Naučeni in vzgojeni smo, da verjamemo v dejstvo, da moramo neprestano nekaj početi
Nepovezan način delovanja znotraj našega sistema vodi v premlevanje in ostale načine delovanja zavesti, ki dvigajo hitrost delovanja zavesti in jo s tem vedno bolj ločujejo od hitrosti delovanja telesa, ki je vedno usklajeno z realnim stanjem in mora sinhronizirati vse življenjske procese v primerno časovno zaporedje, kar je pogoj za ohranitev življenja.
Zavest ima na delovanje telesa manjši vpliv, saj se večino (90-95%) življenjskih procesov odvija avtonomno, a ga vendarle ima, saj je edino tako mogoče spreminjati delovanje telesa ter ga prilagajati spremembam v nas in v naši okolici.
Zato je prevelika ločenost zavesti od telesa dolgoročno zelo škodljiva in vodi v vedno višjo neusklajenost življenjskih funkcij z realnimi potrebami telesa. Neusklajenost pa vodi v neučinkovitost, bolečino in bolezen.
Za stanje nepovezanosti uma in telesa obstaja več razlogov. Človekova pokončna drža je dvignila glavo nad ostalo telo. Človeški možgani so izjemna, do sedaj najkompleksnejša nam znana stvaritev narave.
Človeška sposobnost razumevanja in mišljenja navdušuje in preseneča. Presežki, nastali v kulturi, ali pomembni znanstveni izumi ter odkritja človeka napeljujejo, da ta svoj um povezuje z Bogom.
Ta ideja je izražena že v Bibliji. Človeku je bilo prepovedano jesti sadje z drevesa spoznanja, da ne bi postal Bog. Vemo, človek je vendarle jedel s tega drevesa.
V razvoju civilizacije se je začela ločenost uma in telesa, a vse bolj je jasno, da je porušitev tega ravnovesja huda stranpot.
Ločenost
Čeprav ima človek enako osnovno telesno strukturo in funkcijo kot ostali sesalci, je edini sesalec, ki je popolnoma uravnotežen v pokončni drži. Osnova zanjo je povečana vloga in moč zadnjične mišice. Pokončna drža je izpostavila njegove ranljive dele telesa (trebuh, vrat, mednožje) svetu.
Tako izpostavljen se je pričel močneje zavedati čustev in razvijati sposobnost njihovega izražanja. Hkrati so sprednje okončine dobile drug pomen in namen.
Ko opazuješ violinista pri igranju, se ti zdi, da imajo njegove roke svoje življenje. Človek svojim rokam dolguje visoko razvito funkcijo dotika, ki je zelo pomembna pri dojemanju resničnosti in najbolj vpliva na razvoj in delovanje uma.
Na srečo smo se pričeli vse bolj zavedati, kako je telo pomembno in da to ni entiteta, ki je oddaljena od duha in razuma. Stari Grki so rekli: Zdrav um v zdravem telesu.
Hkrati obstaja dejstvo, da misel in občutek vedno ne sovpadata in um in telo ne hodita z roko v roki. Oseba lahko misli brez premikanja telesa. Prav tako lahko napravi nezavedni gib.
Ali se dovolj zavedamo, da stanje uma vpliva na telo, stanje telesa pa na um? Razumevanje teh dveh vidikov uma in telesa, njuno površinsko polarnost in notranjo enotnost, nam je približal Reich s svojim konceptom: um in telo za svoje delovanje potrebujeta tako nasprotnost kot enotnost, saj delujeta skozi skupno energijo.
Na površju um in telo delujeta drug na drugega. Um vpliva na telo, telesni občutki in impulzi pa vplivajo na delovanje uma. Vendar na globlji ravni pod membrano ta ločenost ne obstaja več, temveč obstaja le unikaten organizem, ki ima v svojem jedru zbiralnik življenjske energije (ki se zbira predvsem v organih trebušne votline), ki omogoča delovanje tako uma kot telesa.
Telo se na to energijo odzove z gibanjem in dejanji, um pa z ustvarjanjem misli, želja in podob, ki se jih lahko zavedamo ali pa tudi ne. Biološko energijo pa ustvarjajo mišice skozi pretvorbo kemične energije hrane in tekočin ob prisotnosti kisika.
Kronična mišična zakrčenost povzroči blokade in popačitve pretoka te energije, kar vodi v trajne spremembe občutkov in impulzov iz notranjosti membrane proti površini telesa in uma. Ta zapora vse bolj ločuje telo in um ter ju meče iz ravnovesja.
Zavestno sicer razumemo in smo prepričani, da povezava obstaja, vendar zaradi zapore ne deluje dovolj globoko in zato ne seže do naše osnovne enotnosti.
Zapora ustvari delitev med enotnostjo osebnosti in karakterja, med egom in persono. Ne le da loči psiho od some, temveč loči zavedanje, ki je omejeno na površino telesa. Tako človek ne zazna več v sebi otroške spontanosti, nastane prepad med sedanjostjo in preteklostjo.
Ker sodobno okolje ne deluje pomirjujoče na zavest je potrebno aktivno delati na tem, da redno ustavljamo in umirjamo delovanje zavesti, ter tako lahko v zavest dovajamo občutke iz telesa in se s tem povezujemo v više urejeno in s sedanjostjo usklajeno celoto.
Usklajenost s realnostjo je pomembna za pravilno uporabo načela prioritete, ki je med najpomembnejšimi načeli, ki nam dolgoročno olajšajo in izboljšajo življenje.
Načelo prioritete se glasi:
A. Vedeti, razumeti in poznati moramo razliko med tem, kar je nujno in kaj pomembno (osnovna veščina zrele in odrasle osebe)
B. Najprej moramo urediti tisto, kar je pomembno
Steven Pressfield, The War of Art: Break Through the Blocks & Win Your Inner Creative Battles
Da bi lahko to načelo primerno uporabljali je nujno realno zavedanje sedanjosti, ki je pa danes zaradi hiper stimulacije in trajnega stresa vedno težje in redkeje.
Zato ljudi pomembne stvari »presenetijo« ali pa jih odlašajo zaradi prevelike obremenitve in prevelikega števila odločitev, ki jih morajo vsak dan sprejeti ali pa se jim upreti. Zato pomembne stvari rešujejo kot nujne ter tako za urejanje teh zadev:
- porabijo veliko več energije
- imajo na voljo manj različnih rešitev (naglica jih stisne v kot)
- urejanje jih vodi v višji stres in jih s tem utruja
- pogosto urejanje nujnih stvari naredi življenje težje in doseganje ciljev zahtevnejše
- samopodoba in samozavest sta temu primerno nerealni
- verjetnost napak in neželenih rezultatov je tako veliko višja in se s starostjo še povečuje, kar običajno privede do stanja depresije (tako telesne, finančne kot psihične)
Zato ima redna uporaba tega principa dolgoročno zelo pozitiven vpliv na kvaliteto našega življenja. Življenje lahko v nekaj letih popolnoma spremenimo z tremi tehnikami, ki skupaj tvorijo AEQ metodo:
AEQ metodo, ki nam omogoča razumevanje povezav in vlog telesa in uma ter vpliva preteklosti na našo sedanjost skozi podzavestno in zavestno namero in omogoča razumeti kako telo vpliva na podzavest, podzavest pa na zavest.
AEQ vaje omogočajo dvig zmožnosti osredotočanja na sedanjost in s tem dvig sposobnosti, da s spremembami v sedanjosti ustvarjamo pogoje za drugačno prihodnost ob nespremenljivi preteklosti.
AEQ dihanje, ki nas uči kako čustveno zoreti in se pravilno odzvati, ko se znajdemo v neprijetni in boleči situaciji, ki jo ustvari laž in kako znati in si dovoliti povedati resnico in prenesti reakcijo okolice nanjo.
AEQ dihanje se ukvarja z dihom, ki je povezava med telesom in umom in reagira tako na spremembe v telesu kot tudi pri spremembah v zavesti.
Je edini osnovni življenjski proces na katerega lahko zavestno vplivamo in je tako idealen način usklajevanja hitrosti delovanja uma in telesa. Namen protokola umirjanja dihanja je ravno umirjanje delovanja uma, kar močno povečuje usklajenost znotraj sistema.
Pomembno je tudi poznavanje zakona začetka, ki pravi, da ima tisto, kar se začne na določen način, tendenco, da se odvija na enak način. Zato je važno, da se učenja in vadbe po AEQ metodi lotite kot pomembnega področja ter uvedete rednost, vestnost in odgovornost v vsakdanjik.
Koliko prenese telo?
Ni lahko preusmeriti pozornosti v telo in se ukvarjati s tem kaj realno čutimo, saj običajno ne želimo čutiti sebe takšne kot smo v resnici. Običajno si nismo všeč, telo nas je že večkrat pustilo na cedilu (nismo se pa zavedali, da je bil za to kriv nerealen ego) in tudi odnose ter življenje, ki smo si ga oblikovali v preteklosti nas bremenijo in od nas zahtevajo veliko več, kot pa telo dejansko zmore.
Čutiti sebe vedno bolj realno zahteva pogum ter odločenost da bomo to, kar spoznavamo kot neprimerno, urejali, čeprav ne bo vedno prijetno in sprejemljivo v okolici.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje, učitelj AEQ dihanja 3. stopnje.
