Najlažje je vzeti protibolečinsko tableto. Kdaj pa je znak, da smo pretiravali

Bolečina ima tudi svoj namen, opozarja nas, kdaj telo ne zmore več. Športniki se radi priženejo do roba svojih zmožnosti, zato naj se športnik zaveda, kdaj bo mejo prestopil. Če bolečino zakrijemo z zdravili, je možnost poškodb mišic, vezi in kit večja.

Sezona maratonov, triatlonov in podobnih športnih tekmovanj ter dolgih treningov, dolgih kolesarjenj je v polnem razmahu. Vzdržljivostni športniki, ki se jih udeležujejo, prav gotovo dobro poznajo bolečine v mišicah, ki se lahko pojavijo že med tekmo, ter mišično bolečino dan ali dva kasneje.

Zmožnost prenašanja bolečine je seveda nujna za treninge in tekme na najvišji ravni in prav je, da športnik razmisli, kako se bo z njo spopadel.

Načinov je veliko, tako med tekmami kot regeneracijo po njih je precej razširjena uporaba protibolečinskih zdravil – analgetikov. To je preprosta rešitev, pa vendar, ali je tudi najboljša?

Izkušnje z maratonov in iz laboratorijskih raziskav

Tekmovalci pogosto vzamejo zdravila že pred tekmo, da bi se pričakovani bolečini izognili. Po njih posegajo tako vrhunski športniki kot rekreativci, moški in ženske.

V obsežni študiji, v kateri so skoraj štiri tisoč udeležencev maratona in polmaratona v Bonnu povprašali, ali so pred ali med tekmo zaužili protibolečinska zdravila, je pritrdilno odgovorila polovica, skoraj tretjina pa tudi na maratonu na Poljskem. Še pogosteje posegajo po njih triatlonci, malo manj kolesarji.

Seveda je sposobnost posameznika, da prenese bolečino, pomemben dejavnik, ki prispeva k dobremu športnemu rezultatu. Tudi raziskave so pokazale, da so športniki, ki so vzeli analgetike malo pred vadbo, pri kolesarjenju, teku ali plavanju omagali nekoliko kasneje, isto razdaljo pa so premagali v rahlo krajšem času.

Tista zdravila, ki poleg lajšanja bolečin znižujejo telesno temperaturo (delujejo antipiretično), so športniku lahko še dodatno v pomoč, kadar je med tekmo vroče.

Protibolečinsko deluje veliko zdravil, delimo jih na opioidna in neopioidna, zadnja pa na nesteroidna protivnetna zdravila ter druge analgetike in antipiretike.

Iz obeh skupin neopiodiov so nekatere učinkovine na voljo brez recepta, iz prve športniki najpogosteje izberejo ibuprofen in naproksen, iz druge pa paracetamol in acetilsalicilno kislino (aspirin).

Vse so na voljo kot samostojni ali kombinirani pripravki. Svetovna protidopinška agencija WADA dovoljuje tudi uporabo nekaterih šibkih opiodiov, a te lahko dobimo le na recept, zato med športniki niso razširjeni.

Pozitivni pa tudi neželeni učinki so sicer pri vsakem zdravilu nekoliko različni, odvisni tudi od odmerka. Neželeni učinki se lahko pojavijo že zaradi enkratnega odmerka pred tekmo.

Med udeleženci omenjenega maratona v Nemčiji je bilo med uporabniki kar petkrat več zapletov kot med neuporabniki. Najpogosteje so se pojavili slabost, bruhanje in trebušni krči, redkeje pa razjede želodca in dvanajstnika, kri v urinu ter srčno-žilni dogodki, na primer tahikardija ali motnje srčnega ritma (palpitacije).

Seveda so bili pogostejši, če so športniki vzeli večje odmerke. Zanimiv in pomemben podatek, ki ga lahko upoštevamo, ko razmišljamo o uporabi, je dejstvo, da je bilo med uporabniki in neuporabniki analgetikov število tekačev, ki niso pritekli do cilja, skoraj povsem enako.

Razlika je le ta, da so po uporabi tablet pogosteje odstopili zaradi gastrintestinalnih zapletov, tisti, ki si niso pomagali z zdravili, pa so pogosteje odstopili zaradi mišičnih krčev.

Gastrointestinalne težave so pri teku pogoste že zaradi mehanskega stresa, ki nastane zaradi močnega udarjanja z nogami ob tla.

Poleg tega je med dolgotrajno vadbo oslabljena prekrvitev črevesja, ker se povečan delež krvi preusmeri v mišice, pomanjkanje kisika pa skupaj z mehanskim stresom lahko privede do poslabšanja stanja črevesne stene. Ta postane bolj prepustna, kar pomeni, da lahko črevesne bakterije vstopijo v kri, kri pa v črevesje.

