Kdo je ego v športni rekreaciji?
Življenje je vedno bolj odtujeno od telesa in naravnih zakonov in pravil po katerih mora telo delovati. Zato se soočamo z vedno več ovirami v vedno krajšem časi in je potreba po prisotnosti ega vedno pogostejša - tako ego prevzema glavno vlogo v sistemu telo-podzavest-zavest.
Ego je stanje zavesti, ki nastane ob pojavi ovire in nam omogoča, da jo ali premagamo ali obidemo. Takrat zavest usmerimo v zoženo stanje in spremenimo delovanje uma, da usmerimo delovanje telesa in ustvarimo primerna pritisk in gibanje, ki sta potrebna za ureditev neravnovesja in za povečanje homeostaze - tako zaznamo občutka zadovoljstva in stanja, da smo v redu.
Sam ego ni niti dober niti slab in je nujno potreben za urejanje odnosa do okolja in zagotavljanje potrebnih pogojev za življenje, zadovoljevanje potreb, reševanje težav in izpolnjevanje želja.
Zaradi entropičnosti okolja je potrebno ravnovesje zagotavljati vedno znova. Večinoma to dosežemo s podzavestnimi in refleksnimi odzivi telesnih sistemov, pri močnejših neravnovesjih je pa potrebna intervencija zavesti, ki se takrat oblikuje v ego.
Entropičnost okolja? Entropija označuje proces spontanega razpadanja organiziranih struktur v bolj neurejene (entropične) strukture. Nasprotje entropije je sintropija, ki označuje proces samo organizacijske sposobnosti narave oziroma negativno entropijo.
Ključno pri entropiji je, da se skozi čas nenehno povečuje. In če življenje prepustimo slučajnosti, le-to urejenost vedno bolj izgublja. Plevel preraste gredice, predmeti razpadejo, na površje vpliva erozija, na površinah se nabira prah, še celo diamant po določenem času razpade.
Neizogiben trend je, da sistemi postanejo bolj neorganizirani. In zato je poznavanje entropije in njenega vseobsegajočega vpliva na počutje in življenje za učenje AEQ metode tako pomembno.
Pravilna razlaga osnovnega in najpomembnejšega zakona fizike mora biti sestavni del učenja AEQ metode, ker omogoča drugačen pogled na vzroke težav, zaradi katerih ljudje poiščejo pomoč.
Primera entropije
V škatli imate 300 kosov sestavljanke. Izpraznete jo na mizo. Teoretično je možno, da kosi sestavljanke padejo na mizo tako, da se zložijo v sliko brez vašega urejanja. Vendar vsi vemo, da v praksi to ni mogoče. Zakaj?
Ker bi moral vsak kos pasti na točno določeno mesto na točno določen način, kar pomeni, da je možen le en način urejenosti.
V resničnosti je načinov, kako bodo na mizo padli kosi sestavljanke, tako rekoč nešteto.
Podobno velja za urejanje cvetlične gredice. Teoretično je sicer možno, da bi veter, živali, dež in naravni vplivi uredili določeno površino tako, kot smo si to zamislili sami, a dobro vemo, da se to nikoli ne bo zgodilo, če mi sami ali pa nekdo drug ne bo vložil svojega časa, pozornosti in energije za zasaditev in vzdrževanje reda na gredici.
Vemo pa tudi, da je verjetnost, da bo gredica ostala urejena, če vanjo ne bomo vlagali časa, pozornosti in dela, izjemno majhna.
Ta dva primera nam pokažeta bistvo entropije in kako jo ustavljamo in zmanjšujemo njen negativen vpliv.
Entropija je mera za nered; več je možnosti, ki vodijo v nered, kot tistih, ki vodijo v red. Skozi čas entropiji ne pobegne nič, vse prej ali slej razpade, kajti njen vlek je stalen, brezčuten in neustavljiv. S časom se torej nered povečuje.
Dobra novica je, da se lahko upiramo in upočasnimo ta neizbežen proces in ga za nekaj časa celo spremenimo v nasprotje entropije - v sintropijo. Lahko si vzamemo čas in sestavimo sestavljanko. Pozorno uredimo gredico, očistimo avto ali pospravimo stanovanje. Lahko organiziramo skupino posameznikov in jih izurimo v gasilsko enoto.
Prav zaradi dejstva, da vesolje naravno drsi v nered, moramo vložiti energijo, da ustvarimo stabilnost, strukturo in kompleksnost, ki bo zaradi znanja enostavna.
Uspešno razmerje zahteva pozornost in skrb, uspešna družina potrebuje sodelovanje in dovolj jasno komunikacijo, čist dom zahteva redno čiščenje in vzdrževanje. Brez vložene energije in dela sistemi razpadajo.
Ti dve dejstvi - da je nered naraven pojav entropije, ki skozi čas narašča, in da z vlaganjem energije lahko vplivamo na ta proces -, nam razkrivata smisel življenja.
