Naučimo se sodobnega alpskega smučanja
V prvem delu smo spoznali aksiom 1, v drugem delu aksiome od 2 do 4, tretji del predstavljamo še 5, 6 in 7 aksiom.
Sodobno smučanje še zdaleč ni definirano le z zarezovanjem zavojev, vedno in povsod, kot žal razumejo mnogi. Zarezno smučanje sicer pomeni najvišjo raven izpeljave posameznega zavoja, ne pa tudi smučarskega znanja. Najzahtevnejši tereni namreč od nas zahtevajo kombinacijo tako imenovane oddrsne tehnike (vrtenje stopal) in zarezne (zvračanje stopal), medtem ko je najpomembnejše merilo zgolj in samo nadzor hitrosti.
Vodilno vlogo sodobne tehnike smučanja je prevzelo sledenje telesa, ki nenehno spremlja navidezno pot lastnega težišča. Pri tem smučar ramenske osi ne obrača več proč od smeri smučanja kot nekdaj, temveč nasprotno: z direktnim napadom v smeri novega zavoja omogoča primeren manevrski prostor obema gležnjema in kolenoma. S tem so izpolnjeni pogoji za hiter in hkraten nastavek robnikov obeh smuči v nadaljevanju, močno oporo v snežno površino in ekstremen nagib.
Tehniko zarezovanja je mogoče uporabljati od začetka do konca slehernega zavoja, ni pa to edini možni, pravilni, optimalni ali celo zavezujoči način smučanja! Ponavljam, na prvem mestu sta nadzor hitrosti in način smučanja (tehnika), ki nadzor omogoča.
Smučanje na star način je torej – gledano predvsem z vidika potrebne akcije, ki smuči zapelje v želeno smer – bistveno bolj zadržano in togo.
Značilnosti, kot so sukanje ramen proč od smeri smučanja, izrazit prelom v bokih, še preden so aktivirani gležnji, izrazito porivanje zadnjih delov smuči prek vpadnice (tako imenovano pasivno pometanje) in še mnoge, so preteklost. Nadomestile so jih nove prvine in treba jih je vnesti v naše smučanje. Seveda ne za vsako ceno, ne nazadnje lahko tudi z novimi smučmi smučamo po starem, a nam to vendarle ne omogoča izkoriščanja prednosti, ki jih ponujajo novodobne smuči.
Povsem nepošteno bi bilo kakor koli kritizirati staro tehniko, ki je bila v svojem času absolutno na svojem mestu. Če vam je torej ostala ljuba, jo uporabljajte še naprej, zakaj pa ne. A zdaj smučamo v drugih časih, z drugo opremo. Tako pač je!
Ljudje me večkrat pocukajo za rokav s prošnjo: »Bi lahko, prosim, pogledali moje smučanje in mi dali kakšen uporaben nasvet?«
»Seveda, z veseljem, ampak prej mi odgovorite na vprašanje: Ali v svojem smučanju uživate?«
Če je odgovor da, mojih nasvetov ne potrebujejo, še manj spremembe v tehniki. Smučamo namreč zato in tako, da uživamo, ne zato, da trpimo, ker bi nas tako drugi bolje ocenili.
Kljub zapisanemu se odgovor vedno pogosteje glasi nekako tako: »Ne da bi ravno trpel, preprosto si želim smučati tako, da bi resnično doživel mikavnost, adrenalin in razsežnosti smučanja z novodobnimi smučmi …«
Tedaj je v tehniko treba vnesti spremembe in se čim prej lotiti dela. S pojavom novih smuči smo kar vsi, od prvega do zadnjega, spet postali učenci!
Kako hitreje do boljšega smučanja?
Da bi posamezniku kar najhitreje pomagali do želenega cilja, pravega znanja in ustrezne izboljšave, moramo najprej znati izluščiti vzrok za tako imenovano odstopanje. Ugibanje vroče – hladno pri tem ne pride v poštev, še manj posploševanje. Vsak ima povsem svojo zgodbo, svoj pristop.
S tem ne kažem s prstom na absolutne začetnike, pri katerih so osnovni koraki učenja smučarske abecede identični, predvidljivi in poznani že vnaprej. Govorim o tistih, ki smučanje obvladajo, a so v iskanju izboljšav preprosto trčili ob zid, ki ga sami niso sposobni preskočiti.
Z nepravilnim razumevanjem in pristopom napak ne odpravljamo, temveč jih utrjujemo ali celo povzročamo.