Če je med tekmo temperatura ozračja visoka (blizu 30 °Celzija), bo zaradi nujnega ohlajanja telesa bolje prekrvljena tudi koža, da se bomo lahko učinkoviteje potili. Zato bo še manj krvi teklo skozi črevesje.

Pri jemanju analgetikov se stanje črevesne sluznice še poslabša, kar je posebno izrazito pri podvigih, napornejših od maratona, denimo tekaških preizkušnjah, daljših od sto kilometrov.

Črevesje prenese acetilsalicilno kislino teže od na primer paracetamola. Če se želimo ogniti črevesnim neprijetnostim med tekom, ni dovolj, da se odrečemo protibolečinskim zdravilom, treba je poskrbeti tudi za ustrezno prehrano in hidracijo pred in med tekmovanjem.

Mogoči so tudi neželeni učinki analgetikov na ledvice. A čeprav so nekateri maratonci, ki so med tekmo vzeli ibuprofen, dan po tekmi poiskali zdravniško pomoč zaradi krvi v urinu ali prenehanja izločanja urina v mehur, je to lahko posledica telesnega napora, še posebno v vročem okolju. Vzročna zveza z analgetiki ni bila dokazana, raziskave pa kažejo, da enkraten odmerek analgetikov naj ne bi pomembno vplival na delovanje ledvic.

Dolgoročni učinki

Protibolečinska zdravila pomagajo tudi pri premagovanju zakasnjene mišične bolečine in športniki jih uživajo, da bi bili po tekmah ali napornih treningih prej nared za nove podvige.

Zlahka bi sklepali, da bo športnik, ki bi po treningih redno jemal protibolečinska zdravila, lahko treniral več in pogosteje ter s tem bolj napredoval.

Pokazalo se je, da to ne drži. Znanstveniki so 24 ur po intenzivni vadbi izmerili občutno povečano proizvodnjo mišičnih beljakovin, a se ta ni skoraj nič povišala pri tistih, ki so po treningu vzeli paracetamol ali ibuprofen.

To se je pokazalo tudi pri merjenju mišične moči, ki je bila po osemtedenskem jemanju ibuprofena po vsakodnevnem treningu manjša v primerjavi s kontrolno skupino, ki je jemala placebo.

Pri intenzivni vadbi nastanejo mikropoškodbe mišic, ki se obnovijo tako, da se posebne celice, imenujemo jih satelitske celice, v mišičnem tkivu namnožijo in se zlijejo z mišičnimi vlakni.

Danski znanstveniki so osem dni po 36-kilometrskem teku izmerili povečano število teh celic, a nespremenjeno pri posameznikih, ki so dobili protibolečinska zdravila vsak dan nekaj dni pred tekom in po njem.

Vemo tudi, da je za mišično regeneracijo nujno potrebno vnetje, brez njega regeneracija preprosto ni mogoča, zato zaviranje vnetnih procesov sicer lahko izboljša športnikovo trenutno počutje, dejansko pa regeneracije ne pospeši oziroma jo celo zavira.

Od najpogosteje uporabljenih protibolečinskih zdravil paracetamol ne deluje protivnetno, zato tu nima vpliva. Delitev satelitskih celic in njihovo zlitje z mišičnimi vlakni sta pomembna tudi za rast mišice, tako mišično vlakno dobi več celičnih jeder.

Če želimo, da bo mišica večja in bolj napolnjena z beljakovinskimi krčljivimi elementi, ki so potrebni za razvoj sile, je dobro, da ima mišično vlakno celičnih jeder čim več, saj v njih poteka začetna stopnja nastajanja mišičnih beljakovin.

Držimo se zdravniških nasvetov

Le redki udeleženci maratonov na Poljskem in v Nemčiji so se o uporabi analgetikov posvetovali z zdravnikom. Denimo acetilsalicilna kislina občutno zmanjša verjetnost za prvo srčno kap, izjemen telesni napor, kot je maraton, pa to verjetnost poveča, zato je lahko jemanje tega zdravila pred tekmo za nekatere celo priporočljivo.

Predvsem to velja za moške po 40. letu, pri katerih se kopičijo dejavniki tveganja za srčno-žilne dogodke. Ti naj pretehtajo prednosti in tveganja ter se po pogovoru s svojim zdravnikom preudarno odločijo.

Če je zdravnik priporočil jemanje protibolečinskih tablet zaradi katerega koli drugega razloga, naj se tega seveda držijo.

Sicer pa si zapomnimo, da ima bolečina navsezadnje tudi svoj namen. Opozarja nas, kdaj telo ne zmore več. Čeprav je jasno, da se športniki radi priženejo do roba svojih zmožnosti (priznajmo, to imamo radi tudi gledalci), je vendarle dobro, da se športnik zaveda, kdaj bo mejo prestopil. Če bolečino zakrijemo z zdravili, je možnost poškodb mišic, vezi in kit večja.

***

doc. dr. Saša Kenig, univ. dipl. biokem., Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju