Na Jezerskem so se spomnili tragedije, ki je vzela pet življenj
Pobudo so dali v IKAR-ju, je pa dediščina vsega, kar počnejo gorski reševalci od leta 1948. Sinoči so v dvorani Korotana, na Zgornjem Jezerskem predstavili zbornik ob četrt stoletju ustanovitve sklada Okrešelj.
Letos, 10. junija je minilo 27 let od tragedije na Okrešlju. Med usposabljanjem helikopterskega reševanja je umrlo pet gorskih reševalcev; zdravnik dr. Jani Kokalj, inšpektor Mitja Brajnik, kandidat za inštruktorja reševalcev letalcev Boris Mlekuž in dva Jezerjana. Strojni inženir Rado Markič in načelnik postaje GRS Jezersko in gorski vodnik Luka Karničar.
Njegov najmlajši brat, Drejc Karničar, sedanji župan občine Jezersko, tudi član uredniškega odbora, se je zahvalil vsem, ki delujejo v Skladu Okrešelj.
Matej Kranjc, ki je dal pobudo za sklad, je povedal, da so Kranjčani že po smrti alpinista Nejca Zaplotnika iskali poti za pomoč. Dušan Polajnar, prvi predsednik sklada leta 1998 je opisal dolgo pot, da je GRS, namesto “lesenih”, dobila “gumijasta” kolesa. Zdaj sklad vodi Franci Vrankar. Pod zbornik se je kot urednica podpisala Irena Mušič Habjan.
Prireditev v polni dvorani je občuteno povezovala Rada Polajnar, ki je za zbornik napisala pesem Pomlad in v njej zaobjela tragedijo na Okrešlju.
Gostitelji so poskrbeli še za kulturni del dogodka. Kot moto so ustvarjalci zapisali, da knjigo ob 25-letnici Sklada Okrešelj posvečajo otrokom in svojcem smrtno ponesrečenih gorskih reševalcev in vsem, ki so v njem sodelovali v preteklosti in tudi zdaj srčno ter predano delujejo v Skladu Okrešelj.
V dvorani smo videli tudi mag. Martina Šolarja, podpredsednika PZS, Kranjčana mag. Franca Ekarja in nekdanjega dovškega župnika Franceta Urbanijo.
Le ta je na Dovjem vrsto let pripravljal maše za reševalce, to je nadaljeval tudi njegov naslednik Franc Juvan. Urbanija je večkrat rekel: »Gorski reševalci ste prva pomoč ponesrečenim, jaz pa zadnja.«
»Prijateljev ne bomo pozabili - naj bo knjiga spomin in opomin na minljivost življenja«. Dr. Gregor Dolinar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije je ob pozdravu zbranim dejal, da so se ga v zborniku najbolj dotaknile pripovedi otrok ponesrečenih. Teh je štirinajst. Sklad zdaj štipendira še enega.
Sklad je v 25 letih delovanja izplačal 236.268,00 evrov denarnih pomoči
V zborniku je zapis o širšem pomenu ustanove, sklada Okrešelj, spomini na prijatelje. Dušan Polajnar je v zborniku zapisal, predstavil tudi nagrado Targa d Argento iz sosednje Italije. Janez Brojan iz Mojstrane je bil prejemnik prve take nagrade - priznanja leta 1998. Leta 2005 so zlate medalje prejele družine ponesrečenih na Okrešlju. Žarko Trušnovec iz postaje GRS Tolmin je šel po nagrado v Pinzolo leta 2017.
V zadnjem delu zbornika, Spomini na prijatelje, osebno pišejo zgodbe o Okrešlju priče, Matjaž Ravnikar, dr. Mira Ažman, oba iz postaje GRS Kamnik.
Zdravnica je bila v času nesreče v gorskih nosilih, ki so ostala na sidrišču, in ima od takrat nov rojstni dan. Inštruktor helikopterskega reševanja Janez Brojan je tudi pisal svoja videnja o tragediji.
Tržiški zdravnik, dr. Iztok Tomazin, dr. medicine, ki je bil del ekipe na Okrešlju, je po desetih letih napisal knjigo o tragediji, v Turski gori.
Posebej za zbornik pa obsežen zapis
»Tako kot večina drugih, ki so bili tistega usodnega 10. junija 1997 na reševalni vaji na Okrešlju in tam še zadnjič doživeli žlahtne trenutke pristnosti in skupnega dela s ponesrečenimi kolegi, sodelavci in prijatelji ter preživeli senco smrti, ki nas je neusmiljeno oplazila, sem še dandanes, skoraj vsak dan, z mislimi v mračni steni Turske gore nad zelenimi livadami enega najlepših kotičkov Kamniško-Savinjskih Alp.
V spominjanju lepih in težkih skupnih doživetij, v podoživljanju usodnih dogodkov in njihovih posledic ali v neopredeljivi, ne vedno ozaveščeni prisotnosti vsega, kar je Okrešelj pomenil in še vedno pomeni.
V neizbrisni žalosti in z neodgovorjenimi vprašanji. Bremena tragedije v Turski gori slovenski gorski reševalci še nismo odložili, ostaja skupaj s spomini na ponesrečene prijatelje,« napiše zdravnik, dr. Iztok Tomazin, dr. medicine.
Tudi sam sem velikokrat z mislimi na Okrešlju
Tisti dan bi moral biti del ekipe, da bi o vaji reševanja poročal. Bil sem član takratne Komisije za informiranje v GRS. Po spletu okoliščin so pozabili name.
Pozno popoldne sem se s skupino reševalcev, ki so se vračali, srečal na cesti v Lučah. Kasneje mi je eden reševalcev postaje GRS Kranjska Gora dejal, naj si pogledam fotografijo tistega dela Turske gore, kjer je bila vaja.
V skalah se tam, pri določeni uri dneva, še vedno izrisuje grozeča kamnita lobanja.
Včeraj sem prišel še pred predstavitvijo zbornika na Jezersko. Tudi zato, da oba domačina, Luka in Rada obiščem na tamkajšnji božji njivi. Domačini so poskrbeli za obeležje v središču vasi in spominsko ploščo na OŠ Jezersko.
Po kratki nevihti so se včeraj severne stene nad Zgornjim Jezerskim odkrile v polni poletni lepoti.
Skale so bile za nekaj trenutkov, kot da bi vedele za dogodek v dolini, mokre in svetleče.
