Moja freza, moja Snežana
Dobro jutro sem zaželel novo zapadlemu snegu in opremljen z dobro voljo prijel za lopato. Lahko lopato za kidanje snega sem si kupil v Merkurju, ker podpiram naše gospodarstvo. Da, da ... Zelo kvalitetna, lepa, in kot je trgovec dejal, je predvsem pomembno, da je lahka in trpežna.
Kot vrhunski športni rekreativec sem kidanje snega vzel za trening ali pač še natančneje: za vzdrževanje psiho-fizične kondicije. Psihične zato, ker je treba napeti možgane, kako začeti, s katere strani proti kateri bom metal sneg, da se ne bom zametal, in jasno fizične zaradi gibanja celega telesa. Krasno mi je šlo.
Moji gibi so bili učinkoviti in gibanje po zasneženem dvorišču je celo privabilo poglede sosedov. Hrbet raven, rahlo pokrčena kolena pri zajetju in stegnjena pri metu snega. To je osnovna drža, ki je ne gre pozabiti, da ne pride do neljubih poškodb. Prijem ročaja je prav tako izredno pomemben.
Če ste desničar, naj bo levo zapestje pod desnim in obratno, in razdalja ne sme biti daljša kot šestdeset centimetrov. Zakaj? Če je razdalja večja kot šestdeset centimetrov, se vam podre vsa drža. Potem vam bodo komolci ušli preveč na ven, vemo pa, da morajo biti bližje telesu, in primorani boste bolj pokrčiti kolena in s tem se vam bo hrbet preveč upognil in utrujenost bo prišla prej, kot pa boste skidali dvorišče.
Preveval me je občutek metanja perja po ulici
To je bil pravzaprav ples z lopato. Manjkale so mi samo še drsalke, in to bi lahko celo označil kot umetnost. Pomembno je tudi, da ste ustrezno oblečeni. Moja nova kapa je grela lasišče, nepremočljivi čevlji so se odlično obnesli in lahkotna oblačila iz naprednih materialov so mi učinkovito odvajala znoj in me hkrati grela.
Naslednji dan me je novo jutro prijetno presenetilo z novo zasneženim dvoriščem. Mudilo se mi je v službo, a sem še vedno imel čas za jutranjo rekreacijo. Malce sem sicer čutil pekoče mišice, zato je tudi lopata postala občutno težja. Vseeno sem užival v gibanju z lopato in se ob koncu, ko je bilo dvorišče skoraj kopno, veselil opravljenega dela.
Jutro zatem je pogled skozi okno na dvorišče opazil rekordno višino snega. Pogledal sem na streho, misleč, da snegolovi niso opravili svoje funkcije. Vse je bilo v redu z njimi, zato mi ni preostalo drugega, kot da pograbim svinčeno lopato in začnem raztegovati bolečino v hrbtu, rokah in nogah. Niti čevlji se niso posušili od včeraj. Dvorišče se mi je zdelo za malenkost manjše od nogometnega igrišča v Stožicah. Kapa mi je silila na oči in vsakič, ko sem zagnal sneg z lopate, mi je zdrsnila čez oči. Jakna se mi je strgala pod obema pazduhama. Napredni materiali se trgajo zelo napredno in po nekaj metih je iz jakne nastal brezrokavnik. Dobil sem občutek, da se grem z lopato grško rimsko rokoborbo.
Dvorišče je bilo naslednje jutro prekrito z belim blatom! Je to možno?
Pozabite na prijem z razdaljo šestdesetih centimetrov. S takim prijemom ne pridete nikamor. Kidali boste ves dan. Raven hrbet? Kako naj bo raven, če hočeš dvigniti lopato, ki je težja od ladijskega sidra. Me ne vidijo več v Merkurju, nikoli! Takih žuljev ne dobi niti rudarski vajenec. Čez take žulje niti rokavic nisem mogel nadeti.
Na bolniško bom moral, ne čutim ne rok, ne nog, ne vratu, ne hrbta … Nepremočljivi, vodotesni čevlji? Zdaj jih razumem, ko spustijo vodo, je ne spraviš več ven. Nisem mogel odpreti garažnih vrat. Lopata je kot stegnjena nogavica zdrsnila po zidu naravnost na moje prste desne razbolele noge. Zatulil sem kot volk, ujet v lovsko past. Žena me je slišala in mi prihitela na pomoč …
Naslednje, česar se spomnim, je bil čaj in obkladek na čelu. Ležal sem na kavču. Lotevala se me je snežna slepota, žena je spustila rolete, da ne bi gledal tega prekletega belega blata. Zaspal sem …
… sanjal sem snežno frezo, tako lepo, rdečo, samohodno, ki žre to belo blato in ga meče sosedu na vrt. Snežana ji je bilo ime. Bila je prelepa in petje njenega motorja je bilo pravzaprav žvrgolenje. Balzam za ušesa. Snežne freze so pravzaprav najboljši človeški izum …»Sneg je opet Snežana, a mnogo dana nas deli, sneg je opet Snežana. K'o onda kad smo se sreli ...« (Šaban Šaulič). In spet pada ...
