in uspešno življenje, temveč preprosto za dobro življenje.
***
Janez Penca, prof. angl. jezika in primerjalne književnosti ter prevajalec. V letih 1970-1980 17-krat prvak Slovenije v tekih na 400 m z ovirami, 110 m z ovirami in deseteroboju, 3-krat prvak Jugoslavije v teku na 400 m z ovirami in 1-krat prvak Jugoslavije v deseteroboju (7204 t.), udeleženec Balkanskih in Mediteranskih iger ter polfinalov Evropskega atletskega pokala, od 1972 do 1978 slovenski rekorder v teku na 400 m z ovirami (51,7 s); tudi trener državnih prvakov in reprezentantov.
