Korzika – zgodba spremenjenega časa
Pravzaprav se jim ne moreš izogniti. Čisto vsak napis ima dve različici. Ena je v korziščini, druga v francoščini. Slednja je skoraj vedno prebarvana.
Preko nje so pogosto napisane štiri črke: FLNC. Da bi celotna zadeva delovala še bolj resno, je v znak pogosto zabit strel iz šibrovke, ki nemalokrat odnese polovico kovinske plošče. Govora je o prometnih znakih – najbolj očitnem simbolu dejstva, da je Korzika morda res francoska, a da na njej živijo Korzičani, katerih simpatije do Francije so vsaj vprašljive.
Začetki zgodbe tega otoka segajo v sivo davnino, menda pred približno devet tisoč leti. Takrat je Korziko naseljevalo ljudstvo, ki je sodilo med prvobitne prebivalce Evrope.
Njihovo ime ostaja neznano, danes pa so že zdavnaj izginili. Za njimi so ostale le skrivnostne kamenodobne zgradbe: menhirji – več metrov visoki podolgovati kamni; dolmeni – skrivnostne kamnite plošče, ki počivajo na visokih kamnitih nosilcih; in alignementi – vrste in polkrogi menhirjev, ki jih včasih štejemo v stotine.
Prav vsi so postavljeni tako, da so plošče obrnjene v smeri vzhod-zahod. Zjutraj pozdravijo sonce, zvečer pa se poslovijo od njega.
Nihče pravzaprav ne ve, čemu so te strukture služile. Najbolj logična razlaga je, da gre za davna svetišča in nekropole. Med današnjimi kmečkimi prebivalci otoka je še vedno globoko zakoreninjeno prepričanje, da duhovi umrlih nikoli zares ne zapustijo živih. Namesto tega živijo naprej z njimi in ob njih, kamnite stele pa so njihov simbol.
V sredi 2. tisočletja pr. n. št. so se na južnem delu Korzike pojavili bojeviti Toričani, ki so se priselili z bližnje Sardinije.
Neolitske gradnje so se še naprej ohranjale, vendar so se na njih začele pojavljati silhuete ljudi, oboroženih z meči. Ime so Toričani dobili po svojih starodavnih gradovih v obliki stolpov, ki so omogočali nadzor nad okolico.
Prvotni prebivalci so se zaradi prihoda Toričanov umaknili v osrednji in severni del otoka. Tako so skupno sobivanje ohranili še naslednje tisočletje.
Antična doba Korzike – obdobje preobratov in preizkušenj
V antiki se je situacija na Korziki začela drastično spreminjati. Otok je vstopil v dolgo obdobje preizkušenj, ki traja že tri tisočletja in sega vse do današnjih dni.
Prvi prišleki so bili Grki, ki so jim sledili Kartažani. Te so pregnali Rimljani, za njimi pa so prišli Vandali, Goti in Saraceni. Ko so bili ti pregnani, so na otok prišli Pisanci, pirati, Genovežani in nazadnje Francozi.
Vsak od teh osvajalcev je zasledoval zgolj lastne interese na tem strateško pomembnem otoku. Domače prebivalstvo je bilo podvrženo nenehnim preizkušnjam in trpelo zaradi brezzakonja ter zapostavljenosti. V teh težkih časih, ko je plemstvo skrbelo le za svoje koristi, je prebivalstvo oblikovalo lastne sisteme za preživetje. Organiziralo se je v skupnosti klanov oziroma razširjenih družin.
Znotraj teh skupnosti so vladale stroge hierarhije in nepisana pravila, ki so bila ključnega pomena za preživetje. Posameznik brez skupnosti ni imel nobenih možnosti za obstanek. Prav ta tradicionalna povezanost in vzajemna pomoč sta postali temeljni del identitete korziškega prebivalstva in sta opazni še danes.
Korziška zastava: simbol odpora in svobode
Največ o identiteti Korzike pove že njena zastava. Na belem polju je upodobljen Mavrec s trakom, ki je premaknjen z oči na čelo. Ta podoba nosi globoko simboliko, povezano z eno največjih tragedij v zgodovini otoka – plenjenjem alžirskih gusarjev. Ti so skoraj tisočletje ugrabljali mlade ljudi in jih prodajali v suženjstvo v Alžirijo.
Ostaline tega temačnega obdobja so še danes vidne po celotnem otoku. Korzika je obdana s kamnitimi stolpi, ki so nekdaj služili kot opozorilne točke pred nevarnostjo in kot priročna zatočišča za prebivalstvo.
