Koprsko podeželje je kolesarki in pohodniški raj
Najverjetneje se ne spomnite niti enega imena, če pa vam kdo omeni kako vas, pa približno locirate njeno lego … in zgrešite za krepko zemljepisno širino.
To so kraji, ki samevajo od jeseni do poletja. Pravzaprav samevajo tudi poleti, ker je večini turistov bolj pomembno zavzeti najboljši položaj na plaži. Kako rečejo vedeži? Morje in obala sta za amaterje in turiste, koprsko podeželje pa za» profesionalce«. No, tako pravimo kolesarji in pohodniki, da ne bodo turisti užaljeni.
Da, koprsko podeželje zaznamuje preplet srednjeveškega mesta in zelenega podeželja. Slednje je sestavljanka 104 naselij, ki so povezana s tematskimi, pohodniškimi, kolesarskimi cestami in potmi. Razprostirajo se od morja, prek vseh istrskih gričev, vse do vrha Kraškega roba, kjer se mediteranska Slovenija konča in se začne spet nova dežela.
Videti, doživeti in se vedno znova vračati
»Tu so doma nepozabni razgledi na morje, prostrani vinogradi, oljčniki, sadovnjaki in zelena polja.« Kolesar se mora ustaviti, da bi videl in zaznal lepoto, ki šviga mimo. Pohodnik vidi in doživi več. Za oba pa je prav gotovo ta del Slovenije kar naenkrat pri vrhu prioritet za ponovni obisk.
Zapisal sem svojo izkušnjo. Če vam je všeč, mi še vi napišite svojo, in na Poletu jo bomo objavili. Saj smo vsi, ki vandramo po Sloveniji, turisti, le eni zahtevamo več miru, več prostora, več novega, nepoznanega.
Bil je maj, ko sem bil na vrsti za organizacijo kolesarskega izleta. Z ženo se izmenjujeva, vsako leto en organizira izlet v neznano ali znano.
Parkirala sva v Rižani pred kolesarsko gostilno, spila kavo in se pognala v in na Črni Kal. Klanec, ki ga kolesarji vikamo in zdaj, ko to ni več glavna aorta za na morje, je postal glavna asfaltna žila, kolesarski raj.
Šla sva čez klanec vse do Petrinj, kjer sva pri cerkvici zavila desno in se spet vračala proti Črnemu Kalu, po tisti najlepši cesti na svetu, ki pelje v Črnotiče in naprej v Praproče čez Podgorje, vse do mejnega prehoda s Hrvaško.
Tam zdaj ni treba več kazati osebnih izkaznic in čez nekaj na pol zapuščenih vasi s slovenskimi imeni - Jelovice, Vodice, Dane - se ustaviva in fotografirava vse v prek, ker vas duhov nosi ime po mojem očetu, Brest, v Rakitovcu spet prečkava mejo in kolesariva po Sloveniji. No, tu se pravzaprav začne zgodba, ki sem jo hotel povedati. Tu je cesta, ki kolesarjem služi kot čistilo duše. In oči. In nog. In uma.
Očisti te vse nesnage, ki si jo prinesel na dopust. Zazid morate videti, morate zavirati, če ste s kolesom. Ne bom razlagal, zakaj. Sami to storite.
Potem ko boste prikimali, da je Zazid res nekaj čisto drugačnega, greste naprej čez Brežec pri Podgorju in pridete v Podpeč. Tudi ne bom razlagal o teh dveh krajih. Potem pridete v Bezovico in če nadaljujete, pridete skoraj do izvira Rižane, se priključite na cesto, ki levo vodi na Kubed, midva sva šla desno naravnost v Rižano.
Ves krog je dolg 63 kilometrov. Moja žena ga je poimenovala Krog čez Mars, ker je na nekih odsekih od Podgorja do Daneta videti le … Mars. Ženske oči so ta planet najbrž videle zelo podobno.
Jaz sem kolesarjem to traso prodal neštetokrat in si prislužil ogromno pohval, nihče ni rekel, da ni nič posebnega, niti tisti, ki se ne usede na kolo, če v cilju števec ne bo kazal trimestne številke.
Da, tudi iz kurje glave se splača priti zaradi teh 63 kilometrov. In ko sva malicala v kolesarski gostilni na začetku ali koncu, odvisno s katerega konca prideš v Rižano, sem izjavil, da bom koprsko zaledje raziskal in prekolesaril do končnega veselja in še en kilometer naprej. Če bi po Brezovici zavila levo, bi prišla v Hrastovlje. Moram razlagati kaj o Hrastovljah?
V naslovu tega spisa je omenjeno tudi pohodništvo. Da, tudi hodila sva tam, vas za vasjo, počasi z avtom na parkirišču. Ne vem, kdaj sva bolj uživala. Žena pravi, da so gojzarji udobnejši od kolesarskih čevljev, ker ta trasa je sestavljena iz neravnin in krivulj in zahteva poleg fotoaparata tudi nekaj fizične kondicije. Če pa hodiš, so klopce vsepovsod …