Učiti se moramo, kako ustvariti dovolj »uporabnih urejenosti«, ki bodo dovolj odporne na stalen vlek entropije. To je najpomembneje, saj imamo ravno zaradi vpliva entropije (staranja) na voljo vse manj energije.
Dvig uporabne urejenosti in nadgrajevanje teh sposobnosti je pa domena zavesti in ko se zavest odloči za delovanje ega.
Polno delujočo zavest si lahko predstavljamo kot luč v temi nezavesti, ki nam omogoča, da vidimo. Vendar lahko vidimo le tisto kar je v našem zornem kotu, ali pa, na kar sije luč.
V tem smislu je zavest bolj podobna ročni svetilki, ki osvetljuje le majhno področje in s tem pusti ostalo v še večji temi. Na podoben način lahko radar zazna le predmete, ki so v smeri kamor je trenutno usmerjen radarski snop in so znotraj dosega radarja, ta doseg pa je odvisen od moči in lokacije radarja.
Seveda imamo tudi podzavesten sistem, ki »opazuje« stanje okolice v vsem obsegu, tudi tam, kamor zavest ni usmerjena. In iz tega dela dobimo občutke, ki potem usmerjajo zavest v specifično smer, da tako dobimo več podatkov in lažje presodimo kako ravnati.
Vsi vemo, kako nam »nekaj reče« naj pogledamo v določeno smer, ali pa začutimo, da se nekaj dogaja izven snopa naše luči. Impulzi energije, ki omogočijo zavedanje, lahko pridejo tudi iz naše notranjosti v obliki dogodkov, ki so dovolj močni, da jih začutimo.
Ko nam, denimo, primanjkuje hrane, se občutek lakote veča, in ko je dovolj močan, se ga zavemo in to zavedanje preusmeri našo zavest in nam omogoči, da s primernimi dejanji uredimo nastalo potrebo in se nato osredotočimo na druga stanja.
Snop zavesti osvetljuje dogodke zunanjega in notranjega sveta. Nikoli nista oba svetova hkrati v soju polnem svetlobe. Če se osredotočimo na zunanji svet, potem zmanjšamo osredotočanje na naš notranji svet - in narobe.
Stanje hiperstimulacije sodobnega sveta nam usmerja pozornost predvsem na zunanji svet, in tako pride do pomanjkanja pozornosti na notranji svet telesa - ta pozornost je potrebna za usklajevanje procesov, vzorcev in navad s sedanjostjo in spremembami telesa in uma, ki so posledica vpliva časa in entropije.
Pomanjkanje vlaganja pozornosti v ta del je tudi glaven razlog za nastanek senzorno motorne amnezije in stanj, s katerimi se pretežno ukvarja AEQ metoda.
Luč zavesti
Zavest je aktivna in pasivna funkcija. Luči zavesti ne moremo kar tako prižgati, lahko pa jo večino časa usmerjamo kamor jo hočemo. Na splošno smo odprti, da vidimo in čutimo, kaj se nahaja okoli nas. Ta del zavesti, ki je aktiven v zaznavanju in odzivu, imenujemo ego.
Ego nam omogoča spremembo naše okolice, da zadovolji naše potrebe in želje, ali pa nas na okolico prilagodi. Skozi ego umaknemo oviro s poti, in če to ni izvedljivo, potem spremenimo vedenje, da lahko obidemo oviro. To sproži in zahteva spremembe v tonusu mišic, ki pa je zavestna in akutna in se spremeni, ko oviro premagamo ali obidemo.
Če ovire ne moremo premagati ali obiti, se mora ego s tem sprijazniti, pa čeprav ga takšno stanje moti. In če takšen odnos traja dlje časa (otroštvo in nemoč otroka, da premaga ali obide starša), je potreba ega, da zanika realnost odnosa do ovire, vedno močnejša in vodi v kronično podzavestno dvignjen tonus - ta omogoči zanikanje samega sebe in vedno bolj nevzdržno stanje v notranjosti membrane. To pa vedno bolj entropično vpliva na celoto organizma.
Vendar, kako se lahko ego obrne proti telesu, saj mu to daje energijo za življenje in izvaja njegove ukaze? Freud je izpostavil, da običajno ni potrebe za dvigovanje ščita proti vzburjenju, ki nastaja znotraj organizma.
Ta vzburjenja se obravnava kot užitek ali bolečino, ali kot impulze, ki se navezujejo na čustva, občutke in doživljanja. Ne zaznavati teh vzburjenosti pomeni resno oviro na sposobnost organizma, da preživi in se izpolni.
In prav to v sodobnem svetu postaja vedno pomembnejša sposobnost, saj je življenje že dolgo in vedno bolj odtujeno od telesa in naravnih zakonov in pravil po katerih mora telo delovati.
Zato se soočamo z vedno več ovirami v vedno krajšem časi in je potreba po prisotnosti ega vedno pogostejša, in tako ego prevzema glavno vlogo v sistemu telo-podzavest-zavest.
