Sindrom izgorelosti: Ljudje nismo računalniki ali roboti
Od utrujenosti do izgorevanja. Živimo v dobi »ja, lahko«. Doseči vedno več, biti najboljši, napredovati in biti brez meja. Ja, lahko!
Včasih pa vsi ti izgovorjeni »ja, lahko« pripeljejo do resne situacije: »Ne, res ne morem!« V nasprotju s pričakovanji, da nam bo tehnološki napredek olajšal vsakodnevne delovne aktivnosti in povečal produktivnost, se delovni teden ni skrajšal.
Ravno nasprotno. Socialno-ekonomske spremembe, s katerimi se v zadnjih letih soočamo, spreminjanje dinamike dela, sodobna delovna okolja, povečana uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij, povečanje obsega dela, vedno več delovnih obveznosti in manj varnosti v zvezi z delovnim mestom, nezadovoljstvo s plačami, splošna negotovost itd. višajo stopnjo nezadovoljstva in stresa med delovno aktivno populacijo.
Ljudje smo si različni in vsakdo od nas ima mejo vzdržljivosti. Vsako delo zahteva določeno stopnjo psihofizične kondicije, in tudi če smo v delovni kondiciji, pretirano delo in pomanjkanje počitka lahko resno ogrozita naše zdravje.
Pojav utrujenosti je notranji signal, da se moramo odpočiti. Delo in počitek sta neločljivo povezana, saj nam počitek pomaga, da dobro delamo. Obstaja tudi rek Kdor ne ve, kako počivati, ne ve, kako delati.
Kronični stres in delovna izčrpanost (wornout): sta povezana z izgorelostjo (burnout)?
Kronični stres in delovno izčrpanost pogosto napačno enačimo z izgorelostjo. Pogosto menimo, da izgorijo ljudje, ki delajo preveč ter v stresnih razmerah in/ali so pretirano obremenjeni. Namreč stres je lahko le sprožilec, ne pa tudi vzrok izgorelosti. Izgorelost se tudi od delovne izčrpanosti razlikuje tako po vzrokih kot posledicah.
Delovna izčrpanost je normalna posledica pretiranega dela in jo običajno odpravita daljši počitek in razbremenitev. Kaže se kot utrujenost in preutrujenost, tudi frustriranost in doživljanje različnih s stresom povezanih simptomov, v hujših primerih tudi t. i. stresnih bolezni.
Vendar bo človek, ki je delovno izčrpan, iskal načine za počitek in razbremenitev, prepoznal bo svoje meje, stvarno ocenil svoje zmožnosti, se dogovarjal in pogajal o obremenitvah in razbremenitvah, znal reči ne, morda tudi poiskal drugo delo.
Človek, ki pa se ne bo znal ustaviti, bo še naprej pretirano delal, se angažiral, ne bo zmogel reči ne, si ne bo dovolil niti počitka v prostem času in si bo nalagal nove obremenitve, bo kmalu poleg utrujenosti doživljal različne psihopatološke znake (npr. anksioznost, depresivnost, čustveno nihanje ...).
Vrednotil se bo glede na storilnost, se pretirano angažiral, se nenehno trudil za priznanje in se čutil toliko vrednega, kolikor potrditev bo prejel od drugih za svoje delo. Takšnega človeka ženejo notranje prisile, kar ga telesno in čustveno izčrpava in vodi do izgorevanja.
Lahko bi rekli, da sta deloholizem in pretirano angažiranje glavna simptoma izgorevanja. Klinični pogled gleda na izgorelost kot na bolezensko stanje, ki izhaja iz dogajanja v človeku, sprožijo pa ga lahko realne zunanje obremenitve.
Torej, stres lahko sproži izgorevanje, vzrok pa so določene tvegane osebnostne značilnosti. Tudi ljudi brez osebnostnih lastnosti, ki pomenijo tveganje, lahko stres pripelje do delovne izčrpanosti in utrujenosti brez psihopatoloških in telesnih znakov, ne pa do izgorelosti.
