Kako moški po petdesetem začne hujšati s pomočjo zdravnika (in preživi)
Milan je bil star 54 let, visok nekaj čez 1,80 metra in težak ... no, tehtnica se je že nekaj časa delala, da je na dopustu. Ni šlo več zgolj za »malo trebuščka«, ampak za tisto občutje, da je vsak dan z dvigalom lažji kot s stopnicami. Stanuje namreč v drugem nadstropju.
V teoriji je bil že skoraj zdravnik. Poznal je vse prehranske smernice, znal je izračunati bazalni metabolizem in prepoznal vsaj pet vrst solat. A vsakič, ko se je odločil, da zdaj pa res začne, je nekaj prišlo vmes. Življenje, stres, lakota ob desetih zvečer ali pa krofi v pisarni.
Prelomni trenutek: zdravniški pregled
Na rutinskem pregledu ga je zdravnica pogledala z mešanico resnosti in sočutja.
»Gospod Milan čas je, da se resno vprašava, kaj si želite in kaj si lahko še privoščite, glede na svoje zdravje, seveda.«
Milan se je v zadregi pošalil: »Če bom shujšal, me žena morda ne bo več prepoznala.«
Namesto klasičnega žuganja s kazalcem pa ga je zdravnica presenetila. Bila je iskreno vesela, da je Milan pokazal iskreno željo, da nekaj spremeni.
»Večina se prepozno odloči. Vi ste se še pravi čas. Imate vse možnosti, da to obvladate s pravim pristopom.«
Prav ta odziv zdravnice ga je premaknil. Prijazen, odprt pogovor brez sodb, poln strokovne podpore. Dobila sta jasen pregled nad Milanovim zdravstvenim stanjem in ugotovila, da je čas za ukrepanje. A tokrat s pravo strategijo.
Prvič k dietetičarki – na lastno pest in strošek
Zdravnica mu je sicer svetovala spremembo prehrane, vendar je Milan sam prevzel pobudo. Po izvidih je poiskal klinično dietetičarko. Poklical je, povedal, kaj ima v rokah, laboratorijske preiskave, ITM, zgodovino neuspelih poskusov. In bil je presenečen. Sprejela ga je kot zaveznika.
Dietetičarka je bila srčna, razgledana in naravnost navdušena, da nekdo končno pride že z urejenimi izvidi.
»To je kot da mi v roke daste zemljevid in kompas. Zdaj lahko skupaj poiščeva pravo pot,« mu je rekla.
Resda jo je moral plačati iz lastnega žepa, a mu ni bilo žal niti centa. V eni uri se je naučil več o sebi kot v vseh letih brskanja po forumih in prebiranju hitrih diet. Nista delala odvratnega jedilnika z dvema vrsticama na obrok. Sestavila sta prehranski načrt, ki je bil zanj, za njegov ritem, njegove okuse in njegove padce.
Počasi, a zares
Milan je začel s hojo, z nekaj strukturiranimi obroki, z malo več vode in malo manj hrane iz avtomatov. Ni čudežnih sprememb čez noč, a po dveh tednih je opazil, da lažje vstaja. Po mesecu dni je imel pas že na drugi luknji. Po treh mesecih pa prvič ni imel občutka, da je dieta kazen. Bil je v procesu, ki je imel rep in glavo. In rezultat.
Kilogrami so šli dol počasi, a brez jo-jo učinka. Zdravnik je bil navdušen. Krvni tlak se je izboljšal, holesterol padel, Milan pa je imel občutek, da končno vodi lastno življenje.
Zaključek?
Danes, po slabem letu, je Milan lažji za 15 kilogramov in težji za veliko spoštovanja, predvsem do samega sebe. Rad pove, da ni šlo za voljo, ampak za odločitve.
»Ko sem si dovolil pomoč, sem šele zares začel. Zdravnica, ki me ni sodila, dietetičarka, ki me je slišala, in jaz, ki sem končno nehal iskati bližnjice. To je bil ključ.«
Če se danes kdo znajde v istem položaju kot nekoč on, mu samo reče:
»Ne čakaj še en rojstni dan. Ne čakaj ponedeljka. Pokliči zdravnika. Danes.«
