Na kolesu s Tadejem Golobom (Koma 2*)
Naj vas že na začetku razveselim z novico, da je Tadej Golob napisal kolesarski vodnik, ki bo izšel predvidoma v aprilu prihajajočega leta.
Pravi, da gre za vodnik in ne za kriminalko. Presenečeno sem pokazal zanimanje, kajti od alpinista in pisatelja tega nisem pričakoval. Kdor je bral knjigo Mrtvi tek, pisatelja Kurta Austa, bi lahko zdaj začel ugibati, kdaj se bo Tadej lotil pisanja podobne napete besede o kolesarjih in kolesarstvu. On ni prebral te kriminalke, ampak v njegovem vprašanju nad čelado sredi klanca iz Podarskije, prek Britofa in Strmca do Liga, v Goriških Brdih, sem skoraj prepričan, da bo kmalu na naših nočnih omaricah.
Kolesarjenje je bilo napeto. In razpeto med uživanjem v decembrskem kolesarjenju ter napeto zaradi samega preživetja. Preživeti 80 kilometrov v decembru, na kolesu s Tadejem in njegovim prijateljem Matjažem, ki je letos prekolesaril dobršen del Portugalske in Španije, je bilo zame že pred startom vprašanje.
In ko sem slišal, da bomo med vsemi temi kilometri morali premagati še 1500 višinskih metrov, sem zaprepadeno pomislil na pravkar preboleli covid in posledice, ki jih je pustil na mojem telesu.
Ampak kolesarji smo pozabljivi ljudje, ko gre za omejitve, sploh na dan, ko se Goriška Brda kopajo na 17 stopinjah in vremenarju Andreju Velkavrhu, ki jih je obljubil večer prej na televiziji.
Točno 40 let sem že specialkar, kar pomeni, da bi se v tej dobi moral že česa naučiti. Na primer tega, da je tolikšna razdalja ob takem datumu in letnem času res prevelik zalogaj za rekreativca mojega kalibra.
Na nogah sem imel ultra lahke kolesarske čevlje, šprintarice po kolesarsko, ki sem si jih omislil kot novoletno darilo sebi. In kako naj jih kolesar gleda pod jelko vse do kolesarskih mesecev? Nemogoče.
Pa še mikalo me je preizkusiti formo človeka, ki je pred tremi leti za las ušel smrti, ki je že v vrsti za zamenjavo kolka in novega prijatelja, ki ga ne bom pozabil nikdar, ker mi je kolovratenje, bikepacking, predstavil na tako mamljiv način, da že zdaj razmišljam, kako bom naslednje leto pičil sam nekam daleč stran, samo s kolesom in z nekaj kilogrami najnujnejše opreme. Evo, že imam novoletno zaobljubo.
Tadeja Goloba sem poznal samo iz časopisov, revij, njegovi intervjuji v Playboyu so bili obvezno mesečno branje … in seveda kot pisca sodobnih kriminalk, ki so že ekranizirane in so pravi hit med bralci in gledalci.
Vedel sem, da je dosti na kolesu, srečaval sem ga na nekaterih kolesarskih dirkah, kjer je za svojega sina Rogovca navijal tako vneto kot jaz za svojega Savčana. Ampak tam se nisva spoznala osebno. Spoznala sva se pred kratkim, ko me je poklical in obvestil, da je napisal kolesarski vodnik.
Hotel je slišati še moje mnenje, potrditev, da je napisal tako dobro, da bo našel mesto na knjižni polici vsakega slovenskega, angleškega, italijanskega in nemško govorečega kolesarja, saj je tekst v prav teh jezikih. Bratje iz bivše skupne države, tisti, ki zadnja leta najraje kolesarijo po Sloveniji, bodo že razumeli.
Jasno je, da morajo biti Goriška Brda v vsakem poštenem kolesarskem vodniku. Nikjer na svetu ni tako lepo, kot je v Sloveniji, vedo vsi, razen Slovencev. Startali smo na koncu Nove Gorice in prek Solkana zavili na klanec, ki skozi Italijo pelje v Goriška Brda. Tisti klanec nam je dobro potipal pulz.
Tadej je bil na čelu, jaz vmes, pred Matjažem, in merilec moči me je že opozarjal, da so že ogrevalni kilometri prehudi za stopnjo moje fizične pripravljenosti. Umske sploh ne bom omenjal. Če bi jaz trasiral krog po Brdih, bi potekal od kleti Goriških Brd do groba kolesarskega prijatelja Jožeta Blažiča, ki nas je mnogo prezgodaj zapustil na cesti, čez Biljano in Šmartno nazaj v klet, kjer bi se naklestil njihovih vin in podmazal s pršutom, sirom, olivami … To bi zneslo kakih 40 najlepših kilometrov, ki se jih ne bi spominjal.