Rešitev se nikoli ne skriva prav daleč. Treba je le opustiti trmasto vztrajanje pri svojem, prisluhniti tistim, ki so za to poklicani, in preprosto sprejeti njihove strokovne nasvete. Ni nujno, da se bodo ti ujemali z vašim trenutnim razmišljanjem, a to niti ni pomembno. Smučanje se namreč razvija hitreje, kot se zdi, in če smo si to pripravljeni priznati, ne bo nikakršnih težav.
Tehnika se nenehno spreminja, torej se spreminjata tudi forma in vloga posameznih tehničnih značilnosti in podrobnosti. Nekaj, kar je še včeraj veljalo za sveto, morda ne velja več ali pa je v preobrazbi dobilo nov pomen.
Mnogi smučarji so pri vadbi smučarske tehnike neučakani in se dela lotevajo po načelu »vse naenkrat, in čim več tega«. Žal tako dosegajo ravno nasprotni učinek od želenega, zato si, če uporabim gradbeniško izrazoslovje, velja zapomniti: strešno konstrukcijo lahko začnemo postavljati šele in natanko v trenutku, ko je hiša zgrajena do točno določene faze, prav nič prej!
Sistem in način vadbe naj bi napake posameznega smučarja smiselno odpravljala, in ne povzročala.
Tudi če je način za odpravo določene napake sam po sebi smiseln, to še ne pomeni, da je njegova uporaba smiselna v katerem koli trenutku za katerega koli smučarja. Z nepravilnim razumevanjem in pristopom napak ne odpravljamo, temveč jih utrjujemo ali celo povzročamo.
Vedno znova smo učenci
Tehnika strogo sklenjenih nog in smuči, ki je bila nekoč pojem, danes velja za nekaj bolj ali manj neuporabnega in večinoma vodi daleč od želenega cilja. Ne govorim o supermoderni estetski komponenti, temveč preprostem dejstvu, da pri izrazito sklenjenih smučeh notranji gleženj ostaja neaktiven (razen pri ekstremno izurjenih smučarjih), kar pri večini povzroči A-V-efekt. V praksi to pomeni, da se kolena zaradi neenakega nagiba gležnjev postavijo v položaj A, notranja smučka, ki zato začne nenadzorovano oddrsavati, pa v V-položaj glede na zunanjo smučko. Takšna izvedba onemogoča izpeljavo zavoja z zarezno tehniko.
Sodobni smučarski aksiomi
Na podlagi številnih analiz bom omenil glavne, sodobne smučarske aksiome, ki so po mojem prepričanju ključ do uspešne izpeljave zavojev slehernega smučarja, ne le tekmovalcev. Hkrati prav ti aksiomi kažejo na največkrat storjene napake v končnem izvajanju.
AKSIOM ŠT. 5: aktivacija bokov
Brez pravilne in pravočasne aktivacije bokov kakovostna izpeljava zavoja ni mogoča. Smučar namreč z močnim potiskom bokov v zavoj smuči dodatno pritisne v podlago, s tem prepreči njihov zdrs in se hkrati postavlja v tako imenovani odklon, ki telo vzdržuje v ravnotežnem položaju kljub ekstremnim nagibnim kotom in silam. Takrat smučarjevo težišče potuje po navidezni krožnici, močno odmaknjeni od tiste, ki jo zarisujejo smuči. Za tekmovalce je to eden od pogojev vrhunske izvedbe, za druge smučarje pa obljubljeni adrenalin.
Akcija v vrstnem redu najprej gležnji, nato boki je absolutno pravilna! S tem ustvarjamo enake kote obeh gležnjev, goleni, kolen in ne nazadnje telesa v celoti.
Če vrstni red obrnemo, torej najprej boki, nato gležnji, se pojavi položaj A, kar pomeni V-položaj smuči pri izhodu iz zavoja, nenadzorovano oddrsavanje in seveda izgubo časa!
Najpogostejše napake in posledice:
- prehitro »naslanjanje« na bok in s tem blokiranje notranjega gležnja, goleni oziroma notranje noge v celoti;
- vztrajanje s telesom nad smučmi, tako imenovano potovanje, ki vodi v nezadosten naklon smuči, podaljševanje zavoja in nenadzorovan oddrs;
- spuščanje bokov za kolena in s tem blokiranje možnosti energičnega in optimalnega potiska goleni naprej in navznoter;
- rotacija zunanjega boka.