Dokler nas telo ne ustavi
Skladno s tem se vedno bolj zmanjšuje vpliv telesa na misli odločitve in dejanja, kar vodi v telesna neravnovesja, ki nastajajo zaradi pomanjkanja časa, pozornosti in energije, potrebne, da se telesna sestavljanka drži dovolj urejeno in s časom postaja vse bolj kompleksna in s tem drži nadzor nad entropijo v telesu.
Obenem pa tudi omogoča dovolj visoko urejenost okolja, da bi v njem lahko zagotovili primerno rast naše družine, še posebej otrok. Le-ti so še povsem odvisni od naše sposobnosti, da njihova neravnovesja prepoznamo, razumemo in nanje odzovemo in jim omogočimo dovolj urejeno okolje, potrebno za njihovo rast in razvoj iz otroka v odraslo osebo. In potem v starša, ki lahko zagotovi potrebne okoliščine za razvoj otroka.
Ob stalnem slabšanju vpliva telesa na zavest torej pride do vedno večje nerealnosti delovanja zavesti in vedno pogostejše in močnejše nepravilnosti prepoznavanja trenutne situacije.
Tako nastanejo pretirane telesne reakcije na vsakdanje odnose, anksioznost, in pretirani strahovi pred prihodnostjo, ki v nas povzročajo nelagodje, zahtevajo od zavesti, da nekaj stori in da se tako stanje zmanjša.
Odsotnost stika s telesom onemogoča zavesti, da bi dovolj natančno določila dejanske vzroke za težavo, pogosto se pa tega niti ne upa, saj bi si tako morala priznati, da je realno stanje veliko slabše kot si predstavlja, ali pa domišlja.
Tako išče alternativne načine, kako izraziti in sprostiti pretirano notranjo napetost. Delo, šport, alkohol, nikotin in spolnost so najpogostejši načini kako to doseči in nudijo hitro, a kratkotrajno odrešitev.
Težava nastane, ker zaradi nerealnega razumevanja posledic in zamenjevanja vzrokov in posledic s takšnimi načini izražanja ne dosežemo spremembo vzrokov zanje, saj je ego usmerjen v napačno smer in je za odpravo dejanske ovire vlaganje časa, pozornosti in energije neučinkovito.
Hkrati pa takšno izražanje nudi kratkotrajno olajšanje in omogoča iluzijo, da dejanski vzrok za naše neravnovesje ni tako velik in vpliven, kot je v resnici.
To vodi v odvisen odnos do teh dejanj, ki nam zato vedno bolj škodujejo, hkrati vanje vlagamo vedno več energije, ki jo potem primanjkuje za urejanje realnih težav, in čutimo potrebo, da se s stanjem sprijaznimo, in tako še bolj trmasto delujemo v napačno smer. Dokler nas telo ne ustavi.
Takšno vedenje lahko prepoznamo v vseh sferah življenja, kjer gredo ljudje, ki jim gospoduje ego, preko sebe (telesa), tudi ko za to ni nobene realne potrebe; ti ljudje s tem dokazujejo sebi ali drugim, da zmorejo in znajo, četudi jih to dolgoročno uniči in vodi v stanje depresije in razočaranosti nad sabo in svojo usodo.
Kdo je ego v rekreaciji?
V rekreativnem cestnem kolesarstvu so to osebe, ki ne znajo voziti usklajeno z ekipo in primerno svojemu telesnemu počutju. To so osebe, ki na treningih dirkajo, na dirkah pa trenirajo, provocirajo in sarkastično komentirajo ostale in jih s tem »spodbujajo«, da jim sledijo in da razvijajo do sebe enak odnos kot je njihov ...
Na tak način se skupinsko kolesarjenje sprevrže v dirkanje, kjer kolesarji ogrožajo ostale v prometu, in nase upravičeno usmerjajo jezo drugih udeležencev v prometu. Vozijo neprilagojeno vremenu in razmeram na cesti. Še posebej pogosti so na kolesarskih maratonih in prireditvah.
Zato menim, da je dobro vedeti več o stanjih zavesti in povezavah med telesom in zavestjo, da lahko bolje presodimo, kdo in kako smo, in prepoznamo posameznike, ki nam lahko pomagajo in omogočijo bolj realen odnos do sebe in razvoj primernega spoštovanja do telesa in telesnega vpliva na naše odločitve in dejanja - takšno znanje nas ločje od tistih, ki nas v svoji egocentričnosti nehote poskušajo potegniti v isto brezno, v katerega drsijo sami.
Dovolj dobro čutenje in poznavanje sebe in svoje preteklosti nam omogoča, da znamo prepoznati čustvene odzive, ki niso usklajeni z realnostjo in nas vodijo v odločitve, ki niso v našem dolgoročnem interesu. In ki nam ne omogočajo postopnega dvigovanja kompleksnosti življenja in odnosov, kar je nujno potrebno, da lahko obvladujemo stalen vpliv entropije - in to brez pomoči od zunaj v obliki zdravnikov, kirurgov in farmacevtov, ki lahko sicer postanejo stalnica v življenju egocentrične osebe.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje
