Kje v Kolpi se je najboljše ohladiti v poletni vročini
Če se slučajno nahajate v Beli krajini, v Metliki ali v bližnji okolici, in bi se radi malo ohladili v vročem poletnem popoldnevu, je seveda izbira jasna: reka Kolpa!
Enkratna narava. Kam? Osnovne želje so jasne: ne predaleč, ker je vroče, kopališče s primernim parkiriščem za avto v bližini, nezahteven dostop do vode, kjer lahko mirno zaplavaš in po možnosti ne preveč kopalcev.
Kolpa ponuja sicer veliko mirnih in romantičnih kotičkov za »divje« kopanje, ampak izbira je padla na vsaj minimalno urejeno kopališče.
S temi željami sem domačinom težil, kam naj grem, pa so mi svetovali, naj se peljem v smeri proti Adlešičem, ki je za hiter popoldanski skok, vsaj kar zadeva razdaljo in razpoložljiv čas, skrajna meja. Torej poglejmo v smeri proti toku.
Središče Metlike je od Kolpe oddaljeno le dober kilometer. Tik ob mejnem prehodu na Hrvaško, ob mostu, ki pelje v Jurovski brod, je nekdaj stalo lepo urejeno mestno kopališče, ki pa že desetletja ne služi več svojemu namenu.
Zato je prva možnost kopanje nad jezom v Križevski vasi, nedaleč od mejnega prehoda.
Zelo simpatičen prostor ob starem mlinu, del je namenjen počitniškim prikolicam in šotorom, ampak za tokratni namen preveč naseljeno na premajhnem prostoru.
Naslednja primerna postaja za kopanje bi lahko bila v Primostku, kjer je sicer možen dostop do vode, ampak je problem s parkiranjem, ker gre za napol zaprt prostor v privatni lasti, ki je v osnovi namenjen drugačnemu tipu turistov.
Naprej po cesti, ki vodi do Podzemlja, kjer je nedvomno najbolj urejen in tudi vedno dobro obiskan kamp s kopališčem, velikim parkirnim prostorom, dobrim gostiščem, igrišči in še marsičem.
Samo za tokratni namen je njegove kvalitete v ponudbi pred mano ugotovilo že preveč drugih kopalcev.
Dalje po cesti proti toku! Na obeh straneh se izmenjujejo polja, hiške, travniki in takoj je tu že nova možnost kopanja: nad jezom v Krasincu.
Velik parkirni prostor na travniku, ograjen prostor za počitniške prikolice in šotore, odbojka na mivki, simpatičen bife s pokrito leseno galerijo nad kopališčem in travnik za kopalce ob vodi.
Poglejmo še kaj primernejšega. Po nekaj minutah vožnje se že pokaže oznaka kraja Griblje. Prostor ob Kolpi ni znan samo po kopališču, kamor se radi odpravljajo na kopanje sicer kopalci iz Semiča, mogoče tudi Črnomaljci, ampak tudi po poletnih prireditvah na prostem. Sem prihajajo motoristi, tu so doma rock in filmi.
Pot se že malo vleče, ko končno zagledam smerokaz za Pobrežje. Zelo obetavno, prvinsko in romantično.
Že pot, ki se strmo spušča proti reke, je naravno senčen, zelen predor, ki takoj osvoji obiskovalca. Potem se iz zelenja izluščijo razvaline Lenkovićevega gradu iz 16. stoletja in ostanki protiturškega tabora, ki kraljujejo na skalnem pomolu nad Kolpo.
Z avtom se spustiš še bližje h Kolpi, med strmo steno in reko je dovolj prostora za parkirišče.
Prostor zaznamuje Kuzmin mlin z žago iz 19. stoletja. Reka tu naredi ovinek, dostop do vode je možen po prodnati »plaži«, nad jezom pa po lepo urejenem lesenem dohodu.
Tišina, mir, malo obiskovalcev. Le šum vode, obraščene stene čez reko na nasprotni strani in modro nebo. Idila. Lastniki domačije imajo odprto tudi manjšo okrepčevalnico. Resnično nekaj za dušo.
Sicer pa je že samo popotovanje po mehki, prijazni in slikoviti pokrajini, kjer se mešajo rumeno rjava polja dozorelih žit in zelena barva obdelanih polj, travnikov in rastlinja, ki se na vrhovih in silhuetah višjih dreves prelijejo v nebeško modro nebo, posejano s smetanovo belimi oblaki, je bilo vredno poti.
***
Peter Povh je upokojeni urednik dokumentarno-feljtonskega programa na TV Slovenija in Poletov bralec.
