Kako so ameriški vojaki junija 1945 smučali na Mangartu
Sinoči je Američan, Chris Anthony že 52. zavrtel svoj zgodovinski dokumentarni film, Mission Mt.Mangart. Tokrat v dvorani Slovenskega planinskega muzej v Mojstrani.
Zaradi korone odložena premiera ob 75-letnici je bila lani, 3.junija v Bovcu, s slovenskimi podnapisi. Film je nastajal 6 let. Posvečen je veteranom, vojakom in smučarjem 10. gorske divizije iz Kolorada. Ti so bili, po kapitulaciji Nemčije, napoteni na Morganovo razmejitveno črto, v bližino Mangarta.
Nekdanji ameriški alpski in ekstremni smučar, Chris Anthony se pod film podpisuje kot avtor, producent, scenarist in režiser. A da je do tega prišlo gre zasluga Križanu, Janezu Kavarju, zdaj upokojenemu brigadirju Slovenske vojske in članu študijske skupine ZVGS.
Pred dobrimi 24 leti je, po končanem študiju v ZDA, obiskal smučarski muzej v Denverju. In tam se je začela zgodba, za večne čase zapisana na filmski način, z močnim sporočilom.
Janez Kavar, ki je plodovit pisec in raziskovalec, je sinoči manjši skupini, ki si je prišla pogledat film v Mojstrano dejal, da je v ameriškem muzeju postal pozoren na fotografijo Mateje Svet, ki je zmagala na SP v Vailu. Zraven je bil kot, posvečen 10. gorski diviziji.
Edinstveni v času druge svetovne vojne. »Vrata« so odpirali le izbranim alpinistom, planincem in najboljšim smučarjem. Z nakupom monografije, »Vojaki na smučeh«, je odkril zaklad.
Videl je fotografije gorskega urjenja ameriških vojakov na Magartu in faksimile naslovne strani časopisa 10. gorske divizije med vojno, Blizzard. S fotografijo zmagovalca tekme, Walterja Prangerja, Švicarja, ki je pred vojno prišel v ZDA in od tam v gorsko divizijo.
S povečevalnim steklom je razbral napis na izvirnem plakatu, kjer je vojaški kartograf 86. polka 10. gorske divizije zapisal; »MT.MANHART« in datum, 3. junij 1945. Ko se je po študiju vrnil v ZDA, kot vojaški ataše je, ob pomoči ameriških kolegov, začel raziskovati zgodbo, ki ga je, dobesedno, poklicala.
Slovenci niso vedeli zanjo, Američani so jo že pozabili. Mangart, z 2678 metri, gora, ki druži zdaj tri narode in kulture, pa je čakala.
Najprej na Janeza in nato še na Chrisa, ki je po smučarski karieri sodeloval s filmskim velikanom Warren Miller in bil zraven, kot smučar, ali član ekipe, pri kar 28 filmih. V Julijce je vodil ameriške smučarje in pri prijatelju, tudi nekdanjemu smučarju, Marcu Tonazziju, ki ima hotel v Ovčji vasi (Valbruna) pri Trbižu, leta 2015 slišal za mangartsko tekmo. Profesionalno je odreagiral, navezal je stik z Janezom Kavarjem, Združenjem vojaških gornikov, občino Bovec in ameriško ambasado v Ljubljani. In projekt dokumentarno igranega filma se je začel.
Chris Anthony si je, pred sinočnjo projekcijo, z zanimanjem ogledal bogati planinski muzej v Mojstrani. Pripeljal se je iz Kitzbuehla, namenjen v Ovčjo vas, tako, da je bila Mojstrana skorajda ob njegovi poti.
Sedemdeset minutni film je prepričljiv zapis, kaj se je dogajalo v zadnjih mesecih druge svetovne vojne in prvem mesecu brez nje pod Mangartom.
Preplet arhivskih posnetkov in pripoved Chrisa, o vojakih 10. gorske divizije, bojih v Italiji pri Gardskem jezeru je bil, s tekmo na Mangartu, lani zasluženo nagrajeni zgodovinski film na festivalu v Cannesu.
Brigadir Janez Kavar je med služenjem v ZDA obiskal veterana te divizije, takrat 88-letnega Karla Stingla, po rodu Sudetskega Nemca iz Kraslic na Češkem, Američana in vojaka 87. polka, ki je maja leta 1945 prišel v Bovec.
Stingel je bil v bataljonu kurir na motorju, večinoma med poveljstvom bataljona v Bovcu in poveljstvom 86. polka v Rajblju.