Temačno obdobje suženjstva
Poleg napadov gusarjev je otok pestilo še eno gorje: suženjstvo. V času, ko so bili vodni viri omejeni, vetrni mlini pa draga tehnološka novost, so mline za mletje žita pogosto poganjali sužnji. Ti so bili prikovani in oslepljeni, kar jim je odvzelo vsakršno upanje na svobodo. Njihovo življenje je bilo omejeno na neskončno vrtenje kamnitih mlinskih koles.
A na korziški zastavi je zgodba drugačna. Mavrec nima več slepčevega traku na očeh. Ta je premaknjen na čelo – zdaj vidi. Sporočilo je jasno in močno: svoboda je cilj, ki se mu ni mogoče odreči.
Zastava kot simbol vsakdanjega življenja
Ta simbol svobode visi povsod. Na hišah, avtomobilih, otroških vozičkih in celo na kozarcih marmelade. Pogosto jo najdemo tudi kot tetovažo na lokalni mladini. Francoske zastave? Te visijo le tam, kjer je to obvezno – na mestnih hišah, kamor prihajajo inšpektorji iz oddaljene metropole, na policijskih postajah in pred vojašnicami. Med slednjimi so tudi postojanke osovražene Tujske legije.
A tudi tam korziška identiteta prevladuje. Francoske zastave so pogosto prezrte – lokalno prebivalstvo jih preprosto ignorira, saj pripadajo nekomu drugemu, medtem ko njihova zastava, ki ponosno simbolizira odpornost in hrepenenje po svobodi, ostaja središče njihovega vsakdana.
Corti – srce Korzike in simbol njenega duha
Prav na sredini otoka leži mestece, ki najbolje odraža duh dežele: Corti. Mesto, obdano z mogočnimi dvatisočaki, leži sredi kotline, iz katere na robu proti nebu štrli stometrski kamniti zob s citadelo na vrhu. Okoli njega se stiskajo kamnite hišice starodavnega mesteca. Corti je nekdanja prestolnica Korzike, vsak korak po njegovih ozkih ulicah pa pripoveduje zgodbe o srditih bojih.
Ženske v zgodovinskih bojih
Corti ni bil le prizorišče bojev med moškimi, v obrambi otoka so pomembno vlogo odigrale tudi ženske. Ena od znanih zgodb prihaja iz Bonifacia, kjer so ženske dale piti iz svojih prsi izčrpanim branilcem in s tem preprečile padec mesta.
Pogumne so bile tudi ženske, kot je Faustine, žena korziškega generala Gafforija iz časa kratkotrajne korziške samostojnosti.
Ko so Genovežani napadli njuno hišo v Cortiju, se je Faustine s peščico soborcev zabarikadirala v stavbo, ki so jo napadalci neusmiljeno obstreljevali. Ko so obleganci predlagali vdajo, je Faustine v zgradbi z baklo in sodom smodnika grozila, da bo vse razstrelila, če bodo vdrli. Njena odločnost je trajala vse do prihoda moža z vojsko in okrepitvijo, ki je pregnala napadalce in rešila oblegance.
Corti danes – boj za jezik in identiteto
Danes se boj nadaljuje, vendar z drugačnimi sredstvi. V Cortiju ima sedež korziška univerza, kjer poučujejo tudi v otoškem jeziku, ki je zelo podoben italijanščini. Kljub prizadevanjem za njegovo ohranitev je korziščina danes ogrožena, saj jo vsak dan govori vse manj ljudi. Corti pa ostaja simbol boja za identiteto in avtonomijo Korzike, tako v preteklosti kot v sodobnem času.
Stoletja preizkušenj in usodne zgodbe Korzike
Zgodovina Korzike je polna preizkušenj, ki so izoblikovale izjemne osebnosti. Eden takih mož je bil Sampiero Corso, vojščak, ki je svoje življenje posvetil boju za izgon Genovežanov z otoka. Njegov boj je bil neusmiljen, saj je pri doseganju svojega cilja poznal le malo milosti.
S pomočjo Francozov mu je skoraj uspelo osvoboditi otok, a med bojem je doživel osebno tragedijo. Genovežani so zajeli njegovo ženo, kar je Sampiero razumel kot izdajo in sodelovanje z nasprotniki.
V svoji neomajni odločenosti se je vrnil z bojišča, poiskal ženo in jo usmrtil. Ta dejanje je sprožilo verigo dogodkov, ki so pripeljali do njegovega konca.
Leta 1567, ko je bil tik pred zmago nad Genovežani, ga je ubila konkurenčna družina d'Ornano, s katero je bil v krvnem maščevanju (vendetti), saj je njegova žena izhajala iz njihovega rodu. Obet svobode je izginil, saj so klani na otoku ponovno začeli delovati vsak po svoje.
Theodor von Neuhoff – kralj z neuslišanim kraljestvom
Dvesto let kasneje je Korzika pritegnila še enega izjemnega posameznika, Theodorja von Neuhoffa, Nemca, ki je na otok prinesel obljubo kraljestva. Leta 1736 se je pustolovski plemič izkrcal na Korziki in obljubil pomoč borcem za neodvisnost. Ti so ga okronali za kralja Theodorja I. Svojo usodo je povezal z usodo otoka, a kraljestvo, ki ga je skušal ustvariti, se je izkazalo za preveč krhko.
Že leto kasneje so Genovežani ponovno pridobili nadzor nad Korziko, zaradi česar je Theodor zapustil otok in začel po Evropi zbirati pomoč za svoje kraljestvo.
Dve leti kasneje se je vrnil, a ga je prebivalstvo, izčrpano od nenehnih bojev, zapustilo. V obupu je ponovno zapustil otok, tokrat za vedno. Theodor je življenje končal leta 1756 v Londonu, kjer je umrl v zaporu za dolžnike – simbol neuspele sanje o kraljestvu na Korziki.
Korzika – otok upanja in tragedij
Zgodbe Sampiera Corsa in Theodorja von Neuhoffa odražajo turbulentno zgodovino Korzike, otoka, kjer so upanje, pogum in tragedija vedno prepleteni. Njuna zapuščina živi naprej kot opomin na neomajen boj Korzičanov za svobodo in lastno identiteto.
Korzika – otok med svobodo in izdajo
Le nekaj desetletij po neuspehu prejšnjih poskusov je bila svoboda Korzike spet na dosegu roke. Pasquale Paoli, ki je prejel vrhunsko izobrazbo v Italiji, kamor je odšel v izgnanstvo z očetom, se je leta 1755 vrnil na otok. Po klicu ljudstva je prevzel vodstvo Korzičanov, ki so ga imenovali za Generala naroda.
Naslednjih 14 let je bila Korzika dejansko samostojna država. Genovežani so se obdržali le v nekaj osamljenih postojankah, a leta 1769 so v obupu prodali otok Francozom. Paoli je bil prisiljen zbežati v Anglijo. Med revolucionarnimi leti se je večkrat vrnil na Korziko, vendar mu okoliščine niso bile naklonjene. Sanje o trajni neodvisnosti so se znova razblinile.
Napoleon Bonaparte – Korzičan, ki je postal Francoz
Medtem ko je Paoli simboliziral boj za korziško svobodo, je zgodba Carla Bonaparteja, očeta Napoleona Bonaparteja, povsem drugačna. Carlo je bil sprva eden izmed voditeljev gibanja za neodvisnost, a z vdorom Francozov je zamenjal strani in se pridružil zavojevalcem.
Njegov sin, Napoleon Bonaparte, je danes poznan kot eden največjih vojskovodij v zgodovini, a njegov odnos do Korzike ostaja klavrn spomin. Čeprav je bil rojen v Ajacciu, kjer njegov rojstni dom danes oblegajo turisti, za otok, kot cesar Francozov ni naredil prav nič. Na Korziki je bil kot mladenič le prepirljivec in lokalni izobčenec, medtem ko je na celini krojil usodo narodov.
Napoleon je v svoji zmagoviti dobi povzročil smrt milijonov ljudi, a na koncu je izgubil vse. Po padcu je bil izgnan na otok Sveta Helena v južnem Atlantiku, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja – ironično, na otoku, podobno kot se je začela njegova pot.
Korzika – otok nasprotij
Zgodbe Pasquala Paolija in Napoleona Bonaparteja razkrivajo dvojno naravo Korzike: boj za svobodo, ponos in izdajo. Medtem ko je Paoli postal simbol odpora in neodvisnosti, je Napoleon utelešal ambicijo in moč, ki pa nista pripadala Korziki, temveč svetu, ki ga je osvojil – in nato izgubil.
Vendetta: krvavi obred maščevanja na Korziki v 19. stoletju
V 19. stoletju je Korziko preplavila silovita tradicija vendette. Državna oblast na otoku je bila praktično neobstoječa, kar je povzročilo, da so družinski klani med seboj poravnavali račune brez vmešavanja zunanjih avtoritet.
Statistika kaže, da je v prvih dvajsetih letih tega obdobja zaradi vendette življenje izgubilo, kar 30.000 ljudi – osupljiva številka za otok, ki ima še danes le približno četrt milijona prebivalcev.
V trenutku, ko je bil nekdo oškodovan v časti, je bilo potrebno zanj plačati kazen. Če je bila ta kazen smrt, je to sprožilo silovito reakcijo nasprotne strani, ki je zahtevala povračilo.
Družina morilca je imela le dve možnosti: ali da popolnoma iztrebi nasprotno družino ali pa da morilec pobegne v makijo – gosto grmičevje, ki je pogosto služilo kot zatočišče. Ostali člani družine so se zabarikadirali v svoje domove, ki so jih spremenili v prave trdnjave, in se branili pred obleganjem.
V teh okoliščinah ni bilo prostora za razsodnost ali pomoč policije. Kdor se ni želel vključiti v vendetto, je bil označen za "rimbecco" – bojazljivca – in pogosto ubit od lastnih ljudi zaradi sramote, ki jo je prinesel družini.
Vendetta kot ritual
Z leti je vendetta postala skoraj ritualizirana. Ko so znanci ali prijatelji prinesli truplo ubitega domov, je gospodarica hiše – pogosto žena pokojnega – z ubitega slekla krvavo srajco in od svojih sinov zahtevala maščevanje. Vsakemu sinu je na prsi pripela kos krvave srajce kot simbol dolžnosti.
Naslednji korak je bil položenje trupla na posebno mizo, imenovano tola. Okoli trupla so se zbrale ženske z razmršenimi lasmi in iztegnjenimi rokami. Začele so peti voceri – improvizirane žalostne pesmi, ki so bile ustvarjene posebej za te priložnosti. Podobne so bile lamenti, pesmi žalovanja, a namenjene tistim, ki so umrli naravne smrti.
Maščevanje brez konca
Družinska čast je bila in ostaja na Korziki sveta. Znani so primeri, ko je morilec preživel dvajset let v skrivališčih makije, nato pa se vrnil v domačo vas, kjer je že prvi dan prejel kroglo v hrbet od sorodnikov svoje žrtve.
Tradicija vendette je pustila močan pečat na otoku. Trupla ubitih so bila pokopana v veličastnih pokopališčih, v katera so prebivalci pogosto investirali več kot v lastna bivališča. Ta razkošna pokopališča se danes razprostirajo po celotnem otoku, kot tihi pričevalci tragične zgodovine Korzike.
Vendetta: krvavi spopadi in vpliv na kulturo Korzike
Vendetta je v preteklosti na Korziki pogosto dobila strašljive razsežnosti, še posebej ko so se v maščevanje zapletle cele družbene skupine. Najbolj skrajna oblika tega je bila vidna v mestecu Sartène, znanem kot "prestolnica vendette."
Krvavi spopadi v Sartènu
V zgodnjih tridesetih letih 19. stoletja so se prebivalci revne četrti Borgo uprli bogatejši četrti Santa Anna, kjer so živeli veleposestniki. Mesto je bilo desetletje razdeljeno na dva zabarikadirana dela. Ozke ulice so postale prizorišče dnevnih puškarskih dvobojev, ki so jih prebivalci obeh strani uporabljali za obračunavanje.
Ko so se razmere zaostrile do točke, ko je celotnemu mestu grozila iztrebitev in vsesplošna revščina, sta sprti strani v lokalni cerkvi sklenili mirovno pogodbo.
Catenacciu – spomin na preteklost
Nemirno zgodovino mesta Sartène še danes simbolizira poseben obred, imenovan "catenacciu" (vklenjeni). Vsako leto, v noči pred Velikim petkom, mesto osvetljeno le s svečami prečka procesija. Vodilni v procesiji je Grand pénitent – bosonogi grešnik, zamaskiran v rdečo haljo s koničasto masko, ki ima odprtine za oči. Na hrbtu nosi 40-kilogramski križ, noge pa so vklenjene v 14-kilogramsko verigo.
Ob njem hodijo bratje iz bratovščine smrti, oblečeni v črno. V skladu s tradicijo mora Grand pénitent trikrat pasti na tla, kar simbolizira Kristusovo trpljenje. Na noge mu pomaga Pénitent blanc, njegov beli spremljevalec. Identiteto zakrinkanca pozna le lokalni župnik, ki vsako leto prejme na stotine pisem od grešnikov, ki si želijo s tem obredom doseči odrešenje. Edini pogoj je, da mora biti grešnik vedno Korzičan.
Arhitektura pod vplivom vendette
Vendetta je močno vplivala tudi na korziško arhitekturo. Kamnite hiše na otoku so pogosto videti kot majhne trdnjave. Običajno so visoke tri ali štiri nadstropja, okna pa so izjemno majhna, včasih celo komaj uporabna. V času nevarnosti so prebivalci okna zapirali s slamo ali žimnicami, ki so hkrati služile kot zaščita in strelne linije.
Posebnost takih hiš je vhod. Dostop vodi po ozkem in zelo strmem stopnišču, kar je hiši omogočalo učinkovito obrambo pred morebitnimi napadalci. Arhitekturne značilnosti teh zgradb so tako neposreden odraz zgodovinskih razmer, v katerih so morali Korzičani živeti in preživeti.
Vendetta tako ni bila le krvava tradicija, temveč tudi sila, ki je oblikovala vsakdanje življenje in kulturo Korzike na način, ki ga je mogoče čutiti še danes.
Korzika: zgodovina pozabe, vojn in priseljevanja
Francija je Korziko dolga leta puščala v pozabo, nanjo pa se je resno spomnila šele leta 1914, ob začetku Velike vojne. Med vojno je življenje izgubilo kar 25.000 Korzičanov, kar je predstavljalo četrtino vseh moških na otoku. Vsaka, tudi najmanjša vas na Korziki, ima spomenik padlim, na katerem je pogosto več imen, kot je danes prebivalcev v vasi.
Po koncu vojne je bil otok na robu propada. Moških skorajda ni bilo več, mlada dekleta niso našla mož, polja so bila zapuščena in zaraščena. Zaradi revščine in pomanjkanja je sledil množičen beg preostalega prebivalstva. Za nekaj časa je Marseille, zaradi števila priseljenih Korzičanov, postal največje "korziško mesto" na svetu.
Med drugo svetovno vojno so otok zasedli Nemci, ki so bili pregnani jeseni leta 1943. Osvobajanje Korzike je terjalo številne žrtve, predvsem med muslimanskimi vojaki, ki so se borili na strani zaveznikov. Danes korziška mesta krasijo številna kolonialna pokopališča, kjer so pokopani ti vojaki, simboli njihovega prispevka k osvoboditvi otoka.
Šestdeseta leta – prihod pied-noirjev in sprememba otoka
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Korzika doživela nepričakovano spremembo, ki je pretresla njeno tradicionalno skupnost. Po izgubi Alžirije v osamosvojitveni vojni je Francijo preplavil val kolonialnih Francozov, imenovanih pied-noirs ("črni čevlji"). Ime so dobili po nenavadni obutvi, ki so jo prinesli iz severne Afrike.
Ti priseljenci so na Korziko prinesli velik kapital, saj so od države prejeli ugodna posojila. V nekaj letih so pokupili pomemben del zemljišč in nepremičnin na otoku. S seboj so pripeljali tudi svoje nekdanje služabnike, Arabce, ki jih je mogoče prepoznati po ostrih obraznih potezah in temnejši polti.
Pridružili so se jim še črnci, ki so zaradi gospodarskega zloma nekdanjih francoskih kolonij v Afriki našli zatočišče tudi v odročnih korziških vaseh. Čeprav so te spremembe Korziko zaznamovale, domačini še najbolj neprijazno gledajo na pinzuttije – Francoze s celine.
Pinzuttiji – nezaželeni priseljenci s celine
Pinzuttiji prihajajo z velikimi denarnicami, nakupujejo starodavne korziške hiše in jih preurejajo v počitniške domove. Te hiše večino leta samevajo, saj lastniki na Korziki ne živijo stalno, kar vzbuja odpor med domačini. Poleg tega pinzuttiji veljajo za arogantne in vsiljive, kar dodatno poglablja razkol med njimi in lokalnim prebivalstvom.
Korzika danes
Korzika je skozi stoletja preživela obdobja vojn, revščine in drastičnih demografskih sprememb. Zapuščina teh izzivov je danes vidna v njeni kulturni in demografski podobi – otok je postal kraj, kjer se preteklost neprestano srečuje s sedanjostjo, medtem ko domačini še naprej branijo svojo identiteto pred zunanjimi vplivi.
Korzika v primežu nacionalizma in političnih sprememb
Vse večje nezadovoljstvo z zapostavljanjem s strani francoskih oblasti in spremembe v lokalni družbi so v sedemdesetih letih pripeljale do ustanovitve FLNC (Front de Libération Nationale de la Corse), organizacije korziških nacionalistov, ki si prizadeva za samostojnost otoka.
Začetki vstaje
Vstaja se je začela na videz nedolžno. Domačine so razjezili priseljenci, ki so pokupili vinograde in začeli množično pridelovati vino. V procesu so v pridobljeno vino dodajali sladkor, s čimer so povečali vsebnost alkohola, a obenem pokvarili kakovost vina. To je škodovalo ugledu domačinov, ki so trto gojili po tradicionalnih metodah. Iz naraščajočega nezadovoljstva se je razvila oborožena vstaja, ki je prinesla val bombnih napadov.
Reakcija francoske oblasti
Te napadi so končno prisilili francoske oblasti, da so se odzvale. Na eni strani so začele boj proti t.i. "teroristom" oziroma borcem za svobodo. Oblasti so uspešno razdelile gibanje na levo in desno krilo, kar je povzročilo notranje spopade med nacionalisti, ki se niso več bojevali samo proti državi, temveč tudi drug proti drugemu.
Na drugi strani so oblasti poskušale pridobiti podporo prebivalcev z ekonomsko pomočjo in političnimi koncesijami. Leta 1982 je bil ustanovljen korziški parlament, kar pa ni prineslo želenih rezultatov.
Korupcija in razpad političnega sistema
Demokracija se je na Korziki izkazala za izziv. Vodilni družinski klani so volitve prirejali, si razdelili sedeže v vladi in oblasti ter ekonomsko pomoč, ki je pritekala iz Francije, preusmerili v lastne žepe. Zaradi tega je bil parlament že leta 1984 ukinjen.
Leta 1990 so oblasti ponovno poskusile vzpostaviti korziški parlament. Tokrat je centralna vlada strogo nadzorovala kandidate in izvoljene člane parlamenta ter izvršnega sveta. Ta previdnost je bila nujna, da bi preprečili ponavljanje preteklih zlorab in vzpostavili stabilnejši politični sistem.
Korzika danes
Kljub številnim težavam se Korzika še naprej sooča z vprašanji identitete, samostojnosti in politične integracije. Otok ostaja kraj, kjer se tradicija, nacionalni ponos in želja po avtonomiji prepletajo z izzivi sodobne družbe.
Korzika in turizem: pravljica med tradicijo in globalizacijo
V zadnjih štiridesetih letih se je Korzika močno spremenila. Na otok, znan po pravljični pokrajini, nebeško modrem morju in prijaznih ljudeh, so začeli prihajati turisti. Turizem je v kratkem času postal najpomembnejša gospodarska panoga. Z vseh koncev celine na otok plujejo trajekti, marine se vrstijo vzdolž obale, medtem ko gorati predeli privabljajo pohodnike z vsega sveta.
Preobrazba življenja zaradi turizma
Stare oblike življenja so prišleki – tako stalni kot začasni – povsem postavili na glavo. Danes je skoraj vse na Korziki, bodisi neposredno bodisi posredno, povezano s turizmom in spremljajočimi dejavnostmi. Celo nacionalisti, ki so nekoč z bombami opozarjali na svoje zahteve, so prenehali z napadi, zlasti v času turistične sezone. Zavedajo se, da bi s tem škodili lastnemu gospodarstvu in "pljuvali v lastno skledo". Tako se njihovi spori z oblastmi omejujejo na zimske mesece, ko je turistična dejavnost v mirovanju.
Turizem in globalizacija
Turisti pa niso prinesli le gospodarskega razcveta, temveč tudi globalizacijo, ki postopoma oblikuje novega človeka – državljana sveta. Ta trend homogenizacije ustvarja enotne vzorce vedenja, kar ogroža individualnost in unikatnost lokalnih kultur.
Kljub temu pa je pomembno, da se Korzičani – in tudi Slovenci – zavedajo, da je človeštvo sestavljeno iz posameznikov. Homogenizacija je dobra za mleko, standardizacija za bencin, električno napetost in industrijo. Ljudje pa smo nekaj povsem drugega – unikatni, z lastnimi kulturami, identitetami in zgodbami, ki jih je vredno ohraniti.
Korzika, z vsemi svojimi spremembami, tako ostaja otok, ki združuje preteklost in sedanjost, lokalno tradicijo in globalne trende, a kljub vsemu še vedno išče ravnotežje med obema svetovoma.