Moj nasvet
Pri bokih je pomembno, da jih ne vklopimo prehitro, ampak, če sem bolj natančen, šele ko smo aktivirali gležnje. Če se smučar torej nasloni na bok oziroma ga potisne v zavoj v trenutku, ko gležnji (smuči) še niso zvrnjeni, bo notranji gleženj ostal blokiran, smučka pa vodena bistveno bolj plosko na podlago in (kar deluje še bolj zaviralno) v položaju V glede na spodnjo smučko.
AKSIOM ŠT. 6: nižje težišče
Seveda govorim o osnovni postavitvi smučarja in njegovega težišča, iz katerega izhaja v vse potrebne in v tem poglavju predstavljene akcije. Ker ima za njihovo vrhunsko izvedbo na razpolago izjemno kratke časovne intervale, je visok položaj nekaj, česar si preprosto ne more privoščiti. Stalen stik s podlago, ekstremno hitri nastavki robnikov, izjemni nagibi, zahtevna snežna podlaga, hitrost izvedb, izvedbe hitrosti itd. – vse to in še več nosi skupno ime nizka misija.
Osnovno figuro smučarja pravzaprav zaznamo še najlažje od vseh. Če je smučar v osnovnem položaju previsok, se namreč vse akcije upočasnijo, manj natančne so, manj ekstremne in seveda manj uspešne. Morda bi ta trenutek izkoristil tudi za nasvet, da tak položaj in občutke najlažje pridobimo z vadbo v smukaški nizki ali polnizki preži in z večjimi hitrostmi smučanja.
Nižje težišče je boljše izhodišče za hitrejše akcije, kakovostnejši prenos podatkov med smučarjem in podlago, hitrejšo adaptacijo na stalno spreminjajoče se okoliščine, aerodinamiko, uravnoteženje in dinamiko v celoti. Zato smo aksiom poimenovali (nizka) misija.
Najpogostejše napake in posledice:
- absolutno previsok položaj telesa in bokov, s čimer je onemogočena pravočasnost izvajanja vseh potrebnih akcij;
- nezadostna pokrčenost zunanjega kolena, večkrat celo njegovo iztegovanje;
- neaktivno vodenje zavoja, padanje v zavoj in nenadzorovan oddrs.
Moj nasvet
Za ustrezno nizek osnovni položaj je pomembno, da ga postavimo (že) takoj na startu. Dodam naj še dejstvo, da že vsak najmanjši spust v kolenih sporoča lažen občutek zadostne pokrčenosti, če smučar pričenja akcijo v (pre)visokem osnovnem položaju. Možgani namreč zelo hitro prevzemajo »prednastavljeno višino«, blokirajo prevelika odstopanja, posledično pa smučarja usmerjajo v (pre)visok položaj.
AKSIOM ŠT. 7: nadzorovanje hitrosti
Smučar mora hitrost nenehno nadzorovati in jo razumno prilagajati terenu ter drugim omejitvam. Ker te navadno ne dopuščajo le čistega zarezovanja, je občasno prisiljen v kratek pojemek hitrosti in skrajševanje linije. To dosega s tako imenovanim driftingom – hitrim prečnim zasukom smuči in drsenjem.
Drifting ali drsenje skozi prvi del zavoja, ki ga izvede s pomočjo hipnega prečnega zasuka stopal, v nadaljevanju prehaja v zvračanje stopal in izpeljavo zavoja po robnikih brez oddrsavanja. Temu pravimo kombinirana tehnika, ki ni pomembna le za tekmovalce, temveč in predvsem za vse druge smučarje. Omogoča nadzor hitrosti vedno, povsod in v vsakem trenutku, kar je eno glavnih meril pravilnega in varnega smučanja!
Najpogostejše napake in posledice:
- nepravilna postavitev telesa, ki onemogoča pravilen prehod iz oddrsne tehnike (drifting) v zarezno (ramenska os mora slediti navidezni poti smučarjevega težišča);
- nenadzorovan oddrs v zadnjem delu zavoja;
- nenadzorovano povečevanje hitrosti.
Moj nasvet
Ustrezno kombiniranje oddrsne in zarezne tehnike ne glede na zahtevnost terena je glavno merilo in najvišja raven smučarskega znanja. Ponovno poudarjam, da zato smučarska vrhunskost ni definirana le in zgolj z zarezno tehniko!
Napisal: Sandi Murovec, strokovnjak za tehniko alpskega smučanja in avtor sistema UPS, foto Aleš Fevžer. Vse fotografije so iz knjige Biti mojstrski (avtor Sandi Murovec, 2019).
