Moj mali maraton, ki je postal največji
Ni bil čas teka tisti, ki bi opredelil, ali sem odtekla dobro ali ne. Ampak odločitev, ki sem jo sprejela suvereno in brez oklevanja.
Odločila sem se brez običajnega poigravanja z mislimi in iskanja razlogov, zakaj nečesa ne bi naredila, ko sem vedela, da lahko.
Seveda sem nekoliko tudi podvomila ali ne preuranjeno, glede na to, da v zadnjem letu nisem pretekla nobene razdalje, ki bi me pri maratonu podprla.
A, kljub temu da moji treningi v zadnjem času bolj temeljijo na pridobivanju moči in gibljivosti, kar pomeni, da kondicijsko nisem bila v najboljši formi, sem se vseeno odločila, da poskusim preteči 6 kilometrov v enem kosu.
Lastno zadovoljstvo
Tek mi je dal potrditev, da sam rezultat ni tako pomemben, kot je bistveno to, da, ko se za nekaj odločiš, to tudi izpelješ. Odločitev sem sprejela lažje, kot bi to naredila sicer, saj se zavedam vsakodnevnega vpliva na svojo vitalnost. Predvsem sem se v vseh letih vsakodnevnih dejavnosti naučila poslušati samo sebe.
Znam slišati oba glasova, ki sta v meni in se v trenutku odločiti, kateremu slediti. En glas je tisti, ki bi najraje pobegnil od vsega in išče izgovore, kako se nekaj ne da narediti, drugi glas pa je tisti, ki želi v akcijo. Ta je tisti, ki zmore in bi spremenil vse, kar se sploh spremeniti da.
Moj cilj na maratonu je bil, da grem preko svojih lastnih občutkov in izpeljem, kar sem si zadala. Pretečem maraton brez postankov.
Nisem tekmovala z drugimi, ampak sama s sabo, svojo bolečino in omejitvami. Pozornost sem ohranjala na konstantnem dihanju, ne glede na napor, ki sem ga čutila v mišicah. Ko sem po nekaj kilometrih začutila težke noge, sem bolečino sprostila, da sem prvo ozavestila, mesto bolečine in predihala, kar med samim tekom.
Rekla sem si, saj je samo bolečina, ki se običajno pojavi, ko nekaj časa nečesa ne počneš. Nisem se zaustavila niti za sekundo. Vztrajala sem in pritekla na cilj z vsemi svojimi omejitvami, zaradi katerih se skoraj ne bi odločila za tek.
Profesionalni tenisač Arthur Ashe je nekoč rekel: »Začnite tam, kjer ste, uporabite to, kar imate, in naredite tisto, kar morate.« In tako sem naredila jaz. Veselo, ponosno in zadovoljno se zdaj zavedam, da so bile moje dosedanje odločitve pravilne.
Dragi bralci, kako pa vi premagujete same sebe, ko ste pred določenim izzivom? Podležete svojim izgovorom ali ne? Kje je vaš mali maraton?
Kakorkoli že, želim vam, da zase sprejemate tiste odločitve, zaradi katerih boste v življenju rasli in na ta način živeli bolj kakovostno življenje. Odločajte se za stvari, ki so za vas dobre.
