Kako prepoznati pravo olivno olje
To je problem na vseh svetovnih tržiščih, predvsem pa je kupec tisti, ki v želji prehranjevanja z bolj zdravim oljem kupi ponaredek, ki pa predstavlja olje v pravem pomenu besede; nezdravo in mastno.
Deviško olje je tisto, ki ga pridobimo iz svežih oliv in ga iztisnemo v roku 24 ur po trgatvi in ga kemično ne obdelamo. Oljčno olje je torej sveži produkt iz oliv.
In kot ostalo sadje in zelenjava, tudi olive vsebujejo ogromen nabor polifenolov ali naravnih antioksidantov, ki varujejo sadež in rastlino, med njenim življenjem. Starejša, kot je rastlina ali drevo, več polifenolov vsebuje, zato stoletni nasadi oljk niso takšna redkost.
Ravno zaradi teh antioksidantov je oljčno olje več kot hrana, je zdravilo. Niti borovnice nimajo takšnega števila ali nabora antioksidantov kot deviško oljčno olje.
Eden izmed antioksidantov v oljčnem olju je oleocetanol, ki je odlično protivnetno sredstvo in pomaga pri boju z boleznimi, kot sta artritis in Alzheimerjeva.
V pravem olju ga tudi okusite: je vzrok pekočega občutka v grlu, ko olje poskusite. Še ena komponenta je alfa-tocoferol, oblika vitamina E, ki je v študijah dokazano dobra v borbi proti glavkomi in Parkinsonovi bolezni.
Kje nastane težava?
Eden izmed problemov deviškega olja je oksidacija. Če so olive predolgo na tleh ali če od stiskanja oliv do uživanja prebijeta dve leti, oksidacija izniči pozitivne učinke teh antioksidantov.
Tudi pravo deviško oljčno olje izgubi pozitivne lastnosti po dveh letih od žetve. Kar je bilo nekoč pravo in zdravo olje nabito z zdravjem, zdaj ni več tako dobro. Staro olje ne izgubi čisto vseh pozitivnih in dobrih lastnosti, še vedno je iz nenasičenih maščob, zato ga zdravstvene organizacije tudi v takšni obliki še vedno dovolijo imeti na trgu.
Kako se izogniti nakupu slabega olja?
Cena: Manj kot 5 evrov za liter oljčnega olja je dovolj velik razlog za preplah. Cena dokaj dostopnih steklenic znaša okoli 10 evrov.
Steklenice: Oljčno olje mora biti v steklenici z zatemnjenim steklom, ki zavaruje olje pred svetlobo in oksidacijo. Oljčnega olja nikoli, ampak res nikoli, ne kupujte v plastični embalaži.
Datum trgatve: Na steklenicah je pogosto odtisnjen datum trgatve oliv. Če je mlajše od dveh let, je dobro, če datuma sploh ni pa lahko pomeni, da je bilo olje iztisnjeno iz ostankov oliv.
Ugotovite, od kod prihaja: Takoj, ko boste vedeli, kje je bilo olje izdelano, vam bo situacija precej bolj jasna. Bonus točke podarjamo tistim steklenicam pravega deviškega oljčnega olja, ki ima na steklenici nalepko s potrditvijo DOP, kar je garancija njegove kakovosti, ki jo regulira EU.
Poskusite ga: Pravo olje se od ponaredka močno razlikuje. Okusite pekoč občutek v grlu – to je znak, da je vaše deviško oljčno olje res deviško. Najboljše oljčno olje je tisto, ki peče in greni.
Še ta zanimivost o oljčnem ali olivnem olju
Prijatelji in kolegi mi v zadnjem času zaskrbljeno, kdaj celo sumničavo zastavljajo vprašanja: »Je bolj prav olivno ali oljčno olje?«, »Zakaj ne smemo več reči olive in olivno olje?«, »Mar res drži, da oljka ni samo drevo, temveč tudi sadež, ki ga dobiš na pici?«, »Je oliva prepovedana? Kateri od obeh izrazov je v slovenščini dovoljen?«
Dovoljen? Dovoljena sta oba. Beseda namreč ni meteorit, ki prileti z neba in okamenel obleži na tleh. Je kot oljka, ki pod pravim soncem požene tako grčaste korenine, da se iz zemlje rodi življenje tudi po najtrši zmrzali, in je kot oliva, ki je k nam pripotovala od drugod, s sosedi in njihovo kulturo - načinom življenja, vrednotami in sadeži.
V življenju vzamemo malo tu in malo tam. Podobno je v jeziku.
Oljka je svetopisemsko drevo in njena zimzelena vejica je še vedno simbol miru. Na slovenskem ozemlju so oljke stoletja dolgo uspevale in obrodile samo v Slovenski Istri, v zadnjih letih pa so nekaj nasadov uredili tudi v Brdih.
Ohranjeni viri dokazujejo, da je oljčno drevo na naših istrskih tleh raslo že v šestem stoletju. Istrani so z njo živeli, jo negovali in tam je nastalo tudi njeno ime: oljka. Slovaropisca Megiser in Alasia, ki sta na prehodu iz 16. v 17. stoletje popisala tudi besednjak slovenskega etničnega ozemlja, sta tu naletela na oliko, tudi Gutsman je v 18. stoletju na naših tleh slišal izraza, ki ju je zapisal olika in oleika.
Stare dokumentirane oblike pridevnikov so oljikin, oljikov, oljičen in oljski, oljčen. V Slovenski Istri so oljki (drevesu in njegovim plodovom) vedno rekli tako - in ker se tudi istrska govorica po izgovarjavi glasov po krajih razlikuje, lahko ponekod slišimo vulke in drugje ueljke.
V prvi polovici 20. stoletja je večino oljčnih nasadov v Istri poškodovala zmrzal in kmetje so jih, ker niso vedeli, da bi iz ohranjenih korenin zrasla nova drevesa, izruvali.
Nasade so začeli obnavljati šele desetletja pozneje. Vmesni čas je bil tudi zaradi zgodovinskih okoliščin povezan z močnim italijanskim vplivom, tudi jezikovnim.
Vendar je izraz oliva (v italijanščini je sadež oliva, drevo ulivo in olivo latinsko pa je v obeh primerih oliva) v fini jezik oz. govorico višjih slojev, ki niso imeli pravega stika z zemljo, prek t. i. kulturne izmenjave prišel že prej, delno tudi s severa z nemščino. Za novejši čas pa so tako in tako značilni hitrejši in prodornejši vplivi - tudi pri prevzemanju zdravih prehranjevalnih navad.
Slovar slovenskega knjižnega jezika priznava tako olivi kot oljki enako veljavo: plod je lahko oljka ali oliva, tudi drevo je lahko oliva, čeprav redkeje kot oljka, olje je oljčno ali olivno.
Solato si torej lahko tudi knjižno belite, s katerim želite. Severneje v Sredozemlju ko obrodijo oljke, več zdravilnih lastnosti ima iz njih iztisnjen sok, zatrjujejo strokovnjaki.
Ena takih izjemnih leg je tudi Slovenska Istra. Zato se v zadnjem času veliko pozornosti posveča domačim nasadom in olju. To naj bi postalo posel in vir zdravja. In ime zanj? Jaz se zavzemam za obliko, ki je skupaj z drevesom in posebno ljubeznijo zrasla na domačih tleh. (Zapisala Julijana Bavčar)