Vzroki za sindrom izgorelosti
Sindrom izgorelosti je fenomen, ki ga spodbudijo številni osebnostni dejavniki in dejavniki v delovnem okolju. Včasih je veljalo, da se pojavi zaradi medosebnega stresa v delovnem okolju. Danes pa grobo ločimo dva pogleda, ki ga obravnavata z različnih vidikov: organizacijski pogled, ki dejavnike išče v delovnem okolju, in klinični pogled, ki izgorelost obravnava kot duševno motnjo.
Organizacijski pogled poskuša izgorelost pojasnjevati z dejavniki prevelikih delovnih zahtev, kot so veliki časovni pritiski, povečan obseg dela, nadurno delo in podobno, in pa s pomanjkanjem delovnih virov, kot so pomanjkanje socialne opore sodelavcev in nadrejenih, negotovost zaposlitve, pomanjkanje svobode odločanja.
Klinični vidik obravnava izgorelost kot duševno motnjo in se osredotoča na značilnosti posameznika, na določene tvegane osebnostne značilnosti in na psihopatološke znake.
Večje tveganje za izgorevanje imajo osebe z nizkim samospoštovanjem, čustveno bolj labilne osebe, ki so zelo ambiciozne, osebe, ki imajo potrebo po dokazovanju in želijo vse narediti popolno in nezmotljivo (so perfekcionisti). Jasni diagnostični kriteriji, po katerih bi izgorelost lahko diagnosticirali kot duševno motnjo, še niso oblikovani.
Sindrom izgorelosti ali burnout
Sindrom izgorelosti je torej resno in zapleteno bolezensko stanje, stanje mentalne, čustvene in fizične izčrpanosti. Izgorevanje poteka v treh stopnjah. Za vsako so značilni različni simptomi oziroma znaki, ki se kažejo na telesnem, kognitivnem, čustvenem in vedenjskem področju.
V prvi stopnji izgorevanja se simptomi kažejo kot kronična izčrpanost in utrujenost. Najpogostejši fizični simptomi so bolečine, glavoboli, težave s spanjem, prehladi, težave z apetitom itd. Značilni čustveni simptomi so zlasti depresija in anksioznost, na primer občutki nemoči, brezupa, razdražljivost.
V drugi stopnji sta najznačilnejša simptoma močan občutek ujetosti in nemoči, da bi lahko kar koli spremenili. Povečujeta se tudi število simptomov oziroma znakov in njihova intenzivnost. Za zadnjo stopnjo procesa izgorevanja je značilno stanje pred adrenalnim zlomom. Adrenalni zlom pomeni popolno izgubo energije, psihofizični in nevrološki zlom.
V telesu pride do zmanjšanega izločanja kortizola. To dogajanje lahko pripelje do hospitalizacije. Značilni so tudi močni depresivni in anksiozni simptomi ter resne telesne bolezni.
Včasih so posledice adrenalnega zloma nepopravljive in trajne ter lahko vodijo do potrebne invalidske upokojitve. Nevrobiološke raziskave so namreč pokazale, da imajo posamezniki z višjo stopnjo izgorelosti opazno spremenjene vzorce aktivnosti v možganih, ki bi lahko pomenili nevrobiološki učinek izgorelosti na sklepanje in presojanje.
Kako si lahko pomagamo sami?
Začetek je v zavedanju, da izgorelost resnično obstaja in da se naučimo opazovati sami sebe. Sprejeti je treba pomembno dejstvo, da je počitek nujen, čeprav osebe, ki trpijo za izgorelostjo, to najteže dosežejo. Treba se je ustaviti, spati, vedeti, kdaj moramo počivati, kdaj imamo preveč in kdaj poiskati pomoč, da ne pride do zloma.
Najpomembnejše pa je, da spremenimo način življenja, da se znamo sprostiti, odklopiti, da se zavemo, da nismo računalnik ali robot. Da moramo včasih brez slabe vesti reči: »Ne, ne morem.« Sprejeti, da je to v redu. Deloholizem ni v redu, vanj nas ženeta strah in anksioznost.
Nasproti deloholizmu pa je zdrava zavzetost za delo. Ljudje, zavzeti za delo, tudi veliko delajo, a jih delo veseli in se brez slabega občutka ustavijo in postavijo mejo, sebi in okolici. In ne pozabimo, sedmi dan v tednu ima svoje ime: nedelja, brez dela!
***
Avtorica prispevka je doc. dr. Maša Černelič Bizjak, Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju.
