Kako so Slovenske novice s športno rekreacijo zastrupile narod
Leta 2016 zgodaj poleti so se ob Blejskem jezeru na eni zmed športno rekreativni prireditvi zbrali trije možje, ki so za popularizacijo rekreacije pri nas zadnja desetletja storili največ.
To so Tone Fornezzi - Tof, oče najbolj množičnih prireditev v Sloveniji, ki je letos praznoval 90. rojstni dan – Maratona Franja in Triatlona jeklenih, Mito Trefalt, ki je še v časih socializma in nekdanje Juge z akcijo nacionalne televizije Kaveljci in korenine krepko razmigal Slovenke in Slovence, dva mesec kasneje je preminil in najmlajši med njimi Primož Kališnik - Kalček, ta je s klubom in revijo Polet (že prej Stop Team, Novice Extrem) na čelu novega vala slovenske rekreacije.
Pionir ozaveščanja naroda o pomenu rekreacije je bil že pred drugo svetovno vojno sokolski vodnik in telovadec Viktor Murnik. Toda še pred Fornezzijem, Trefaltom in Kališnikom sta Slovence ozaveščala za Murnikom profesor Drago Ulaga in radijski športni novinar Stane Urek.
Slednjega že dolgo, več kot dve desetletji, ni več med nami. Poleg znamenitega profesorja in pozneje Trefalta je bil zagotovo najpomembnejši zagovornik množičnega udejstvovanja v športu pri nas.
Slovenske novice so orale brazde rekreacije
Takole piše Primož Kališnik, ki je že čisto na začetku Slovenskih novic, torej pred četrt stoletja, novinarsko zastavil rekreacijo (sam se je z njo zastrupil še prej):
»Slovenske novice so edinstven časopis na Slovenskem in po moje tudi najbolj zaslužne, da se je športna rekreacija prijela med tako veliko ljudmi. Še pred rojstvom Poleta smo objavljali teste tekaške obutve in smuči, z Novicami Extremom in pomočjo športnikom smo najprej pomagali njim, kmalu pa začeli postavljati velike množične prireditve, tudi mnoge dobrodelne.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bomo upali iti dlje in ljudi vprašati, ali si upajo na maraton. To smo z rojstvom Poleta storili, največ poleta in Poleta so med Slovence nosile Novice. Z rekreativnimi prireditvami so bile tako na terenu, da niso zmogle biti bolj,« razpreda Kalček in nadaljuje.
»Včasih smo predhodniku Novic, v Delu Plus predstavljali Pozitivno premaknjene rekreativce, denimo mojega prijatelja Lojzeta, ki je bil velike bitke za zmage na Triatlonu jeklenih, pozneje se je pokazalo, da je Pozitivno premaknjenih rekreativcev na tisoče.
Na deset tisoče. Morda več sto tisoč. Ko danes vidim, da so Slovenske novice Trusted Brand, se strinjam: ogromno Slovencev jim je namreč glede rekreacije verjelo, in zato so zmagovalke, ker so poleg novic Slovencem podarjale tudi zdravje. Z Novicami so ljudje športno shodili.«
Ogromno zgodb se je spletlo v desetletjih, ki jih je Kalček živel z rekreacijo, veliko prijateljstev se je sklenilo in kregov, skoraj pretepov, tudi – vse to s(m)o počeli zato, ker s(m) o verjeli v rekreacijo. »Jasno je, da je rekreacija toliko kot zdrava lahko ob pretiravanju tudi nezdrava.
Tu ni kaj: ob vsakoletnih ustanovitvah Poletovih tekaških ekip na fakulteti za šport sem vedno dejal, da tek ni zdrav. So vsi mislili, da se zajebavam, pa se nisem. Zaradi teka težko hodim. A hkrati je tek neskončno lep, čeprav danes malo džogam, tečem pa ne zares, telo se je teku uprlo.
A sem po duši še vedno tekač in nor na tek in zaljubljen v Ljubljanski maraton. Med rekreativci seveda najdeš tudi idiote. Ker veliko vadijo, so to dobro trenirani idioti, in ker so taki, so še posebej naporni in vzdržljivi. Taki so. Nič hudega – ko jih skušamo razumeti, ko jih toleriramo, naredimo največ zase, za svojo glavo. Na svetu je prostor za vse vrste ljudi. Zdi se mi, da je zdaj že toliko Slovencev rekreativcev, da se kot narod zmoremo upreti slabemu, kar gre čez našo deželo. Čim prej jih spravimo v gibanje. Če se bodo mladi naučili nasmehov, jih bodo nosili vse življenje.«
Leta 2000 je za vedno odšel tudi Drago Ulaga, prvi slovenski diplomant visoke šole za telesno vzgojo v Berlinu, ki nam je pustil grandiozno teorijo telovadbe duha in telesa. Proti mehkužnosti in bledoličnosti je pozival mož, doma iz iste vasi kot poet Anton Aškerc, Globokega pri Rimskih Toplicah, športnik, pedagog in pisatelj.
Nestor slovenskega športa, ki je prvo knjigo o športu napisal že pred 85 leti, je v ponedeljkovem Delu šport desetletja redno objavljal svoje kolumne, predvsem na temo rekreacije. Tistega oktobra 2000 je zmanjkalo vsega dva tedna, da bi dopolnil 94. leto življenja. A odšel je kot zmagovalec: dokler je pisal in telovadil, je tudi živel. Njegov osebni zgled je podiral sterotip nebogljene starosti.
Štafetno palico je v sedemdesetih letih od njiju prevzel Trefalt. Glede na to, da je deloval na televiziji, ki je bila že takrat najmočnejši medij, je tako rekoč športno mobiliziral narod.
Po njegovi zaslugi smo se oblekli v trenirke, trimčkali, telovadili, tekli, planinarili, plavali... Njegova morda najbolj odmevna akcija so bile Brazde vzdržljivosti, ki je vsako leto ustvarila več sto kaveljcev in korenin. Zato Trefalt ni bil le navaden voditelj, ampak predvsem dober zgled človeške in telesne urejenosti, doslednosti, discipliniranosti in smisla za družabnost in zabavo.
Zadnjič, ko so ob blejskem jezeru skupaj sedeli Tof, Mito in Kalček, je beseda – jasno – nanesla na rekreacijo in njeno odraščanje po slovensko...
»Gospoda, nekako moja sošolca po duši, zagotovo, sta vsak v svojem času in čez storila veliko, precej več, kot se danes ve, da sta.
Tof je bil poln idej in je imel genialno sposobnost ljudi prepričati, da so postavili danes odmevne prireditve, on pa se ob tem ni preveč utrudil, Mitu je uspelo rekreacijo spraviti na televizijo. In to na raven, o kateri lahko danes le sanjamo!
Hecno je, da smo vsi trije, ki se nam rekreacija vleče skozi življenje, po poklicu novinarji in da smo – če smo res – nekaj dosegli zato, ker smo imeli s pomočjo medija moč sporočanja ljudem. Da je migati zdravo,« pravi Primož Kališnik in doda, da sta Tof in Mito začela odpirati srca, nekateri drugi pa so to režo poskušali držati čim bolj odprto. Preprosto tako je.
