Spoznajte novi Maroko, deželo na zahodu, al- Maghreb
Obstajajo štiri kraljevska mesta. Fes, Meknes, Rabat in Casablanca, ki ji domačini pravijo ad-Dār al-Bayḍā, belo mesto. Človek se preprosto zave, da je današnja država naslednica tisočletne zgodovine in številnih dinastij, ki so se dobesedno kopale v bogastvu.
Fes človeku dobesedno vzame sapo. Milijonsko mesto pokaže dva obraza. Novi del mesta jasno kaže znake francoskega vpliva.
Široke avenije, palmovi drevoredi, moderne zgradbe, Kot da bi se znašel nekje na jugu Francije. Korak stran srednjeveško mesto, medina.
Osem kilometrov dolgo obzidje obdaja množico hiš, mošej, medres in obrtniških delavnic v katerih žive stotisoči. Že morda, da je bil severni del današnje države rimska provinca, a v mestu ni sledu kakršnegakoli reda in planiranja. Neverjetna množica ozkih ulic, stopnišč in številnih vhodov v zasebne hiše.
Na eni strani, visok, grd in popolnoma nezanimiv zunanji zid, na drugi strani prelep patio, notranje dvorišče z vodometom, številnimi lončnicami, mozaiki in z blazinami prekritimi zofami. Patio je središče vsega, okoli njega številne sobe v več nadstropjih z oboki, stebriči in prefinjenimi kamnoseškimi izdelki. Čisto na vrhu: pogled na kos modrega neba visoko zgoraj.
Vse to bogastvo je posledica stoletij dobičkonosne trgovine. V mestu so imele končno postajo karavane, ki so prečkale Saharo iz Sahela, Senegala in imele izvor na reki Niger v mističnem Timbuktu. Iz mesta so trgovci odhajali po vsem Magrebu, vse tja do Egipta in v nekdaj arabsko Andaluzijo.
Maroko je ena izmed štiriindvajset držav Arabske lige
Malce smešno sicer, a prvotni prebivalci so Berberi, ki sploh niso semitskega izvora. Sami sebi pravijo Amazigh in so hamitskega izvora.
Skupine ljudstev afriško-azijskega izvora. Arabci so se v teh krajih naselili v 7. Stoletju. S sabo so prinesli novo vero in spreobrnili dotedaj krščansko Severno Afriko tako temeljito, da od nje ni ostalo čisto nič drugega kot naslovne škofije, ki obstajajo na papirju, a nimajo mesta na terenu.
S sabo so prinesli Koran, sveto knjigo napisano v božjem, Arabskem jeziku. Z njo se je začel proces arabizacije prebivalstva, ki poteka še danes. Arabščina skupaj z vseprisotno Francoščino ima prednost vsepovsod in Amazigh kot jezik se neprestano izriva v ozadje, pa čeprav se več kot polovico prebivalstva še vedno šteje za Berbere. K njim spadajo še Tuaregi, ki so njihovi bratranci in se jih drži status puščavskih bojevnikov, ljubiteljev svobode o katerih bajajo legende.
Vendar so bili pred njimi še drugi. Z berberskimi plemeni so vzpostavili stik Feničani. Njim so sledili njihovi mlajši potomci Kartažani.
V svoji ljubezni do morja, iskanju dobička preko trgovine, so ob obalah postavili številne kolonije. Neverjetno podjetni so daleč pred svojim časom uspeli obpluti celotno Afriko. Njim so sledili Rimljani. Počasi, vztrajno in nezadržno.
V 1. Stoletju so klientelno kraljestvo po imenu Mavretanija spremenili v provinco. Prišli so do Volubilisa na obrobju Visokega Atlasa. Južno od cvetočega mesta so Berberi obdržali svobodo in skozi stoletja niso pozabili, da je bila celotna dežela nekoč njihova.
V četrtem stoletju se je imperij začel sesuvati od notranjih in zunanjih udarcev. Berberi so naredili konec njihovi vladavini in ta je postala spet njihova oziroma Amur n Yakuš, Božja dežela in katere je nastala beseda Maroko. Od Volubilisa, rimske provincialne prestolnice so ostale ruševine in prekrasni mozaiki. Simboli nekdanjega bogastva.
Arabci so dolgo časa živeli sanje o enotni muslimanski državi, kalifatu. Pod Omajadi in Abasidi je dejansko nekaj časa obstajala in se razprostirala od Španije do Indije.
