Mala zgodba iz ulice. Malenkosti, ki lahko bolijo ali pa ne

Naša življenja so sestavljena iz velikih prelomnic, vmes pa nizamo mnogo malih dogodkov. In prav te male situacije, na videz nepomembne, so glavno lepilo naših osebnih zgodb.

Biti začetnik pomeni - imeti novo priložnost

Verjamem, da v življenju igrajo pomembno vlogo še tako majhne malenkosti, ki jih lahko opazimo ali pač tudi ne. A ne govorim zgolj o materialnih stvareh, ki nas zadovoljijo za kratek čas. Življenje je kompleksno in ne gre samo to, da opravimo svoje naloge in vloge, nato pa zapustimo ta svet.

Razmišljam o tistih malih stvareh, ki se nam dogajajo skozi vsak dan.

To so lahko dnevi, ki so na videz turobni in suhoparni, a se nam kljub temu nariše nasmeh na obrazu, ko srečamo neznanca, ki nas prijazno ogovori. Ob tem pomislim tudi na vse tiste zgodbe in ljudi, ki so morda neopazni, očem nevidni, in ki nimajo poguma ali pa niti želje, da bi stopili korak naprej.

In mi? Jih znamo videti kot pomemben del življenja?

Ali jih znamo opaziti in jim nameniti nekaj pozornosti? Da, tudi njim, pa čeprav so nepomembni, niso slavni in ne bogati. 

Pa se zdaj na glas sprašujem, kako neki bi odreagirali, da nas denimo užali nekdo, ki je slaven idol in ga obožujemo, ali pa nekdo, ki je »kar tam eden«?

Bi prvemu oprostili in samo zamahnili z roko, ah, saj ni nič hudega? In drugemu zvalili svoj bes in srd, češ, kaj si tak idiot?

Sprašujem se o malenkostih, ki niso vezane na slavo in družbeni ugled, pač pa bazirajo na zdravem razumu in toleranci do nekoga, ki se je pač do nas obnašal krivično. In potem se ta oseba opraviči. Ali smo to pripravljeni slišati in ga sprejeti, kljub temu, da ni naš idol?

Verjetno je tudi vas življenje že preizkusilo, kako se počutite v sebi in kako se odzovete na to, ko vam denimo nekdo v besu trobi iz avtomobila, medtem ko se vi mirno vozite po cesti, ne vedoč, da ste ga izsilili in ogrozili promet? In ne veste, za kaj sploh gre? In si mislite svoje? Ste tiho? Ali pa trobite nazaj in se greste igro nervozne vožnje? 

Kako se spopasti z izgubo motivacije

Dopuščate možnost v takem hitrem srečanju, da ste morda vi tisti, ki lahko reši situacijo in sprejme odgovornost? »Sorry!« 

Kakorkoli že, življenje je že tako ali drugače včasih naporno, zakaj bi si ga še dodatno otežili z malimi konflikti? 

Mala zgodba iz ulice 

Takšnih in drugačnih prigod je tudi v mojem življenju kar precej. Kot tale nedavna zgodba z neke ulice, ki bi jo rada podelila z vami. Sedela sem v svojem avtomobilu, nakar se je do mene pripeljal znanec in rekel, če se lahko odmaknem, da bi se na to mesto parkiral on. Češ da ima on večji avto in bi bilo zanj boljše.

Začudeno in nekoliko resno sem ga pogledala. Rekla nisem nič. Iz njegove strani se je čutilo nekaj negotovosti in sramu. A odmaknila sem se mu in se parkirala na drugo mesto. 

Moja reakcija bi bila seveda lahko čisto drugačna in se ne bi odmaknila. Le zakaj neki bi se komurkoli umikala? A vendar, bi bil tak odziv malenkost, ki bi izhajal iz moje bolečine. Zato sem raje izbrala malenkost, ki ne boli. Ne mene, ne njega.

Zakaj delam to, kar delam?

Ko sem ga ponovno srečala, me je pogledal v oči in začutila sem njegovo globoko spoštovanje. Čeprav samo za majhen trenutek, me je pogledal kot še nikoli do zdaj in rekel: »Hvala!« 

Njegove zahvale ne bi nikoli pričakovala, saj ga poznam kot vzvišeno osebo, precej na »egu«, plus tega pa je dvakrat večji od mene in glasen kot lev, če se mu ne ustreže takoj, ko si on nekaj zamisli. 

Nauk te male zgodbe iz neke ulice je ta, da lahko z več ljubezni in razumevanja premikamo tudi tisto, kar se nam morda zdi nemogoče. Predvsem sebe v svojih odzivih in posledično tudi druge. Ali kot je rekel Gandhi: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.«

Kaj pa vi, dragi bralci? Katere so vaše malenkosti, ki so tako pomembne, da lahko bolijo ali pa tudi ne?