Mnogi postanejo odvisni od zdravil in s tem ujetniki svoje usode
Kronična bolečina je občutenje, ki nastaja v naši glavi. Pogosto telesnega vzroka zanjo že davno ni več; a to nikakor ne pomeni, da si jo človek izmišljuje. Lahko je neznosna.
Akutna ali kratkotrajna bolečina povzroči posamezniku hudo stisko in poslabša prav vse kazalnike kakovosti življenja. Na srečo akutna bolečina, kot posledica poškodbe ali na primer vnetja navadno izzveni. Poškodba se zaceli in vnetje se umiri. Žal pa ni vedno tako.
Bolečina se vleče mesece ali leta. Tako zelo, da življenje začne izgubljati smisel. Brezupen občutek nemoči.
Kronična bolečina je eden najpogostejših razlogov za obisk pri zdravniku. Ocenjuje se, da ima s kronično bolečino težave vsak peti Evropejec. To je več, kot ima ljudi na primer astmo ali sladkorno bolezen.
Zdravniki večinoma dolgoročno predpisujemo zdravila proti bolečini. Mnogo let. Prav vsa, brez izjeme, so škodljiva za naše telo. Za najmanj škodljivega velja paracetamol.
Ko zaužijemo skupno en kilogram paracetamola, ta že začne kvariti naši ledvici. Na prvi pogled se sliši veliko, a maksimalni dnevni odmerek je 3-4 grame in enostavno si lahko izračunate, kako hitro pridemo do nevarnih količin.
Če je predpisovanje analgetikov pri akutni bolečini smiselno, dobro pomaga in zmanjša možnost nastanka kronične bolečine, pa so zdravila za obravnavo dolgoročne bolečine manj primerna in tudi njihov učinek je bistveno manjši.
Včasih se jim žal ne moremo izogniti, a obstajajo tudi drugi načini za soočanje s kronično bolečino.
Akutna bolečina kot povod
Najpomembnejši dejavnik tveganja za razvoj kronične bolečine je pojav bolečine v določenem predelu telesa, lahko pa tudi že obstoječa kronična bolečina na drugem predelu.
Hujša, kot je bolečina, in večje kot je število že bolečih področij, tem večja je verjetnost, da bomo kronično bolečino razvili. Sprva se signal za bolečino oblikuje na mestu poškodbe zaradi sproščanja različnih snovi, ki spremljajo poškodbo ali vnetje.
To imenujemo periferna senzitizacija. Če prenos signalov traja dolgo časa, se pojavijo v možganih spremembe in že šibek signal ali včasih celo brez kakršnega koli signala nastane občutek bolečine, kar imenujemo osrednja senzitizacija.
Možgani se tako dejansko odklopijo. Občutek bolečine ni več povezan s poškodbo ali vnetjem tkiva, ampak nastaja dobesedno v naši glavi.
Proces osrednje senzitizacije je možno velikokrat tudi prekiniti, včasih pa ostane stalno. Dobra obravnava začetne bolečine je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na to, kako se bo občutek bolečine v prihodnosti razvijal.
Vzemimo za primer zvin gležnja. Le-ta se najpogosteje zvrne navznoter, ko stopimo na neravno podlago. Pri tem se odvisno od stopnje zvina v večji ali manjši meri poškoduje vez, običajno tista, ki povezuje mečnico in petnico.
Na mestu poškodbe nastane oteklina, gleženj je omejeno gibljiv in toplejši. Področje lahko močno boli.
Pravilna terapija je v začetnih dneh mirovanje, hlajenje, povijanje z elastičnim povojem in dvig okončine v kombinaciji z analgetikom, če je potreben.
V nekaj dneh, ko začne bolečina popuščati pa je smiselna funkcionalno zdravljenje s kombinacijo razteznih vaj in kontroliranih vaj za moč. Tako gleženj optimalno pozdravimo. Če pa začnemo telesno dejavnost prehitro, lahko zdravljenje pomembno podaljšamo in akutno bolečino podaljšujemo, kar je dobra podlaga za nastanek kronične bolečine.
Kronično bolečino razvijemo (sami)
Bolečine torej ne čutimo tam, kjer je poškodba tkiva. Od tam prihaja le signal, ki se v možganih prevede v občutek, ki je lahko bolečina, lahko pa tudi drug občutek, ki je odvisen od mnogih dejavnikov.
Kronična bolečina ima lahko pri posamezniku sicer en sam primarni vzrok, kot na primer poškodbo, vendar obstajajo tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na trajanje, intenzivnost in razširjenost bolečine. To so telesni, psihološki, socialni in čustveni vzroki.
Živčna vlakna, po katerih potuje signal bolečine iz različnih delov telesa v možgane, si lahko predstavljamo kot cesto, ki pelje prebivalce s podeželja v mesto.
Če se prebivalstvo določene pokrajine poveča (dolgotrajna bolečina) ali pa se preseli na območje VIP (pomen, ki ga bolečini pripisujemo) nastane potreba po izboljšanju ceste.
Iz serpentinastega razglednega makadama naše telo izgradi najprej bližnjico, nato dvosmerno magistralo in na koncu lahko tudi večpasovno avtocesto z viadukti.
Prebivalci potujejo hitro, neposredno v center, tudi v primerih ko prej ne bi potovali …, saj je pot hitra in enostavna. In enako je z bolečino. Ko se ustvarijo poti, signali prihajajo v možgane hitro, po neposredni poti.
Človek čuti bolečino tudi pri signalih, ki so jih možgani zaznavali v preteklosti drugače. Živčevje je plastično in se oblikuje glede na zahteve. Seveda je veliko lažje preprečiti zidanje ceste, kot rušiti že zgrajeno, a je tudi to možno.
Vpliv na akutno in kronično bolečino imajo številni dejavniki
Poleg akutne bolečine ima na razvoj kroničnih bolečin vpliv cela vrsta dejavnikov. Nekateri so v svoji osnovi nespremenljivi, na druge pa lahko pomembno vplivamo.
Veliko je takih, ki jih na prvi pogled ne bi mogli neposredno povezati z bolečino, a če se nam le-ta pojavlja v kronični obliki je še kako dobro, da se jih zavedamo.
Za posameznika je kronična bolečina še kako resnična in mu dnevno povzroča tegobe. Mnogi postanejo odvisni od zdravil in se čutijo popolne ujetnike v svoji usodi.
Za zdravljenje je kronična bolečina zapleten proces, ki za optimalno obravnavo zahteva znanje več različnih strokovnjakov. Za posameznika pa je lahko paradoksno (in na srečo) tudi priložnost za izboljšanje kakovosti življenja.
***
dr. Žiga Hladnik, specialist splošne medicine