Vendar pa so bile razdalje prevelike in na obrobju se je imperij, ki je imel sedež v daljnem Damasku in nato v Bagdadu začel krhati. Leta 788 je Idris I na noge v Walili, malem mestu blizu nekdanjega Volubilisa, postavil na noge dinastijo dinastijo, ki jo je imenoval po sebi. Malo mestece sredi gora je do današnjega dne obdržal značaj zibelke naroda in je za nevernike nedostopen.
Prvi dinastiji so sledile druge: Almoravidi, Almohadi, Saadi in Alawi
Slednja dinastija vlada še danes in kralj Mohamed VI se kot skoraj absolutni monarh šteje za samega potomca Mohameda in ponosnega varuha Islama v deželi.
V času največje slave je to bila država, ki je segala od Toleda v Španiji, do Tunisa na vzhodu in Timbukta v današnjem Maliju. Trgovina s črno Afriko je nekoliko spremenila tudi narodnostno sestavo deželo. Bolj ko greš proti jugu, večji je delež prebivalstva temnejše poti.
Nismo se le Evropejci stoletja ukvarjali z umazano trgovino s sužnji. Arabci so bili prav gotovo eni izmed glavnih akterjev, ki pa se kar se te teme tiče, drže bolj od strani. Da ne bi padla pozornost krivde še na njih, ki so prav tako stoletja brez posebne vesti, preko Sahare vodili karavane ljudi v okovih.
Moderni Maroko
Severni del države ob Sredozemlju in zahodni ob Atlantiku sta stebra ekonomske moči države. To je moderni Maroko. Moderna mesta, avtoceste vsepovsod in hitri vlaki ob katerih so naše železnice ena sama velika muzejska žalost.
Neverjetno bogastvo dežele je že v srednjem veku vzbudil pozornost Evropejcev. Križarske vojske v Levantu so po dveh stoletjih neverjetnih prizadevanj doživele propad.
To pa še ne pomeni, da kristjani nismo opustili misli, da bi Islam, svojega dednega sovražnika poskušali zlomiti tudi drugod. Iskanje pomorske poti okoli Afrike tja do Indije in Kitajske je bil le del teh prizadevanje. Maroko je bil prav na tej poti.
Po tistem, ko so se Portugalci in Španci v 15. stoletju po sedemsto letih prizadevanj, končno znebili muslimanske oblasti na Iberskem polotoku, je bil Maroko njihov naslednji logični cilj prizadevanj. Ceuta in Melila ter venček majhnin nenaseljenih otočkov ob severni obali so zadnji ostanek njihov kolonialne preteklostij, ki so se ohranili do današnjih dni.
Večna je bila njihova želja, da bi se zasidrali tudi v Magrebu in se dokopali do neskončnega bogastva, ki je iz Senegala, torej današnje podsaharske Afrike, neprestano tekel proti severu. Leta 1578 je propadel najresnejši poskus.
Portugalski kralj Sebastian I je bogastvo, ki ga je država pridobila ob vzpostavitvi imperija dišav in začimb, ki je segal od Brazilije do Molukov na skrajnem vzhodu današnje Indonezije, uporabil za poizkus zavzetja Maroka. V bitki treh kraljev je izgubil glavo in vojsko. Sanj o zlomu Islama pa je bilo konec.
Vse do 19. Stoletja, ko se je vzpostavil kolonialni sistem. Na skrajnem severu je bila vzpostavljena španska kolonija, ves preostali Maghreb so zavzeli Francozi in za sabo pustili neizbrisen pečat. Vse do leta 1956, ko je dinastija Alawi dosegla odhod Evropejcev.
Preko države se vleče mogočen hrbet Atlasa
Gorovje je imenovano po grškem junaku, ki je nad sabo držal nebesni svod. Grki, ki so prišli vse do Herkulovih stebrov, kot se je takrat imenovala Gibraltarska ožina, so se atlaške gore zdele, kot da segajo do neba.
Pred tisočletji je bila v teh gorah in njihovem predverju podnebju precej drugačno. Predvsem bolj namočeno in nekoliko hladnejše. Proti jugu in vzhodu so daleč v Saharo tekle mogočne reke.
Sahara takrat ni bila neskončna zbirka suhih planot imenovanih hamad in peščenih morij po imenu chebi. Bila je neskončna savana polna življenja. Po koncu zadnje ledene dobe pa se je podnebje spremenilo. Vlažne gmote so svoje padavine pustile tisoč kilometrov severneje in pokrajina se je začela spreminjati v puščavo.