Janezu Kavarju je takrat navdušeno pripovedoval:
»Koncem maja 1945 sem opravil svojo prvo pot iz Bovca preko Predela v Rajbelj. Bil je čudovit sončen pomladni dan. Na Predelu sem kratko postal in se zagledal v čudovito kuliso Julijcev nad katerimi je kraljeval Mangart. Melišča nad Mangartskim sedlom so se še bleščala v soncu in belem snegu. Hipoma sem pomislil na smučanje in na smučarsko tekmo, ki bi jo lahko izvedli na Mangartu. Po opravljeni nalogi sem pohitel k poveljujočim, jim poročal o zasneženih mangartskih meliščih in predlagal, da tam izvedemo divizijsko tekmo v veleslalomu!«
»V diviziji, zlasti v njenem najstarejšem, 87. polku, je bil zbran takratni cvet ameriškega alpskega smučanja, tako Američani, kot Avstrijci, Švicarji, Norvežani, ki so pred vojno emigrirali v ZDA. Poveljnik bataljona v Bovcu je bil major John Woodward, eden prvih smučarskih inštruktorjev divizije, tudi odličen alpinist in inovator vojaške smučarske in alpinistične opreme je bil navdušen nad mojim predlogom,« se spominja pogovora Janez Kavar.
Pred tremi leti, 3. junija, točno 75 let po prvi tekmi, so se ob dveh informativnih tablah, ki so jih ob mangartski cesti, postavili pripadniki Združenja vojaških gornikov Slovenije, ob izdatni pomoči Občine Bovec, Slovenske vojske, TD in KS Log pod Mangartom in drugimi, zbrali visoki gostje. Od veleposlanice ZDA v Sloveniji, do župana občine Bovec. Trije pripadniki gamsov, enote SLO vojske iz Bohinjske Bele so, z novimi, Elanovimi zgibnimi smučmi, demonstrirali gostom, kje so pred 75 leti smučali Američani.
Takrat je bila prvotna proga označena s 43 vratci, zakoličil jo je Karl Stingl, ki je bil tudi sam med 74 vojaki na startu veleslaloma. Cilj jih je prevozilo le 25, prepričljivo pa je zmagal letalski vodnik Walter Prager. Švicar po rodu in zmagovalec smuka na prvem svetovnem FIS prvenstvu v Švici leta 1931. Prager je bil tudi zanesljivi zmagovalec na kombinacijskem smučarskem tekmovanju 23. in 24. junija na progi na Velikem Kleku (Grossglocknerju). Vojaki so imeli sposojene čevlje, smučali so z zajetimi smučmi nemških gorskih lovcev.
Hrepenenje po svobodi in miru je bilo močno vezivo ameriškim vojakom pod Mangartom. Tako, kot je bilo podobno razmišljanje slovenskih partizanov, ki so januarja istega leta v Cerknem organizirali smučarske tekme.
Treba je dodati, da je prvo tekmo s sedla spremljalo blizu 500 ameriških vojakov. Bila je, kot je v zapisal pisatelj Tom Wolf, izvirna proslava konca svetovne vojne. O tekmi je pisal tudi tudi veteran 10 GD Thomas R. Brooks in John Imbrie pred 18 leti. Gorska divizija je bila na Jugoslovanski meji od 19. maja do 17. julija, v misiji »Udine«. V tej knjigi so opazni zemljevidi in akvareli vojaškega kartografa Arnolda Holeywella, ki je bil po 2 SV prepoznaven in ugleden grafični umetnik v ZDA.
Tudi umetniški direktor revije Time, delal pa je tudi za National Geographic. Je tudi avtor posebnega plakata za to tekmovanje. Le, da je takrat zapisal Manhart, fonetično ime za goro, kot so ji pravili domačini in pripisal tudi Italy. Originalni plakat je vrsto let visel na steni pisarne Jamesa Knowltona sina drugo uvrščenega s te tekme Steva Knowltona, ameriškega smučarja in olimpijca. Tretje uvrščeni je bil Engel, ameriški vojak, rojen v Avstriji.
Edini snovni dokaz za to tekmo je bankovec za 100 lir. Nanj so se podpisali zmagovalci Predil Pass 10. division ski meet.
Janez Kavar je novembra leta 2016 v Tržiču postavil bogato razstavo o smučarski tekmi na Mangartu
V Chrisovem filmu nastopa, v vlogi vojaške inštruktorice tudi Mikaela Shiffrin, inštruktorji gorništva SV iz NATO centra odličnosti za bojevanje v gorah iz Poljč in bovški smučarski veterani s Francijem Čopijem.
Je pa Chris v Mojstrani sinoči spoznal Klavdija Mlekuža, alpinista in gorskega reševalca, ki je otroštvo preživljal v takratni coni A na Bovškem.
Kot otrok si je poškodoval nogo, zdravniško pomoč mu je takrat, staremu 4 leta, nudil ameriški zdravnik iz 10. gorske divizije, ki je bila nastanjena v Bovcu in Rajblju.
Film si je prišel pogledat tudi Anton Sazonov - Tonač, alpinistična legenda in član znamenite naveze, ki je od 31. januarja do 7. februarja 1968, skupaj z Alešem Kunaverjem in Stanetom Belakom - Šraufom, kot prva ponovila zimski vzpon Čopovega stebra v severni triglavski steni.