Ampak ne, Tadej je trasiral čez Podsabotin in Hum, Osredek, Bergalot, Gornje Mančeve. Da, uganili ste, potem sledi Gornje Cerovo in Dolnje Cerovo, tisti grozni spust po klancu, po katerem je šel navzgor, torej v obratni smeri, sloviti Giro. Dolnji Konec ni bil konec, sledile so Vipolže. Dobrovo je bil naslednji kraj in še vedno se nismo ustavili. Sonce je bilo v boljši decembrski formi, kot sva bila midva z Matjažem.
Tadej je meditiral na čelu, midva sva nemo sledila, kalorije pa so kar brizgale nad čelado. Dolenjega Nebla se spomnim samo z zemljevida. Peternela danes ne bi našel niti na zemljevidu. Vrhovlje pri Kožbani je lepa vas, ampak jaz je videl nisem. Strmce? Aja, Tadejev Garmin connect nas je obvestil, da bomo morali premagati sedem kategoriziranih klancev. Golo Brdo bi se moralo imenovati Jebovec, če se bi mene vprašalo.
In že smo bili v Italiji. Če bi me nekdo s helikopterjem odložil sredi noči v Albani, bi bil prepričan, da sem v … La Crosada je bila naslednja vas. Ne vem, kako se ji reče po naše.
Sledila je senčna in zato mrzla dolina. Na naši desni se je vseskozi vila reka Idrija. Nisem vedel, da obstaja reka s takim imenom. Tadej je rekel, da gre za potok. Meni je bil videti kot reka, ki nas opozarja, da kolesarimo v napačno smer. Smer je bila prava, kajti v Podarskiji se je začel neskončen klanec čez Stari malin, najprej do Britofa.
Jaz živim v kranjskem Britofu, ta Britof pa je last Goriških Brd. Pred davnimi leti sem tam vihtel puško proti slovenskim teritorialcem, ki so nam odvzeli karavlo pod pretvezo, da gradijo boljšo Slovenijo.
Danes je tam okrepčevalnica, nič več vojašnica. Vendar se mi trije nismo ustavljali, klanec je kar vabil v rdeče številke na ekrančku na balanci. In v glavah tudi, noge pa so že odpovedale poslušnost. Strmec je na polovici klance, je zapiskal garmin, Lig pa je skoraj na vrhu.
Ko napišem skoraj, pomeni, da se asfaltna jara kača še vedno vleče proti vrhu. Postajalo je hladneje. Seveda, saj je vrh na 700 metrih nad morjem. Korada je bila samo še 100 višincev nad nami. Končno smo se ustavili, da bi izcuzali preostale gele in odlili odvečno tekočino, spito iz zamrznjenih bidonov. Vse bolj smo opravljali Velkavrha.
Mraz je premagal Velkavrhovo toplino. Drgetanje telesa je bilo neizbežno. In vedno ga nasrka ravno najboljši prijatelj, ki se drgne v kolesarskih hlačah brez spodnjic.
Vedno me je strah, da bom v takem mrazu nekoč padel s kolesa in bo potem v najbližji bolnici medicinska sestra s škarjami odstranila razcefrane hlače … in zagledala moj ponos, ki se je zaradi podhladitve spremenil v črva, ki hoče nazaj v pretesna zamrznjena mošnjička … Kako klavrn prizor bi bil to. Uboga sestra …
Sledil je spust v trebuh Goriških Brd. Vrhovlje pri Kojskem? Da, lepa vas, ampak ne po tolikih prekolesarjenih kilometrih. Gonjače, Kojsko … zelo lepo … In, evo, spet Hum.
Celo spomnil sem se, da smo tu že bili. Kot bi se prebudil iz kome. Potem pa ti zdravnik reče, da bo rehabilitacija še dolga in upa na uspeh. Tako sem se počutil, ko sem se spomnil, da bo treba premagati še sedmi, zadnji klanec čez Podsabotin. Temperatura zraka je tako hitro padla iz 17 na osem stopinj, da so stopala v novih šprintaricah že postajala ledena platforma. Zelo sem pogrešal svoje zimske kolesarske čevlje. Za lepoto, kakovostne ultra lahke čevlje je bilo vredno zmrzovati.
Tolažba je sledila šele v piceriji. Matjaž je bil vesel, da je preživel, jaz pa presrečen. Tadej ni opazil, da sva padla v komo in se uspešno tudi zbudila iz nje. Celo predlagal je, da naj bi ta krog postal naš tradicionalen. Sem se strinjal in predlagal, da ga prestavimo na kak lep jesenski dan, ne Velkavrhov zimski.
***
*Tadej Golob – Koma - kriminalni roman
Taras se po hudi nesreči na Polhograjski Grmadi prebudi iz kome. Ne le, da ga čaka dolgotrajen spopad z zahtevno fizično rehabilitacijo, v njegovem spominu zija obsežna spominska vrzel. Vse je zaprto zaradi covida, zlovešče spremembe se odvijajo tudi na Generalni policijski postaji …
V drugem delu Kome, če bi obstajala, se Taras ne bi zbudil …