Vsepovsod še najdemo sledi nekdanje pokrajine. Po Atlasu rastejo cedre, prav takšne kot rastejo tudi v Libanonu. Po njihovih krošnjah se potepajo makaki, male opice, ki so s puščavo postale nepreklicno ločene od svojih sorodnic v Centralni Afriki.
Nekdaj so v teh gorah živeli tudi sloni in berberski levi
Vse to je danes nepreklicna preteklost. Ob nalivih se oblikujejo občasna plitva jezera. Od nekod se prikažejo žabe in opravijo paritveni cikel, pa jate ptic za katere se zdi, da so prišle od nikoder. Pridejo in odlete ko se po tednih in mesecih jezera izsušijo in puščava spet zavzame svoje mesto.
Reke z gora še vedno teko v puščavo. Napajajo jih zimski nalivi. Vendar ti niso zadostni, da bi se pogoji za življenje ljudi ohranili kar tako. V osupljivi pokrajini polni vasi in trdnjav zgrajenih iz blata pomešanih s slamo se je še kako potrebno potruditi, da se oaze ohranijo. Le del izmed njih se lahko hranijo iz podtalnice, ki se nahaja sorazmerno blizu zemeljskega površja.
V kamnitem svetu gora se še prevečkrat zgodi, da gorski potoki izginejo v podzemlje in da je podtalnica preprosto pregloboko, da bi bila ljudem dosegljiva. Razen seveda v zadnjih desetletjih, ko so črpalke na dizelski pogon naredile konec tisoče kilometrov dolgemu sistemu kanatov, ki so vodo pripeljali iz divjih grap tudi stotine kilometrov do rodovitnih oaz, ki so ležale na plodni, a suhi ravnini.
Sledi propadlih kanatov se še danes v obliki neskončnih krtin izmetane zemlje vleko preko sušnih pokrajin. So neizpodbiten znak, da je pod njim nekdaj bil speljan podzemni kanal, ki se je končal v rodovitni oazi. Te so od nekdaj obdelovali ročno. Prostora za traktorje tu nikdar ni bilo.
Oazo, ki se zdi kot iz škatlice, je potrebno pazljivo načrtovati. V več nadstropjih. Na vrhu so to palme, ki delajo senco figam, breskvam, marelicam, granatnim jabolkom s srednjem nadstropju.
V pritličju raste turščica, riž, krompir in zelenjava v obliki gredic. Prav do vsake priteče majhen kanal in v rednih presledkih pripelje odrešilno vodo. Te nikdar ni dovolj. Potrebno jo je pametno porazdeliti. V trenutku ko iz kanata priteče voda na površino je ta namenjena pitju. Nekoliko nižje umivanju.
To zajetje je običajno v neposredni bližini mošeje. Pod njo so bazeni namenjeni pranju perila in šele po tistem voda odteče na vrtove. Vsaka oaza ima skrbnika, ki je običajno najbolj spoštovana, običajno starejša oseba v vasi. Ta sestavi natančen urnik namakanja za prav vsakega lastnika parcele v oazi.
Na podeželju življenje nikdar ni bilo lahko
Vse skupaj postane vse težje bolj kot se pomikamo proti jugu in vzhodu. Tu življenje še vedno teče počasi. Vse se suka okoli čred drobnice in dela na polju. Podeželske vasi so mesta žensk in otrok. O moških ni ne duha ne sluha.
Delajo nekje daleč v mestih doma, ali še dlje v Evropi. Ženske tako podpirajo več vogalov v hiši. Zgodbice na Zahodu o domnevnem zatiranju žensk s strani moških so čisto navadne blodnje raznih progresistov, ki življenje gledajo skozi ekrane pametnih telefonov ne da bi pogledali okoli sebe in se odpravili iz udobja domačega doma.
Življenje delavcev migrantov daleč od doma in svojih ljudi je ena sama muka, delo žensk doma pa eno samo garanje in kup odgovornosti. Pa tudi lepote, saj običajno skupaj živijo cele generacije iste družine, s sosedi pa so povezana skupnost. Nekaj čisto drugačnega od naše družbe, ko smo v roku ene generacije postali generacija osamljenih posameznikov.
Tudi otroci so del te družbe in vaško življenje je hkrati lepo in težavno. Toliko težavno, da ima vsak od majhnih fantičev in deklic, ki se potepajo naokoli na temenu glave majhen čopek. Če mu ne uspe preživeti ima angel smrti lahko delo. Pograbi otroka in ga odnese naravnost v Alahovo naročje.
Maročani pri nas so v zadnjih letih dobili nekoliko zlovešč značaj
Vendar migrantov ne gre enačiti kar po dolgem in počez. Od doma v širni svet se dostikrat odpravijo tisti, ki so najbolj nemirni in imajo kup težav že tudi doma. Izmečki lastne družbe, ki že doma delajo same težave in jih delajo tudi tam kamor pridejo. Verjamem, da so doma prav veseli, da so se jih znebili.
Tiste drugačne, prave Maročane se v hribovjih Atlasa lahko vidi na etnoloških festivalih, ko se predstavijo v najboljši luči. Tudi v uprizarjanju bitk ponosnih nomadov iz preteklih dni. Ob pogledu, ko se trume jezdecev opremljenih v narodnih nošah in oboroženih s starodavnim orožjem, poganja po bojnem polju v konjeniških napadih ob vsesplošnem streljanju, je nekaj kar požene kri po žilah.
Kri po žilah požene tudi planinarjenje po gorah Atlasa. Tudi ob vzponu na najvišji 4165 metrov visok Jebel Tubkal. To je potep iz starodavnega rdeče obarvanega Marakeša, kjer se je končala na robu Sahare še ena karavanška pot, mimo slikovitih slapov in ozkih sotesk, zanimivih vasi visoko v gore.
To so kraji v katerih rastejo arganova drevesa. Po njih plezajo koze alpinistke in jedo njihove zelene sadeže. Iz arganovih sadežev delajo olja, ki se uporabljajo v kozmetični industriji. Najboljša in najdražja so tista, ki so iztisnjena iz napol predelanih arganovih zrn, ki kozam izpadejo na zadnja vrata in imajo šele takrat najboljšo aromo.
Islam ima tu čisto drugačno podobo, kot v širnem svetu. Poleg mošeje v vasi stoji tudi še kapelica posvečena kakemu svetemu možu k kateremu romajo verniki. Treba je biti prav pozoren, saj je to v nasprotju z uradno doktrino, ko se časti le Boga in je vse drugo krivoverstvo. Pa se s tem nihče ne ukvarja. Z vrha Tubkala se odpre razgled po celotni deželi.
Tudi proti jugu, kjer tli še en oborožen konflikt. Leta 1975 so Španci ugotovili, da od kolonije Rio de Oro ni prav posebne koristi. Prepustili so jo Mavretaniji in Maroku. Domačini, Sahravijci niso bili tega mnenja in so sanjali o neodvisnosti Zahodne Sahare. Mavretanci so hitro obupali, Maroko pa je bil drugega mnenja.
Izvedli so »Zeleni pohod« in pokrajino naselili s svojimi reveži in spremenili demografsko strukturo. Nekje vmes so odkrili še kopico rudnin in puščavska pokrajina je kar naenkrat postala ekonomsko zanimiva. Vmešala se je še bližnja Alžirija in rezultat so bili oboroženi spopadi s fronto Polisario. Tako hudi, da daleč stran od oči javnosti stoji tisoč kilometrov dolg peščen zid, nasip, ki svet loči na naše in njihove.
Vsega tega pa se ne vidi na Atlantski obali. S severa priteče mrzel Kanarski tok in ob stalnem vetru in mogočnih valovih pokrajina deluje neverjetno divje.
V teh krajih stoji tudi nenavadno mesto po imenu Essauira
Pred tisočletji so ga ustanovili Feničani in je bil poznan kot Mogador. Sledila je kopica osvajalcev, a današnjo podobo je belo mesto dobilo sredi 18. stoletja. Takrat so Maročani v še eni izmed vojn zajeli več evropskih arhitektov in gradbenikov.
Rezultat je bil trdnjavsko mesto, ki se zdi kot da je evropska baročna trdnjava prenesena naravnost v Orient. V pristanišču je zasidranih kopica modro obarvanih lesenih ribiških čolnov z naslikanim očesom, kot simbolom božjega varstva.
Kaj ribiči s teh čolnov ulove na širnem morju, mi je čista neznanka. Evropska unija ne igra vedno tako lepo vlogo, kot nam jo kažejo okravatani in urejeni uradniki v daljnem Bruslju.
Takoj za obzorjem je na morju množica modernih evropskih ribiških ladij, ki dodobra oplenijo morje ob obali, ne da bi posameznik mogel karkoli proti temu oziroma jih sploh videl. Le ve rezultate njihovega dela, ko pogleda lastne prazne mreže.
Dežela in njeni ljudje so prava paša za oči. V njej se srečuje staro in novo. Pogledaš naokoli in se zaveš, da smo vsi božji otroci.
